Ste že kdaj občutili osamljenost? Pa ste kaj postorili glede tega? Marsikdo si tega ne prizna. Ljudje raje na obraze nadenemo maske veselih in srečnih. Ob prazničnih dneh je še toliko huje, saj smo s takšnimi obrazi oblegani z vseh strani. Stiske se poglobijo, načini reševanja pa so mnogokrat le neuspešni poskusi. Presenetljivo veliko ljudi občuti osamljenost, poudarjajo strokovnjaki, ki se dnevno srečujejo s pojavom. Ljudje krivijo sebe, v resnici pa je osamljenost težava sodobnega časa. Ne bi se je smeli sramovati, temveč se jo naučiti prepoznati in nato tudi ukrepati, poudarja Maja Koren Kocjančič, univerzitetna socialna delavka in specializantka transakcijsko-analitične psihoterapije. A da sploh prepoznamo težavo, moramo postati "čustveno pismeni". V intervjuju smo jo povprašali, kaj to pomeni. Kako se sami rešimo iz takšne stiske in kako lahko pomagamo komu drugemu?
Kaj nas torej sploh privede do osamljenosti, tudi depresije?
Ljudje, ki imajo dobro razvite socialne veščine, zlahka navežejo klepet, so iskreni in druge spustijo v svojo intimno življenje, dajo pobudo za srečanja, imajo smisel za humor in si tako med življenjem zgradijo dobro socialno mrežo. Tisti, ki pa iz svojih primarnih družin niso prišli tako dobro opremljeni in se med odraščanjem niso priučili teh veščin, imajo pogosteje težave v odnosih in posledično večkrat občutijo osamljenost.
Do občutenja osamljenosti privede sprememba v odnosih z ljudmi, ki so nam pomembni. Ali oseba, na katero smo čustveno navezani, odide za daljši čas ali nas zapusti, umre. Če ne najdemo odnosa, ki bi nam nudil občutek povezanosti in bližine, ki smo ga imeli z osebo, ki je odšla, občutimo osamljenost. Osamljenost lahko občutimo tudi ob spremembi okoliščin, kot je na primer sprememba delovnega mesta, končanju šolanja, selitvi v drug kraj, ob upokojitvi, v času porodniške ali daljše bolniške odsotnosti, če nismo več v družbi ljudi, ki so nam pomembni.
Nekateri ljudje občutijo osamljenost, ker že dalj časa niso z nikomer čustveno povezani. To je še posebej izrazito pri ljudeh, ki nimajo partnerja. Imajo veliko znancev, hodijo na kavice, se udeležujejo prireditev, imajo veliko "Facebook prijateljev", se razumejo s sodelavci, so v kontaktu s starši, a z nikomer niso čustveno povezani tako, da bi bili povsem iskreni, da bi lahko rekli, kar jim pade na pamet in imeli občutek sprejetosti. To pa lahko vodi v depresijo.
Osamljenost je neprijetno čustvo, ki ga lahko občutimo kot nelagodje, praznino, napetost, in njegov namen je, da nas spodbudi k aktivnosti, da se povežemo z drugimi.
Osamljenost in samota sta dva različna pojma?
Osamljenosti ne smemo zamenjevati s samoto. Samota je situacija, ko smo sami s sabo in se ob tem počutimo prijetno. V tem hitrem tempu in poplavi informacij je samota nujno potrebna, da se spočijemo in si naberemo moči. A ljudje smo si različni v tem, koliko samote potrebujemo.
Nekateri ljudje živijo sami in se ne počutijo osamljeni, ker so povezani z drugimi ljudmi. Nekateri ljudje pa imajo družine ali partnerja, a ker z njimi niso iskreno povezani, občutijo osamljenost.
Pravijo, da je občutek osamljenosti še toliko močnejši v tem prazničnem času? Zakaj je tako?
V prazničnem času smo bombardirani s podobami srečnih obrazov, sporočil ljubezni, družabnimi prireditvami, takrat smo tudi prosti dela in čas je namenjen druženju. Če pa nimamo osebe, s katero smo čustveno povezani, občutimo osamljenost. Predstavljajmo si bolečino osebe, ki nima partnerja, ne iskrenega prijatelja ter se ne razume dobro s svojo družino. Velika verjetnost je, da če ne bo prepoznala neprijetnega čustva kot osamljenosti, katerega namen je, da si poišče bližino, vse pogosteje doživljala depresijo – sebe bo začela kriviti za osamljenost. Kar pa absolutno ni res. Osamljenost je problem sodobnega časa! In osamljenosti se ne bi smeli sramovati. Presenetljivo veliko ljudi občuti osamljenost, ker si ne upajo ali se ne zanjo zbližati z drugimi ter se zapletejo v "natrpane urnike", v katerih pa ni prostora za najpomembnejše – človeške odnose – bližino, iskren pogovor, objem, razumevanje.
V zadnjih dneh sem srečala veliko znancev, ki so mi rekli "Komaj čakam, da se konča ta nori december, sploh nimam časa zase, kaj šele za družino, samo še tekamo naokrog ..." Časa je dovolj! Pomembno pa je, da se pametno odločimo, za kaj ga bomo namenili.
