Pahor za predsednika?

To pismo naj služi kot javni poziv načelniku upravne enote v Mariboru, šefu policije in trenutnemu mariborskemu županu, naj pojasnijo dogodke v mariborskem mestnem parku. Kdo so mladi agresivci, ki s palicami ustrahujejo prebivalce Maribora? Ni ravno običajno, da bi štirideset organiziranih posameznikov izvajalo agresivne pohode in mimogrede v bolnici jih je ta večer pristalo vsaj deset, ki so bili žrtve petkovega pohoda. In koliko nas je bilo takih, ki smo jih odnesli brez fizičnih poškodb ali pa tega, kar se jim je pripetilo, niso želeli javno razkriti? Kako bodo ukrepali pristojni organi in kdo je odgovoren, da naši državni organi ne delujejo kot bi bilo potrebno? Za zagotavljanje naše varnosti so dolžni skrbeti tisti, ki jih država v ta namen plačuje in če tega niso sposobni, naj to tudi javno priznajo. Dokler se stvari ne bodo spremenile pa svetujem vsem, ki vam je zdravje in življenje ljubo, da se ob vikendih zvečer ne sprehajate v bližini mariborskega parka. Morda boste prav vi naslednja žrtev.

Policisti so se do nas vedli nekoliko smešno. Kot da bi pozabili, da smo mi žrtve kaznivega dejanja in nas je potrebno zaščitit. Pa kdo nas bo ščitil? Še sami so bili prestrašeni, neorganizirani. V celem večeru sem jih videla šest in kaj bi teh šest revežev proti dobro organizirani tolpi agresivnih mladcev. Videlo se je, da vedo s kom imajo opravka in na kakšen način postopajo, pa se jim ne zdi vredno ukrepati, verjetno si niti ne upajo. Prijatelj je na klopi v parku pustil nahrbtnik in pobegnil, pa so mu zato zatrdili, da nad njim ni bilo storjeno kaznivo dejanje, saj ga nihče ni prisilil v to, da pusti stvari tam. Verjetno bi bili drugačnega mnenja, če bi v borbi za nahrbtnik prejel več nevarnih udarcev, ki bi potrdili prisilo. Takšne interpretacije je sposobna le naša policija, ki očitno tolmači kazenski zakonik kar po svoje, namreč tako, da jim kdo ne bi mogel česa očitati. Pa jim lahko.___

Policisti so se do nas vedli nekoliko smešno. Kot da bi pozabili, da smo mi žrtve kaznivega dejanja in nas je potrebno zaščitit. Pa kdo nas bo ščitil? Še sami so bili prestrašeni, neorganizirani. V celem večeru sem jih videla šest in kaj bi teh šest revežev proti dobro organizirani tolpi agresivnih mladcev. Videlo se je, da vedo s kom imajo opravka in na kakšen način postopajo, pa se jim ne zdi vredno ukrepati, verjetno si niti ne upajo. Prijatelj je na klopi v parku pustil nahrbtnik in pobegnil, pa so mu zato zatrdili, da nad njim ni bilo storjeno kaznivo dejanje, saj ga nihče ni prisilil v to, da pusti stvari tam. Verjetno bi bili drugačnega mnenja, če bi v borbi za nahrbtnik prejel več nevarnih udarcev, ki bi potrdili prisilo. Takšne interpretacije je sposobna le naša policija, ki očitno tolmači kazenski zakonik kar po svoje, namreč tako, da jim kdo ne bi mogel česa očitati. Pa jim lahko._

Da mariborski park ob vikendih ni varen, se baje govori že dlje časa. Kako to, da mi o tem nismo vedeli veliko? Ker smo samo prebivalci Maribora in nas te reči ne zanimajo? Močno dvomim. V parku je bilo veliko ljudi, zato tudi nismo bili pozorni na večjo skupino, ki se nam je približevala. V temi se tudi videlo ni dobro, tako smo precej pozno, morda celo prepozno ugotovili, da je teh agresivno razposajenih mladeničev še veliko več in da je skupina štela kakih štirideset mladih razgrajačev. Napetost je naraščala in v hipu nam je postalo jasno, da se to ne bo dobro končalo. Ustavili so se pri nas in nam zaprli pot, da ne bi pobegnili. Bili smo tiho, toliko da nismo ponižno prosili, naj nas pustijo pri miru. Ni jim bilo mar. V temi se ni veliko videlo, a njihovih palic se ni dalo spregledati. Ko je eden izmed njih napadel mojega prijatelja, sem vedela, da je vsako upanje zaman. Uspelo mi je pobegniti, tudi nekaterim drugim je, a kaj je bilo z ostalimi, nisem vedela. Stekla sem na policijsko postajo, ki je, da bo zvenelo ironično, oddaljena le dobrih sto metrov in tam naletela na dva policaja. Stala sta sredi promenade in gledala, kako se gruča ljudi vali mimo njiju. Nekateri med njimi so bili udeleženi tudi pri nasilnem pohodu, a jih jasno ni bilo mogoče prepoznati. Tako sta šetala gospoda policaja in nista vedela, kaj bi. Napotila sta me k avtomobilu, ki je bil parkiran na promenadi. Tam sem še enkrat povedala kaj se je pripetilo. Tudi ta dva policaja sta šetala kot da se jima nikamor ne mudi, kot da ni potrebno iskati storilcev takega kaznivega dejanja, kot da je to pač malce bolj razburkan petek. Vprašala sem jih kdo so ti mladiči, dosti je bilo mladoletnih in od kod so. Policisti mi na vprašanja niso odgovorili, rekli so mi le, da je to običajno v mariborskem parku in da to že vsi vejo. Vsi vejo? Kdo ve, kaj se resnično dogaja zvečer, ko so poti temne in nenadzorovane; policija očitno ve, a ne ukrepa. Ko smo prišli na kraj dogodka smo ugotovili, da so bil trije pretepeni in okradeni. Še dobro, da smo iskali prijatelja, ki se je ves obdelan zvlekel domov. Ponj so poslali rešilca. Imel je zlomljeni dve rebri, ves je bil buškast. Prijateljica je dobila udarec po očesu. Kolega, ki je menil, da jih ni toliko skupil, je v soboto v službi omedlel in odpeljali so ga v bolnišnico. Dobil je več udarcev v glavo._

Kot v starih časih,