Otroci doma Malči Beličeve: hripavi in zadovoljni s stoženskega igrišča

Ko sem se približevala častnim gostom na tribunah, so bili vzkliki vse glasnejši, v VIP-loži pa me je nato pričakalo 13 razgretih otrok, starih med sedem in 15 let. Čeprav so nekateri priznali, da se jim "na tekmo najprej ni dalo," so z navdušenjem zatrdili, da svoje odločitve o obisku Stožic ne obžalujejo. "Miha, zelo sem vesel, da si nas peljal gledat današnjo tekmo," je v času nenapetega trenutka na igrišču Toni resno rekel svojemu vzgojitelju Mihi Valenčaku, ki jih je skupaj z vzgojiteljico Matejo Lozar posedel na avtobus in se odpeljal na drugo stran Ljubljane. 

Med tekmo, na kateri je s 4:0 slavila gostiteljica, otrokom kar ni zmanjkalo energije. "Gremo skupaj navijat," se je zaslišalo s prve vrste. In so. S tribune za klopjo so se vse do zadnjega piska slišali vzkliki. Ker stoli stadiona niso bili polni, je bilo 13 otrok med najglasnejšimi navijači. "Ne vem, kako bom jutri v šoli kaj povedal," je potožil Toni, ki tudi sam igra nogomet. V domski ekipi igra kot vratar. Nato je ponosno pristavil, da mu je vratar Olimpije med prvim polčasom pomahal v pozdrav. Ob tem se je nadejal, da bo po tekmi lahko dobil njegov podpis. 

Hkrati je 11-letna Nina dejala, da je vratar zagotovo mahal njej. Čeprav nogometa ne spremlja, je povedala, da ji je tekma všeč. Za srečo je s seboj prinesla kovanec za deset centov. Poleg nje sta ob robu navijali tudi dve Teji. Devetletna je povedala, da je bila na "nogometni tekmi že stokrat," druga pa, da je na nogometu prvič. "Doma se nismo zanimali za nogomet. Vseeno mi je zelo všeč," je povedala 13-letnica. Dodala je, da je sicer druge športne dogodke obiskala večkrat. "Videla sem tudi Dončića," je ponosno pristavila "Še bolj pa mi je všeč rokomet, ker sem ga dve leti trenirala," je priznala. Viktor, ki je tekmo opazoval nekoliko bolj stran, je povedal, da raje igra, pa tudi spremlja, košarko. 

Jasno je bilo, da je večina navijala za ljubljansko ekipo. "Ker zmagujejo," je povedala Teja. Poleg Tonija se tudi drugi otroci sami podajo na igrišče za žogo, ob ponedeljkih in sredah skupaj igrajo nogomet. S pravili so bili tako seznanjeni, s sodniškim delom pa zadovoljni. 

Danes se drugačna skupina otrok odpravlja na nogometni turnir na Poljsko. Vzgojitelj Miha, ki se spozna na nogomet, bo odšel z njimi. Razloži, da na vsakoletnem turnirju vedno sodelujejo otroci iz podobnih ustanov, na letošnjem bodo simbolno brcali proti vojni. Članov turnirske ekipe v sredo ni bilo V Stožicah, saj so za ogled pokalne tekme izbrali tiste, ki se poljskega turnirja ne bodo udeležili.

Mladinski dom skupaj skrbi za približno 70 otrok

V glavni hiši prebiva približno 50 otrok, starih od šest do 14 let, skupaj z drugimi enotami doma Malči Beličeve je otrok približno 70. Poleg glavne stavbe sta v Ljubljani še stanovanjska skupina in mladinsko stanovanje, še ena stanovanjska skupina za otroke, ki so že zaključili osnovno šolo, je v Brežicah. 

Vzgojitelj Miha večino časa preživi v ljubljanski stanovanjski hiši. Razloži, da mladostniki prihajajo iz socialno ogroženih družin, da so se mnogi doma srečali z različnimi vrstami nasilja, nekaj pa jih prihaja iz romskih naselij. "Večina pa jih v dom pride zaradi starševske nemoči ali neuspešnosti v šoli," je dodal. "Pri šestih letih jih lahko namestijo v stanovanjski dom, pri nas so lahko do 18. leta, nekateri odidejo prej, nekateri so tam tudi po 18. letu. Nekateri so v domu tudi 14 let," je nadaljeval razlago. 