Ob vseh družbenih omrežjih se zdi, da nismo tako osamljeni.
Ljudje se pogosto sramujejo svoje osamljenosti. V ozadju je pogosto prepričanje, da niso dovolj vredni. Saj če bi bili, bi jih drugi sami poklicali ali pristopili k njim. A stvar je kompleksnejša. Sram je vrsta strahu pred zavračanjem.
Sama sem glede Facebooka zelo staromodna. Objave iz osebnega življenja na Facebooku vidim kot klic po pozornosti, odobravanju, klic po ljubezni. "Ali vidite, kako sem super? Kako dobro izgledam v tem oblačilu na tej eminentni lokaciji? Ali vidite, kako si dovolim uživati?” Ljudje, ki so resnično srečni in zadovoljni v odnosih z bližnjimi, tega ne delijo necenzurirano na Facebooku, saj v teh odnosih dobijo dovolj potrditve. Še posebej pa ne slik svojih otrok in partnerjev.
Kakšni profili ljudi prihajajo po pomoč? So med temi tudi na videz uspešni, srečni, ljudje z družinami in partnerji?
V svoji praksi poleg samskih ljudi srečujem tudi pare in družine vseh starosti, v katerih posamezniki občutijo osamljenost, ker preprosto niso čustveno povezani, ker tega ne znajo ali ne zmorejo. Eden izmed pomembnih dejavnikov je tudi časovna okupiranost s preveč obveznostmi in težnja po vzdrževanju lepega zunanjega videza ali vzgoja vsestransko uspešnih otrok, ki pa terja čas za nakupe, vadbe, vodene aktivnosti ipd.
Osamljenost si težko priznamo. Jo občutimo tudi kot neki življenjski poraz?
V šolah nas ne učijo čustvene pismenosti. Spoznamo jezo, žalost, ljubezen, zavist, tu pa se običajno poznavanje čustev konča. Če temu dodamo še prepričanja tradicionalne slovenske vzgoje, da fantje ne jočejo, da se pridni otroci ne jezijo in da je trmo treba zatreti, je rezultat oseba, ki ne zna prepoznavati svojih čustev in jih na primeren način izražati. Na delavnicah čustvene pismenosti vedno znova ugotavljam, kako pogosto je v vseh starostnih skupinah prisotna logika, da nas čustva preplavijo in takrat ne moremo izbirati svojih reakcij, da so neprijetna čustva slaba ter da drugi povzročajo naša neprijetna čustva.
Tisti, ki se osamljenosti zavedajo, a se je sramujejo, si nadenejo masko odločnosti in neodtakljivosti ter se tako še bolj oddaljijo od ostalih. V ozadju je prepričanje, da niso dovolj dobri, da bodo spet zavrnjeni ali pa tudi da se nočejo vsiljevati drugim in jim biti v breme ter da je kazanje čustev znak šibkosti.
Kako poskušamo ubežati temu občutju?
Sodoben človek je vajen živeti v coni udobja in stremi k temu, da mu je prijetno. Ko občuti neprijetnost, ji čim prej skuša ubežati. Namen čustva osamljenosti je, da nas aktivira, da se povežemo z drugimi. A če tega ne prepoznamo in ne znamo, iščemo druge načine, da bi zmanjšali to neprijetnost. Pogosto ljudje uporabljajo različne strategije, da bi se osvobodili tega neprijetnega čustva praznine, nemira, napetosti. Nekateri osamljenost občutijo kot bolečino v predelu trebuha, ki jo prepoznajo kot lakoto in sežejo po hrani. Nekateri skušajo nemir pregnati s pretiranim ukvarjanjem s športom, pretiranim delom ali pa sežejo po alkoholu ali drogah. Ker jim to prinese le začasno olajšanje, vedno znova spet občutijo osamljenost. Osamljenost lahko zamenjamo tudi z občutenjem dolgočasja ter poiščemo zabavo – gledanje tv, igre na srečo.
Gotovo je bolje, če si to priznamo in ukrepamo pravilno? Kaj bi bil prvi korak k spremembi?
Pomembno je, da negujemo odnose z ljudmi, ki imajo podobna zanimanja, vrednote in način življenja kot mi. Ter da če se počutimo osamljeni, o tem spregovorimo. Menim, da je osamljenost problem sodobne družbe. O tem problemu ne govorimo, ker ga ne znamo prepoznati ali ker se ga sramujemo.
Naj vam opišem zgodbo svoje prijateljice: Na Šmarni gori je k njej pristopila mamica s katero se na videz poznata iz vrtca in ji rekla, ali se lahko dogovorijo, da gredo naslednjič skupaj na kak hrib, da bi se otroci igrali in bi odrasli poklepetali, ker se počutijo osamljene in nimajo prijateljev. Z možem nista povezana s svojimi izvornimi družinami, preselili so se v Ljubljano in večji del dneva delata. Za naslednjič so se dogovorili, da gredo na drug hrib, in ugotovili so, da imajo podoben način življenja in se ujeli.
