'Ostali so brez vsega, a pripravljeni so bili deliti zadnjo drobtinico kruha'

Luka Kotnik pravi, da ga je najbolj presenetila sama razsežnost ujme. "Ko gledaš slike in videoposnetke, je eno, ko si tam in to vidiš v živo, pa je to nekaj čisto drugega," razlaga. Kraji, ki jih je v zadnjih letih obiskal večkrat, so po poplavah videti popolnoma drugačni. "Polni blata, peska, vode. Res nepredstavljivo," pravi. 

Aljoša Kravanja se je na teren odpravil že v petek, ko je v objektiv lovil škodo, pod katero se je podpisala voda v Idriji in Ljubljani. Kako neprizanesljiva je narava, pa je v soboto izkusil še na Koroškem. Čeprav je sprva mislil, da se bo vrnil še isti dan, je na terenu ostal vse do srede. Na Ravnah je videl, kako je voda spodjedala eno od hiš, ob njej pa je bila lastnica, ki je nemočno jokala. Najprej se mu je zdelo nenavadno, da bi nekdo hišo postavil tako blizu reki, šele nato je lastnica pojasnila, kje je bila pred poplavami dejansko brežina.  

Kotnik pravi, da so tereni vedno izziv. "Če se le da, se vnaprej pripraviš in poskušaš dobiti nekaj informacij za vsaj približen oris stanja (dostopnost ipd.). Ko pa si dejansko na terenu in se pogovarjaš z ljudmi, pa šele dejansko vidiš, kaj so doživeli, kaj jim je ujma odnesla," pravi. 

"Seveda se te njihove zgodbe že takoj dotaknejo, še bolj pa stisko ljudi dojameš, ko se po napornem dnevu vrneš domov, kjer te ne pričakajo voda, blato in gramoz. Takrat se res zavem, kakšno srečo smo imeli tisti, ki jih je ujma obšla, in kako smo zato še bolj dolžni pomagati," je prepričan. 

V času izrednega stanja je bil Kravanja tudi na Prevaljah. Tamkajšnja situacija bi marsikoga pretresla. "Prvi dan je tam zvečer še stala hiša, drugi dan pa je ni bilo več. Zgrmela je v vodo, bila je potopljena," je povedal. Naslednji dan so jih z vojaškim konvojem peljali do Mežice, kjer so vzpostavili center, iz katerega so nato oskrbovali Črno. Ko so se peljali, je voda segala vse do oken vozila. 

Popoldne so s helikopterjem poleteli v Črno, ki je bila zaradi uničenih cest odrezana od sveta. "Vse je bilo zasuto. Čeprav naj bi voda že upadla, je tekla od povsod," pravi. 

Bolj kot hude posledice poplav so ga ganili ljudje 

Bolj kot katastrofalne razmere, ki jih je za seboj pustila uničujoča voda, pa so ga ganili ljudje. "Ne morem verjeti, kako pozitivni so bili," pravi. "Včasih sem imel občutek, da je bilo meni bolj grozno kot njim," je pripomnil, saj so ga na vsakem koraku spraševali, ali kaj potrebuje, ali je žejen ali lačen. "Nič nimajo, a vse bi mi dali," pravi. To se mu je zdelo noro, saj je vedel, da se bo sam kmalu lahko vrnil domov, na toplo, medtem ko so mnogi domačini ostali brez strehe nad glavo. 

Prav ljudje so se najbolj dotaknili tudi Kotnika. "Obenem stiska ljudi, ki jim je ujma odnesla, zasula ali poplavila vse, kar so gradili vse svoje življenje. In po drugi strani pozitivna volja vseh, solidarnost, medsebojna pomoč in neizmerna podpora ljudi," je naštel. Pri tem je ciljal tako na domačine iz prizadetih območij kot tudi vse prostovoljce in službe, ki so pomagale in pomagajo še danes. 

"Srečal sem gospoda, ki je tam ves dan kopal blato, čistili so neko gostilno ali lokal. Prišla je punca in rekla, hrana je na mizi. Moški se je obrnil proti meni in me vprašal, če sem že kaj jedel danes. 'Če si lačen, pojdi pojest namesto mene,' mi je rekel. Mislil sem si, ti že ves dan prekladaš blato in ne vem, kam se boš zvečer vrnil, in tebe skrbi zame," še razlaga Kravanja. 

