Florjan Lipuš je v zahvali dejal, da ni prepričan, da se vsi zavedajo resnosti kulture in pomembnosti jezika. "Spregledujemo in pozabljamo, da je jezik začetek in konec vsega narodnega, vsake narodnosti, tega, kar nas dela posebne in enkratne." Po njegovih besedah jezik ni samo pomožno sredstvo pri gospodarskih in političnih poslih ter vsakdanje sredstvo sporazumevanja, na njem so zgrajeni naša samozavest, bitnost in obstanek.
'Samo jezik smo s seboj prinesli, izborili smo si ga, vse drugo se nam je navrglo'
Ker so se predhodniki od Trubarja posluževali slovenskega jezika, imamo danes svojo državo, to pa državo po pisateljevem mnenju obvezuje, da jezik ohrani in ga oplemeniti. "Samo jezik smo s seboj prinesli, izborili smo si ga, vse drugo se nam je navrglo," je poudaril odlikovanec.

Današnje odlikovanje dojema kot "izraz povezovanja vsega slovenskega v enovito celoto". Vendar pa ta gesta ne pomeni veliko, če prej omenjeno ne postane "vsakdanje načelo in vzgib vsakdanjega ravnanja".
Lipuš: Narodno utripanje peša iz leta v leta
Ker prihaja z narodnega obrobja, se Lipuš ni izognil ugotovitvi, da v njegovem okolju "narodno utripanje peša iz leta v leta", v matično domovino pa se po njegovih besedah ozirajo v "pričakovanju, da svetilko jezik izpod mize postavi na mizo". Pri tem je ponovil moto z ene od Prešernovih proslav: "Z jezikom smo ali nismo, z jezikom bomo ali ne bomo."

Pahor je v svojem nagovoru povedal, da nam je pol tisočletja kulturnega bivanja omogočilo, da smo iz naroda prerasli v nacijo, se oblikovali v državo, ki "naj bo dovolj velika domovina za vse. Če in kolikor bo dovolj velika za vse, potem se nam ni bati za njeno prihodnost." Da naj še naprej negujemo jezik in slovenstvo, pa je poudarila tudi letošnja Prešernova nagrajenka kostumografka in scenografka Bjanka Adžić Ursulov, ki se je udeležila podelitve skupaj z nekaterimi prejemniki nagrad Prešernovega sklada - zborovsko dirigentko Martino Batič ter arhitektoma Aljošo Dekleva in Tino Gregorič - in predsednikom upravnega odbora Prešernovega sklada Vinkom Möderndorferjem.
'S svojimi deli Lipuš prispeva k ohranitvi slovenskega jezika na Koroškem'
Osrednji del Lipuševega literarnega opusa je šest romanov, prejel pa je skoraj vse pomembne kulturne in literarne nagrade tako v Avstriji kot v Sloveniji.
"Večina njegovih del je v širšem pomenu avtobiografska, saj se z njimi vrača v čas med drugo svetovno vojno in po njej ter podaja bridko osebno izkušnjo in trpko koroško resničnost. V delih ne opisuje grozot, očitne pa so njihove posledice za posameznike, ki iščejo svojo pot v novem svetu. Teža grozot je tako še težja. Pa vendar v njegovih delih ni želje po obračunu ali maščevanju, sta pa v njih začudenje in spraševanje, kako je bilo vse to mogoče," so še zapisali v utemeljitvi.
S svojimi deli Lipuš prispeva k ohranitvi in razvoju slovenskega jezika na Koroškem in v Sloveniji, jezik pa dojema kot temelj samozavesti, poudarja utemeljitev. Ob literarnem delu izpostavlja še njegovo zavzemanje za pokončno slovenstvo ter njegovo kritičnost do vodstev slovenske manjšinske skupnosti v Avstriji zaradi pomanjkljive enotnosti in odločnosti.
KOMENTARJI (15)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.