Včasih so takšna spoznavanja potekala spontano, saj je bil delovni čas drugačen, generacije so bile med sabo povezane. V dobi individualizma pa je potrebno k gradnji odnosov pristopiti bolj aktivno in usmerjeno.
Kdaj po strokovno pomoč? Kako nam lahko strokovnjak pomaga?
Za psihoterapijo se odločajo ljudje vseh starosti in profilov. Ljudje pogosto poiščejo pomoč zaradi težav, ki jih povzroča neko neprijetno čustvo, ki se ga želijo znebiti. In pomoč poiščejo zaradi posledic, ki jih povzroča dolgotrajno čustvo osamljenosti. Nekateri ljudje ugotavljajo, da imajo težave z navezovanjem stikov z novimi ljudmi, strah pred intimnostjo, da nimajo socialnih spretnosti ali pa da nikakor ne najdejo partnerja ali prijatelja. Pogosto pa je situacija takšna, da ljudje poiščejo pomoč psihoterapevta zaradi težav z motnjami hranjenja, depresijo, izgorelostjo, občutji nesmisla. V terapiji spoznajo, da so osamljeni, da se ne čutijo povezani in ljubljeni.
Ni redko, da je psihoterapevt v nekem obdobju edina oseba, s katero ima klient zaupen odnos. In dober psihoterapevt zna osebo podpreti, da si postopoma razširi svojo socialno mrežo in zgradi kakovostne odnose. Običajno je to proces osebne rasti, pot učenja novih veščin in spreminjanja vzorcev, ki nam omogoča občutenje zadovoljstva s sabo in ljubezni. Raziščemo, katera prepričanja človeka omejujejo, da bi vzpostavil intimni odnos, ter učimo socialnih veščin, ki so potrebne za vzpostavljanje odnosa in bližine.
Kaj lahko konkretno sami storimo, ko občutimo osamljenost?
Ko torej znamo prepoznati, da je občutek praznine, bolečine, nepojasnjene otožnosti ali nemira v bistvo osamljenost, ker ob nas ni osebe, ki jo imamo radi ali celo ni nikogar, s katerim bi bili pristno povezani, je pomembno, da se odločimo za spremembe. To pomeni, da izstopimo iz cone udobja in naredimo nekaj novega, nekaj drugače kot smo počeli doslej. Čakanje, da bo nekdo potrkal na vrata in ustregel našim željam in nas osrečil je nerealno. Upanje, da bo nekaj drugače samo po sebi, žal ni dovolj. Ko se odločimo za spremembo nam bo verjetno neprijetno in nelagodno, ampak zmoremo preko tega. Če želimo biti ljubljeni in imeti dobre odnose, jih moramo graditi in negovati. In prav občutek povezanosti, pripadnosti in ljubezni je edina preventiva pred osamljenostjo. Če imamo eno ali več oseb s katerimi smo lahko iskreni in spontani ter čutimo sprejetost, je majhna verjetnost, da se počutimo osamljeno.
Pokličemo starega prijatelja s katerim se že dolgo nismo slišali, povabimo koga na obisk, se vključimo v vodene aktivnosti, kjer imamo več priložnosti, da spoznamo nove ljudi. Pomembno je, da “iskanja” prijateljstva ali partnerja ne prepustimo naključju, ampak smo v svoji nameri aktivni.
Bi bilo prav, da smo tudi ostali v tem času pozorni na osamljene okoli nas?
Odrasli in zdravi ljudje imamo možnost samostojnega razmišljanja in odločanja. In naša odgovornost je, da poskrbimo za svoje želje in si najdemo družbo ter gradimo odnose.
Ljudje, ki so bolni ali ostareli, pa imajo veliko manjši vpliv na to. Včasih so življenjske okoliščine takšne, da nekdo ostane sam in ne zmore najti novih stikov. Če prepoznamo, da je nekdo osamljen, ga vprašamo, ali koga pogreša, ali si želi naše družbe ali morda celo potrebuje storitve javne mreže, pa ne more sam dostopati do njih (zdravstvene storitve, pomoč na domu, patronažna služba ipd.). Spodbudimo ga, da načrtuje svoje aktivnosti, si morda najde hišnega ljubljenčka ali pa poišče strokovno pomoč.
Viri za informacije o ustreznih oblikah pomoči ali za podporo in pogovor (telefoni za pomoč v stiski): 01 520 99 00 - Klic v duševni stiski (vsak dan med 19. in 7. uro zjutraj) 116 123 - Zaupna Telefona Samarijan in Sopotnik (skupna številka; 24 ur na dan; klici so brezplačni) 080 12 34 - TOM, telefon otrok in mladostnikov (vsak dan med 12. in 22. uro) Brezplačna pomoč v primeru stiske je na voljo tudi v kateri izmed psiholoških svetovalnic: info@posvet.org (031 704 707;) – svetovalnice v Ljubljani, Kranju, Postojni, Novi Gorici, Murski Soboti, Slovenj Gradcu, Sevnici in Kopru svetovalnica@nijz.si (031 778 772;) – svetovalnici v Celju in Laškem |
KOMENTARJI (111)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.