'Otroci Kekca ne doživljajo več kot pastirja v gorah, ampak le še kot junaka'

"Kaj mi poje ptičica, ptičica sinička? Dobra volja je najbolja, to si piši za uho … " ali "Jaz pa pojdem in zasejem dobro voljo pri ljudeh, v eni roki nosim sonce, v drugi roki zlati smeh." Kekčeve pesmi, ki so nas vedno spravile v dobro voljo, ko smo gledali filmske prigode dobrodušnega mladega pastirja. Melodije, ki se ne ustavijo v času, ki jih poznamo stari in mladi. In ne glede na to, ali Kekca bolj poznamo iz knjig ali filmov, postal je slovenski simbol.

Kekec se je rodil v domišljiji Josipa Vandota leta 1918

Vandot je v otroškem časopisu Zvonček popisoval njegove prigode vse do leta 1924, potem ga je nadomestil z drugimi otroškimi junaki, je pojasnil literarni zgodovinar z ljubljanske filozofske fakultete Miran Hladnik.

Lik Kekca naj bi Vandot ustvaril po Mežnarčevem Gregcu, pastirčku iz Kranjske Gore. "O tem nam je pripovedovala Marica Globočnik (1. 2. 1918 – 21. 9. 2016), po domače Smerinjekova, iz Kranjske Gore, ki je kot amaterska igralka odlično upodobila lik Pehte," je povedala vodja domoznanske dejavnosti v Občinski knjižnici Jesenice Nataša Kokošinek.

Filmski Kekec pa se je pojavil, kot je predstavljeno v Wikipediji, leta 1951, torej 33 let za Vandotovim literarnim junakom, je povedal Hladnik. "Medtem se je zgodila druga svetovna vojna, v kateri je žalostno končal svoje življenje tudi pisatelj Vandot in po kateri ni bilo nič več tako kot prej, zato tudi filmski Kekec ni mogel biti gola kopija literarnega Kekca. Režiser Jože Gale je za prvi slovenski celovečerni mladinski film precej svobodno uporabil in predelal Vandotovo literarno predlogo," je razložil. Najbolj očitna razlika, ki jo opaža Hladnik, je, da je bil literarni Kekec sam proti vsemu svetu, medtem ko so v filmu vaščani na njegovi strani in se mu ponoči z baklami odpravijo na pomoč.

Čeprav so današnji časi povsem drugi od časa, v katerem je živel Kekec, pastirček še vedno osrečuje, navdušuje in zabava bralce in gledalce. Kako je to mogoče, Hladnik ne ve, domneva pa, da je to zato, ker se je srečno združilo več momentov: "Lepota alpske pokrajine, junakova dobrodušnost, vedrina in pretkanost, njegova pesem, ki gre v uho, zvesti pes, pravšnja mera skrivnostnosti, grozljivosti in čudežnega, srečen konec … "

Da Kekca ni povozil čas, opažajo tudi v Mestni knjižnici Kranj, saj ostaja zelo priljubljen literarni junak med slovenskimi otroki. "Večina ga spozna in vzljubi nekje od petega leta, ko ga spoznajo prek slikanic, slikopisov in filmov. Nekaterim ga predstavijo starši že prej, ostali ga vzljubijo v vrtcu. Pozneje, v četrtem, petem ali šestem razredu pa berejo Vandotova besedila v celoti," sta pojasnila Maja Kenda in Jure Bohinec iz kranjske knjižnice.

Ker se je Vandot rodil v Kranjski Gori, je tudi Kekec 'uradno' doma v Kranjski Gori. Zato smo tudi v kranjskogorski knjižnici, ki sodi pod jeseniško, vprašali, ali je še vedno ukoreninjen v otroških srcih? Vodja knjižnice Petra Divjak opaža, da ga otroci, ki ga poznajo, z lahkoto vzamejo za svojega, tako kot ga je že vrsta generacij pred njim: "Seveda pa je to odvisno predvsem od staršev. Otroci še vedno radi posežejo po slikanicah in filmih o Kekcu. Klasična izdaja pa ostaja bolj ali manj na knjižničnih policah, razen ko jo otroci potrebujejo za domače branje."

