Pajdaški kapitalizem je 'pravi' kapitalizem

"Pravi" socialistični politiki, delavci, partijske elite, birokrati in planerji ne bi delovali neučinkovito, se ne bi okoriščali na račun javnosti, ne bi nabirali moči sami zase in za svoje pajdaše ter bi se izognili informacijskim malverzacijam. Tako bi bilo, dodajajo, ker bi bili v "pravem" socializmu ljudje po definiciji sodelovalni, morda celo altruistični, dobri in informirani, nesebični, ozkogledni in nevedni.

To je zelo očitno nezadovoljiva argumentacijska strategija. To, kar bi moral biti sklep oziroma rezultat delovanja socialističnega sistema, socialisti radi preprosto definicijsko predpostavljajo že na začetku argumenta. Veliko bolj zadovoljivo bi bilo, če bi vzeli realistični portret ljudi in jih analitično postavili v realistični socialistični institucionalni okvir ter razmišljali, kako bi najverjetneje ti ljudje reagirali na nove institucije. 

Pravzaprav enako zmoto v svojem zagovoru kapitalizma pogosto zakrivijo nekateri libertarci. Ko jih kritiki kapitalizma soočijo z dejstvom, da se v tem ekonomskem sistemu vedno znova pojavljajo posebni privilegiji za podjetnike (recimo, da regulacija in zakoni včasih koristijo kapitalistom na račun javnosti; da kapitalisti, če je le možno, informacijsko izkoristijo potrošnike itd.), zagovorniki odvrnejo, da to vsekakor drži, a da to ni "pravi" kapitalizem. V "pravem" kapitalizmu, ki ga do zdaj še nismo imeli, se to ne bi dogajalo. Dogaja se samo v obstoječem, nepopolnem, pajdaškem kapitalizmu, v katerem živimo trenutno.

Zmota je podobna ali celo enaka kot pri socialistih. Če želimo vedeti, kako bo najverjetneje deloval kapitalizem, moramo vzeti njegove realistične institucije in jih naseliti z realističnimi ljudmi ter razmisliti, kako bodo reagirali na te institucije. Če to storimo, lahko vidimo, da imajo kapitalizem in njegovi ekonomski akterji močno tendenco, da začetni pravi kapitalizem spremenijo v domnevno "nepravi", pajdaški kapitalizem. To ni, kot trdijo nekateri libertarci, enostavno popravljiva anomalija ali krivda ideoloških nasprotnikov kapitalizma, marveč je rezultat dokaj normalnega delovanja tega sistema.

Kapitalisti so – tako kot delavci, kupci, politiki, planerji in birokrati – dokaj racionalni akterji, kar pomeni, da, vsaj ko gre zares, poskušajo izbirati učinkovita sredstva za zasledovanje svojih ciljev. Iz tega sledi, da bodo ob pravih priložnostih našli načine, kako se dodatno okoristiti na račun drugih ljudi, ne da bi pri tem ustvarjali recipročne koristi tem drugim ljudem. To je seveda nemoralno in vredno obsojanja, a sploh ko je veliko na kocki in ko ima nekaznovano priložnost, racionalni akter žal prej poskrbi zase in za svojo družino kot za popolne tujce.

Eden od načinov, kako kapitalisti poskušajo nagraditi sami sebe na račun drugih ljudi, je, da izkrivljajo osnovne institucije oziroma pravila kapitalizma, kot so varne lastninske pravice, tržna konkurenca, neoviran dostop novih akterjev na trg itd. Vzvodi za to so tipično državni. Do državnih vzvodov se kapitalisti prebijejo s ponujanjem različnih (legalnih in nelegalnih) uslug politikom. Politiki jim v zameno za te usluge – politiki v svojih motivacijah vendarle niso angeli, marveč so navadni ljudje – s pomočjo državnih vzvodov, ki jih imajo pod nadzorom, ustvarjajo tržne privilegije (rente). To lahko storijo s ponujanjem subvencij za določene sektorje (slavni primer je naftna industrija ali splošna industrija fosilnih goriv v ZDA in drugod), postavljanjem ovir novim ekonomskim akterjem pri vstopanju na trg (prek uvajanja uvoznih kvot in licenc, kot si jih je že dolgo nazaj izborila ameriška sladkorna industrija), selektivnim obdavčenjem konkurentov (prek tarif) itd. Z vsem tem politiki zmanjšujejo to, čemur pravimo Paretova (oziroma ekonomska) učinkovitost. Enostavneje rečeno, politiki pomagajo izbranim kapitalistom na račun javnosti, saj omenjeni državni ukrepi prek zaviranja konkurenčnosti omogočajo izbranim, privilegiranim kapitalistom, da napihujejo svoje cene in da ne višajo kakovosti svojih izdelkov/storitev. Oškodovani so tudi drugi kapitalisti (tisti, ki niso bili izbrani, privilegirani), saj v novem okolju težje preživijo oziroma imajo nižje profite zgolj zaradi prisotnosti umetnih političnih privilegijev izbrancev.