Če se težave doma uredijo, se otroci čez vikend lahko srečajo s starši – najprej pod nadzorom, čez nekaj časa in če se razmere uredijo, pa tudi posamično. Stroka se namreč zavzema za to, da otroci stik s svojci obdržijo. "Kar je včasih sporno," je jasen Miha. Vzgojitelj je v mladinski dom prišel leta 2020, prej je devet let delal kot vzgojitelj v prevzgojnem domu v Logatcu. Na koncu je z nasmehom poudaril, da zelo rad dela z najstniki.

Domu se je pred mesecem dni pridružila tudi vzgojiteljica Mateja, ki je opisovala, da so zgodbe nekaterih otrok zelo težke in da so mladostniki zato zelo čustveno dovzetni. "Me takoj preberejo, pred njimi ne morem ničesar skriti," je razložila. Dodala je, da so zelo srčni in da jo njihova volja mnogokrat preseneti. "Glede na to, iz kakšnih okolij prihajajo, so res zelo dobri otroci," je razmišljala. V domu vzgojiteljem pomagajo tudi prostovoljci.

Z Olimpijo na nogomet in košarko

Na tribuni sta poleg 13 otrok iz doma sedela še predsednik NK Olimpija Adam Delius in športni direktor Goran Boromisa. "Trudim se, da otroke kam peljem. Predvsem tiste, ki ne morejo nikamor, ne smejo drugam," je obisk tekme utemeljil Miha. "Poskušaš, da malo pozabijo. Tudi tu verjetno ne vedo, kaj je odmor, kaj je tekma, kaj je VIP, važno, da uživajo in so sproščeni, navdušeni, glasni," je dodal in poudaril, da so hvaležni za sodelovanje. Dodal je, da so na nekoliko manj obiskanih tekmah vedno najboljši navijači. Po koronavirusu se povezave med podobnimi domovi in različnimi klubi in društvi znova oživljajo. "Jaz sem drugič šele na nogometni tekmi," se je slišalo s tribune, "jaz pa kaj takega sploh še nisem videl," se je zaslišal še drugi glas. 

Lansko leto so otroci z Olimpijo obiskali tudi več košarkarskih tekem. Z NK Olimpija in direktorjem Igorjem Barišićem so dogovor o obiskovanju tekem, pa tudi podporo v obliki nogometnih dresov in rekvizitov, sklenili letošnjega junija. V času sezone si bodo lahko otroci ogledali tudi druge pokalne tekme in članske treninge, prav tako se bodo lahko tudi v prihodnosti še pogovarjali z igralci. V domu tudi upajo, da bo kateri izmed nogometašev prišel na obisk. 

Skoraj 'fentali' zmaja, šli po avtograme, nato pa se hripavi vrnili domov

Najprej pa so otroci obiskali njih, kljub temu da so bili že pred koncem tekme nekoliko utrujeni. Do mene je že na tribuni pristopil David in potožil, da "rabi malo pavze". Večina otrok se je z njim strinjala, saj se jim je zmaj Oli zdel vedno bolj zanimiv. "Mislim, da ga bodo 'fentali'," je med njihovim obletavanjem zmaja v smehu dejal vzgojitelj. 

Po tekmi pa so znova zbrali energijo in se podali na igrišče, kjer so vsak s svojim listkom zbirali avtograme. Toni, ki si je zadal posebno nalogo, je skoraj 10 minut čakal svojega vratarja, podpis pa mi na koncu le ponosno pomolil pod nos. Nekateri so zbrali tudi tri podpise, igralci pa so jim z veseljem namenili besedo. 

Otroci so jim posamično zaploskali, nato so se še fotografirali. Podpise so z veseljem pokazali vzgojiteljema, nato pa so se razigrano lovili po igrišču, kjer so še pred desetimi minutami tekli nogometaši. Ko sem se od skupine srčnih in navdušenih otrok poslavljala, sem poleg prejetih objemov slišala tudi hripave, a zadovoljne pozdrave.