Kaj je Kekec simboliziral včasih, kaj danes?

Največja razlika je v dojemanju Kekčevih vrlin in sposobnosti, menita Kenda in Bohinec. Včasih je bil Kekec klen slovenski fant, ki se ni ustrašil nikogar. Nerešljivi problemi zanj niso obstajali. Lotil se jih je s svojo bistroumnostjo, vztrajnostjo in pogumom. "Videli smo ga kot junaka z vrlinami superjunaka in vendar nasmejanega ljubitelja živali in narave. Enako smo občudovali njegov čut za pravičnost in pomoč v stiski. Kekca smo nasproti Bedancu in Pehti doživljali kot pravljični boj med dobrim in zlim," sta pojasnila Kenda in Bohinec.

Danes so bolj v ospredje stopili njegova nagajivost, humor, neustrašnost, neubogljivost in svobodno odločanje. "Bedanc in Pehta sta karikaturi, ki ju zlahka užene, izgubil je pravljičnost in s tem so se tudi njegove moči zmanjšale. Nekaj je k temu pripomogla še Kekčeva dežela v Kranjski Gori, ki jo obiskujejo organizirano z vrtci in šolami ter s starši. Otroci ga ne doživljajo toliko kot pastirja v gorah, ampak le še kot junaka," vidita razliko Kenda in Bohinec.

'Čeprav se Kekec z lahkoto kosa z novimi liki, se otroci danes težko istovetijo z njim'

Zanimalo nas je, kateri liki se lahko primerjajo s Kekcem? Kenda in Bohinjec menita, da sta mu po poklicu in junaškosti blizu Peter Klepec in Martin Krpan, od tujih Tom Sawyer, Vike Viking. Sicer pa so danes popularni Harry Potter, pet prijateljev, Pika Nogavička, nabriti mulc, Nikec, Grimmovi in Andersenovi junaki Pettersson in Findus … "Po popularnosti se Kekec z lahkoto kosa z njimi," sta dodala Kenda in Bohinec.

Hladnik meni, da ima Kekec žensko konkurenco, saj kolikor mu je znano, deklice trenutno občudujejo Ano in Elzo, ki sta nadomestili Barbiko in Heidi. Kot zmagovalca med tujimi junaškimi konkurenti, predvsem za starejše otroke, je tudi tudi on izpostavil Harryja Potterja.

Divjakova je izpostavila, da tako kot marsikje drugod tudi na tem področju globalizacija terja svoj davek. Zdi se ji, da kar nekaj slovenskih otrok bolje pozna tuje junake od naših.

A čeprav ni junaka, ki bi resno ogrožal vedrega pastirja, se otroci danes z njim težko istovetijo tako kot nekdaj, opažata Kenda in Bohinec. Poplava superjunakov jih namreč sili v nadnaravne, velikokrat tudi nezemeljske moči, orožja … "Sama Kekčeva pamet, telesne spretnosti in običajne človeške pozitivne vrline ne morejo premagati računalniških, filmskih in animiranih junakov, ki presegajo meje domišljije in dobrega okusa. Nasprotno pa seveda ti junaki šepajo v pozitivni sporočilnosti in globini, za kar pa je Kekec mojster," menita Kenda in Bohinec.

Podobno opaža Hladnik. Filmske in knjižne junake želijo izriniti liki iz računalniških igric. A kljub temu meni, da ni bojazni, da bi bila Kekčeva slava ogrožena.

Da Kekec ostaja brezčasni junak, pripomorejo tudi vzgoja, pripovedovanje in prenašanje literarne kulture na mlajše generacije. V vseh treh knjižnicah ga redno vključujejo v ure pravljic, kvize in prireditve. Vse zato, da bo slovenski simbol junaštva, ali kot pravi Divjakova, "pozitiven, navihan, pogumen fant, ki zna misliti s svojo glavo", še naprej ostal nesmrten.