Oživljanje mestnih kinogledališč: 'Kultura se spreminja, a kino ostaja srčika mestnega dogajanja, kraj druženja in zabave'

Kdaj ste bili nazadnje v kinu? Pa s tem ne mislim velikih kompleksov, s katerimi vabijo večja mesta. Kdaj ste zadnjič obiskali majhen kino, skrit v strogem središču mesta, kino, v katerem ni moč kupiti pokovke in mehurčkastih pijač s slamico, kar je pravzaprav pravo olajšanje, saj odsotnost srebanja in grizljanja prinese svojevrsten užitek ob ogledu filma.

Malokaj tako poživi umirajoča središča manjših in večjih zaselkov kot prav kino, ki ponuja priložnost druženja, ljubezenskih srečanj, preživljanja (kakovostnega) prostega časa z družinskimi člani. Ne nazadnje gre v manjši mestno kino človek mirne vesti tudi sam.

Idrija in Tolmin imata vsak svoje kinogledališče, prav tako sta del Art kino mreže Slovenije. Prva se pravzaprav lahko pohvali z najstarejšo ohranjeno gledališko stavbo na Slovenskem, ki je že vse od njenega nastanka leta 1770 mestu ponujala raznovrstno kulturno ponudbo. Tako je še danes, ko dvorana z 211 sedeži pogosto odpira svoja vrata filmofilom, za njeno upravljanje pa od leta 2015 skrbi Mestna knjižnica in čitalnica Idrija (MKČI). Z modernim ozvočenjem se sicer ne morejo pohvaliti, staro je namreč že 34 let, a za zdaj jim kljub vsemu dobro služi.

"Naš program je sicer nekoliko drugačen kot v ostalih kinodvoranah po Sloveniji, kjer večinoma predvajajo filmske uspešnice," pove Tim Božič, ki skrbi za mestni filmski zaklad. "Pri nas najdete zgolj umetniški kino program, kar pomeni, da so na programu evropski, domači in avtorski filmi. Občasno sicer zavrtimo tudi kakšen kvaliteten ameriški film in s tem pokrijemo predvajanja tistih filmov, ki prinašajo izgubo. Razlog za tovrsten program izvira iz dejstva, da lahko predvajamo zgolj filme z Blu-ray diskov, ki nam jih omogočijo distributerji, za predvajanje svežih uspešnic namreč še nismo primerno digitalizirani," doda Tim.

To se sicer najbrž nekoliko pozna tudi pri številu obiskovalcev, ki zavijejo v mestno kinogledališče - lani so jih našteli 5349.

Malce bolj "modernizirani" (se pravi digitalizirani) so v tolminskem Kinogledališču, s katerim upravlja Zavod KŠM. Stavba, zgrajena v času italijanske okupacije, podobno kot v Idriji tudi tu služi za različne koncerte in gledališke predstave. Pravzaprav je kino le en del njihove dejavnosti, že 33 let namreč organizirajo abonmajski program, glasbeni, gledališki in otroški, njihov oder pa je na voljo vsej ljubiteljski kulturi na območju Posočja, pove Špela Mrak, vodja sektorja za kulturo pri Zavodu KŠM, ki filme izbira glede na aktualno ponudbo in pazi, da Tolmin ne zaostaja za Ljubljano ali večjimi centri in da so vsi filmi istočasno na ogled tudi pri njih. 

"Povprečno imamo okoli 1000 filmskih gledalcev na mesec, s tem, da je poleti dober mesec in pol kino zaprt, okoli 1500 pa je obiskovalcev drugih dogodkov. Število gledalcev stalno narašča in to v vseh segmentih, saj veliko delamo na promociji, iščemo nove ponudbe in skušamo pristopati inovativno. Vse boljši je odziv organiziranih skupin, posebej šol, kolektivov iz celotnega Gornjega Posočja od Kanala do Bovca," še doda.

V Art kino mreži poleg tolminskega in idrijskega kina še 22 drugih

Zgodbi severnoprimorskih kinodvoran najbrž ne bi bili tako uspešni, če jima ne bi ob strani stala Art kino mreža Slovenije, združenje kinematografov in prikazovalcev kakovostnega in umetniškega filma. Leta 2010 jih je združila "grožnja", da se bodo dvorane po vsej državi zaradi nedigitaliziranosti preprosto zaprle. "Država je zato pohitela in namenila sredstva za nakup novih projektorjev," pravi Nina Ukmar, direktorica Kosovelovega doma v Sežani in predsednica združenja Art kino mreža.

"To je potem spodbudilo še lokalne skupnosti, da so namenile sredstva za obnovo prostorov in opreme. Se je pa potrebno zavedati, da je ostalo še kar nekaj dvoran, ki niso digitalizirane in v svoji lokalni skupnosti potrebujejo spodbude v obliki sredstev za nakup prvega projektorja, obenem pa se digitalizirane dvorane soočajo tudi z izzivom izteka življenjskih dob projektorjev."

Določen del financiranja kinodvoran sicer pade na občine. "Država art kino dvorane, v mrežo jih je zajetih 24, lahko podpira tudi z javnimi razpisi, v kolikor je seveda kino na razpisu izbran. Glede sredstev za izvajanje programa tu ni problema, bolj nas jezi, da je bil zadnji razpis za sofinanciranje digitalizacije slovenske kinematografije leta 2014, kar je za nas povsem nesprejemljivo," idrijsko "realnost" opiše Božič.