Mnogi libertarci bi verjetno rekli, da je zgornja analiza do te točke povsem pravilna, a da nikakor ne podpira izhodiščne teze, da je vsak pravi kapitalizem na koncu dneva žal pajdaške narave. Rekli bi namreč, da ko kapitalisti izrabljajo državne vzvode za samopomoč, to ravno razkriva problematičnost države in politikov, ne kapitalizma ali kapitalistov. Če le ne bi imeli države in državnih regulacij, pravijo, kapitalizem ne bi mogel postati pajdaški. 

Toda resnica je drugačna. Seveda pojav zasledovanja razkriva problematičnost države in politikov, toda hkrati razkriva tudi problematičnost kapitalizma in kapitalistov. Zakaj? Ker ni ničesar na kapitalizmu (vsaj na realistični podobi kapitalizma), kar bi bodisi avtomatično bodisi vsaj verjetno preprečevalo zasledovanje rent, in enako velja za kapitaliste.

Natančneje, kapitalistovo zasledovanje rent prek državnih vzvodov ni "odstopanje od prave kapitalističnosti", saj realistični kapitalizem ne more obstajati brez vsaj minimalnega državnega aparata, ki bi ščitil lastninske pravice, tržno konkurenco itd. Torej trditi, da v pravem kapitalizmu ne bi bilo rentniškega delovanja, saj v "pravem kapitalizmu" ne bi bilo države, ki omogoča rentniško delovanje, pomeni govoriti o idealiziranem, nerealističnem kapitalizmu, ki bi lahko obstajal sam po sebi, brez državnih institucij. To je enako naivno kot socialistični govor o človekoljubnih partijskih elitah in popolnoma informiranih, benevolentnih planerjih. 

Težava je v resnici še globlja. Predstavljajmo si za trenutek kapitalizem brez kakršne koli države. Hitro bi moralo postati jasno, da se lahko kapitalisti poslužijo tudi nedržavnih vzvodov za lastno okoriščanje prek selektivnega uveljavljana lastninskih pravic, vzpostavljanja monopolov, omejevanja konkurence itd. Nedržavni mehanizmi za selektivno uveljavljanje lastninskih pravic in omejevanje konkurence so denimo verbalno ustrahovanje konkurence, dezinformacijske kampanje glede konkurentov z namenom zavajanja potrošnikov, nasilje nad konkurenti, ropanje, sabotaža in v končni točki preprosto eliminacija prek pobijanja. Vse to je tako teoretsko možno kot v nekaterih primerih tudi zgodovinsko dejstvo, država gor ali dol.

Zaradi vseh teh razlogov lahko sklenemo, da pajdaško obnašanje kapitalistov in pajdaški kapitalizem, ki nastane kot rezultat takšnega obnašanja, nista odstop od "pravega" kapitalizma. Res je, da so nastajajoče državne in nedržavne ovire v gospodarstvu, ki jih proizvajajo kapitalisti s pomočjo politikov, odstop od kapitalizma vsaj v smislu, da omejujejo oziroma razveljavljajo njegovo idealnotipsko definicijsko jedro, tj. varne lastninske pravice, tržno konkurenco, odsotnost preprek pri vstopanju na trg za nove akterje ipd. V tem (skromnejšem, tehničnem) smislu bi lahko rekli, da takšen kapitalizem ni pravi kapitalizem. Toda to je slaba tolažba za libertarce, saj tak sistem lahko obstaja zgolj na papirju, ne v resničnih družbah; kar libertarci sami dobro vedo, ko kritizirajo naivne socialiste in njihove papirnate družbene sisteme.

Vsak ekonomski (ali širši družbeni) sistem je in bo do določene mere pajdaški. Smiselno praktično vprašanje je le, kateri sistemi in institucije pomagajo lajšati pajdaškost, namesto da jo spodbujajo. Kateri sistem uspe ob danih dejstvih človeške narave bolj poravnati individualne interese posameznikov s kolektivnimi interesi družbe, v kateri živijo? Kot dobro vemo, ima kapitalizem glede tega včasih kar izrazite težave, a ostali realistični sistemi, ki jih poznamo – od fevdalizma in absolutnih monarhij do socialističnih režimov iz prejšnjega stoletja – so se pri tem temeljnem vprašanju odrezali še slabše.