Opazil je, da ljudje okoli norijo s kros motorji. "Mislil sem si, zakaj se v takšni katastrofi vozijo naokoli, potem pa sem opazil, da imajo na ramenih precej velike nahrbtnike," pojasnjuje: "Ugotovil sem, da so v bistvu nosili vodo, hrano in druge potrebščine do odročnih krajev, ki drugače sploh niso bili dostopni". 

"Ni bilo sistema 'najprej pomagaj sebi', ampak najprej pomagaj tam, kjer je najnujneje" 

Opazil je, da so vzpostavili nekakšen sistem pomoči. "Takšne solidarnosti in povezanosti ljudi po mojem še nisem videl," je še povedal in poudaril, da so ljudje res stopili skupaj in pomagali drug drugemu – bolj, kot si predstavljamo. Niso delovali po sistemu, da najprej pomagaš sebi, ampak so vsi najprej pomagali tam, kjer je bilo to najnujneje. 

Že prvi dan je ujel  pogovor med parom, ko je ženska moškemu povedala, da je za hišo plaz. "Kaj pa lahko naredimo? Nič," ji je odgovoril moški in dodal, da bodo že potem razmišljali, če bo prišlo do tega. Razmišljala sta samo o tem, kaj lahko naredita zdaj in komu lahko zdaj pomagata, razlaga. 

Manjkalo ni niti smisla za humor 

Gotovo mu bodo domačini v spominu ostali po neverjetni pozitivni naravnanosti in, kot pravi, smislu za humor. "Enega moškega sem slikal medtem, ko je kopal blato, pa mi je rekel, naj ga ne slikam zdaj, da ga bom slikal, ko bo na kakšni fajn dečvi," razlaga. 

"Vsi ljudje, ki sem jih srečal in s katerimi sem govoril, so bili izjemo srčni in pozitivni. Med pavzo so sedeli za mizo, jedli, pili in se hecali. Sem imel občutek, kot da so na pikniku, kot da ni bilo poplav in da nekdo praznuje rojstni dan," pravi Kravanja. Povabili so ga zraven: "Daj, boš spil eno medico." "Nazdravili smo in klepetali, kot da se ni nič zgodilo. Ko sem se odpravljal, mi je eden od moških v nahrbtnik stlačil pivo, češ, 'za po poti'," je še delil. 

Domačini so dajali občutek, da ni čas za jok, pač pa čas za pogled v prihodnost. "Kot da so sprijaznjeni s situacijo. Zdaj je, kar je, treba je iti dalje," je povedal in še enkrat poudaril, kako neverjetno se mu zdi, da so ljudje lahko v tako kritični situaciji in tako težkih časih še vedno tako pozitivni.

"Spraševal sem se, ali bi moral pustiti fotoaparat in prijeti za lopato" 

Pohvale vredno je izjemno delo gasilcev, vojakov in drugih pripadnikov civilne zaščite. Pa tudi delo kolegov, novinarke Žane Vertačnik in snemalca Saše Adamiča, ki sta o poplavah poročala s Koroške. Njihova naloga je bila, da vsem tistim, ki so imeli pretekli vikend le nekaj dežja, pokažejo, kakšno je stanje na drugem koncu države. 

Kotnik je pojasnil, da se v primerih naravnih katastrof, nesreč in podobnih tematik kot fotograf vedno počuti, kot da je v napoto. "Da bi bil lahko na drug način koristen. Po drugi strani pa smo tudi mi tisti, ki iz prizadetih območij prinesemo in dokumentiramo zgodbe in dogodke, ki so se tam zgodili," pravi. 

Podobno pravi tudi Kravanja. V nekem trenutku sem se vprašal, ali bi moral tudi jaz odložiti fotoaparat in namesto tega prijeti za lopato," razlaga. "Zvečer sem se spraševal, če bodo slike lahko dovolj dobro pokazale, kako je zares tu. A smo dovolj dobro naredili," pravi. 

"Običajno, ko fotografiram, čustva malo potlačim in razmišljam samo, kako posneti dobro fotografijo, ampak ta teren me je res ganil. Večkrat so mi prišle solze v oči. Ne vem, zakaj se me je tako dotaknilo." A po vsem, kar je povedal, ni prav nič čudno, da so se ga vsi pogovori, nasmehi, zgodbe in solze ljudi tako dotaknili.