Cena sistema za digitalno projekcijsko tehniko - odvisno od kinodvorane - sicer znaša med 50.000 in 80.000 evrov, so povedali na Ministrstvu za kulturo.

"Za leto 2018 nov razpis ni načrtovan. V kolikor gre za digitalizacijo kinodvoran, ki so v občinski lasti, gre za infrastrukturo, ki je v upravljanju občinskih zavodov in je zato pristojnost na strani občin. Pomoč kinodvoranam je upravičena le v primeru, da zagotavljajo kulturne vsebine oz. art kino program in ne komercialne kinematografske distribucije, zato avtomatična pomoč v te namene ni dopustna," so še dodali na ministrstvu.

Kultura obiskovanja kina se je spremenila

Skozi leta so se - tako kot filmska produkcija - spremenili tudi kino obiskovalci. "Danes obisk kina ni več slavnosten dogodek, na to kaže že dejstvo, da ljudje pridejo k nam v kavbojkah ali celo športno oblečeni. S čimer ne nazadnje ni nič narobe," pove Tim Božič. "Spremenila se je pač kultura obiskovanja kina. Med našimi obiskovalci sicer prednjačijo ženske, starejše od 35 let. Dobro so obiskane tudi otroške predstave, kino je odlična priložnost za skupno preživljanje prostega časa."

Špela Mrak k temu dodaja, da je film edina oblika kulture, ki je enako eminentna hkrati v New Yorku, Parizu in Tolminu. Ker izmenjava filmov z digitalno dobo ne zaostaja več, smo lahko gledalci na tekočem tudi v obrobnih mestih: "Film je umetnost, ki je sicer mlada, a lahko spreminja vrednote generacij, lahko vpliva, lahko kritizira, nikakor ni samo zabava. To miselnost bo potrebno še spremeniti v družbi, vzgojiti generacije novih gledalcev, ki bodo film in ogled tega v kinu ponovno pričele ceniti. Pri tem imamo majhni kini posebno vlogo, morda tudi prednost, saj smo lahko bolj inovativni, posebni, vabljivi – smo kraj druženja, zabave, prenašanja informacij in srčika nekega dogajanja, ki je za mesto pomembno."

Vprašanje, zakaj mesto sploh potrebuje kinodvorano, kaj ta doprinese širši družbi, je tako pravzaprav neumestno. "Zakaj je pomembno, da imamo knjižnice, gledališča in galerije? Kaj širši družbi doprinese športna dvorana, če pa lahko tekme večina spremlja po televiziji? Ljudje smo razslojena družba, različnih verskih prepričanj, političnih in spolnih nagnjenj ter interesnih dejavnosti. Vse se najdemo v nečem drugem," pravi Božič.

"Nam bi bil pač greh, če bi dvorana v središču mesta, ki je pod spomeniškim varstvom in adaptirana specifično za kino predstave, samevala. Mesto z delujočo kinodvorano omogoči obiskovalcem iz njihovega bližnjega in širšega okolja, da se odločijo za obisk kino predstav, ki jih sicer ne bi mogli videti," še doda sogovornik iz Idrije.

Tim Božič se retorično vpraša tudi, kaj z mestnim kinom pridobi vsa filmska industrija? Odgovor je preprost - gledalca.

'Sveta izkušnja gledanja Vojne zvezd se lahko zgodi le v kinu'

V času, ko se je praktično vsa naša realnost preselila na svetovni splet in so filmi, risanke, dokumentarci zgolj en sam klik stran od nas, je ideja o oživljanju manjših kinogledališč še toliko bolj zanimiva. A kakšno prihodnost pravzaprav imajo te stavbe? "Ljudje smo družabna bitja. Navkljub današnjemu individualizmu še zmeraj radi pripadamo nečemu, kar nas združuje. Danes resda lahko doma vsi gledamo filme, vendar se delitev skorajda svete izkušnje gledanja Vojne zvezd lahko zgodi zgolj in samo v kinu," pravi Tim Božič.

Idrijsko stavbo sicer počasi najeda zob časa, medtem ko je na drugi strani tolminska lično obnovljena. Vizija v rudarskem mestu je tako dokaj enostavna - najprej zagotoviti sredstva za nakup ustreznega digitalnega projektorja, s čimer bodo poskrbeli, da se bo v dvorano vrnilo občinstvo, ki ne gleda filmov iz art kino programa. "S tem bomo še dodatno poskrbeli za razvoj lokalnega občinstva," zaključi Tim Božič. Brez podpore mestne oblasti, ki bi morala pristopiti tudi k obnovi zunanjosti dotrajane stavbe, ne bo šlo.

Na Tolminskem v prihodnost stopajo s podobno strumnimi koraki. "V prihodnje bomo v sklopu delovanja Kinogledališča odprli tudi kavarno, doslej ta del projekta še ni bil realiziran, čeprav se trudimo ves čas po obnovi. Želimo si še več interaktivnosti na področju filma, prisluhniti našim obiskovalcem in stopati naproti njihovim željam. Ponovno bi radi oživili še filmski abonma, ki je bil pred desetletji zelo priljubljen. Kljub temu, da imamo veliko kadrovskih in drugih ovir, smo pozitivno naravnani in verjamemo, da Tolmin s Kinogledališčem pridobi poseben del svoje mestne živahnosti," optimistično zaključi Špela Mrak.

Mesto brez kina ni mesto, je nekoč dejal nekdanji direktor Slovenskega filmskega centra Jožko Rutar, sicer tudi tolminski rojak. Na srečo obstaja nekaj mest(ec), ki se tega še kako zavedajo.