Organe dam, ker temu nisem izrecno nasprotoval

igor.gojcic 26.02.2010, 11:35 Možganska smrt je dokončno oziroma nepovratno prenehanje delovanja celotnih možganov.Nepopravljivo okvaro možganov ugotavlja komisija zdravnikov specialistov s kliničnimi testi in instrumentalnimi postopki.

Ja, kaj pa je bilo z mojim komentarom tako hudo narobe,da ste ga brisali.Še bol ste me stem prepričali in ne samo mene,da je s takim odvzemanjem organov nekaj hudo,hudo narobe. Pa lep večer!

Takšen zakon je kriminal, saj tako rekoč uzakonja plenjenje trupel (še raje pa napol mrtvih ali navidezno mrtvih, saj je tkivo z mrtvega trupla bistveno manj kvalitetno, kot če je vzeto še iz živega telesa). Tak zakon lahko sproducira samo popolnoma sprevržen um, ki nima kančka pietete do človeka in njegove pravice, da umre v miru in brez nadlegovanja in poseganja v njegovo telo, še preden se to dobro ohladi. To je najbolj sprevržena oblika materializma, ki si jo lahko zamislimo in grob poseg v najbolj osnovne pravice človeka. Če kdo želi pokloniti svoje organe, je to njegova pravica. Nikakor pa ne more biti odvzemanje organov in delov človeškega telesa avtomatska pravica, pa če gre še za tak humanitarizem. Kdo pa lahko reče, kdaj nastopi trenutek, ko je človek dejansko mrtev? Umiranje je proces, tako kot rojevanje. Prav zadnje raziskave kažejo, da ljudje za katere so mislili, da so možgansko mrtvi in jim tako rekoč deluje samo še srce, v resnici čutijo, imajo neko zavedanje, samo da tega ne morejo sporočiti, ker nimajo več kontrole nad svojim telesom. Po drugi strani pa so to idealni »darovalci« organov. Zamislite si, da vas secirajo pri živem telesu, vi pa niti zakričati ne morete. V kakšni agoniji se znajdete. Apeliranje na humanost odvzemanja organov vsem počez je bizarnost brez primere. Današnja uradna medicina je kompromitirana in ji ni več zaupati. Izgublja še zadnjo trohico najbolj elementarne poštenosti in humanosti. Očitno postaja, da je njeno glavno vodilo samo še denar. Spomnimo se samo operacijskih miz, miljonov evrov, ki se od farmacevtskih firm preko raznih društev, »ki skrbijo za izobraževanje zdravnikov«, pretaka v žepe zdravnikov in njihovih sorodnikov, Zdravniške zbornice, ki so jo polna usta skrbi za bolnike, v resnici pa so njena glavna skrb kristalni dvori in obvezno članstvo (beri članarina), zdravnikov, ki se z vsemi štirimi oklepajo popoldanskega dela v zasebnih ambulantah in tako »pomagajo« zmenjševati čakalne vrste itd., itd. Skratka, prekipevanje od humanitarizma in skrbi za dobrobit ljudstva. Ali bomo res dovolili, da nam vzamejo še zadnji kanček dostojanstva, da kar naprej manipulirajo z nami, da bodo trgovali še z našimi posmrtnimi ostanki in da bodo tiste, ki se bodo izjasnili proti tej norsti, vodili v posebnem registru? Smo Slovenci res take ovce, da gre lahko takšen zakon skozi? Srčno upam da ne.

igor.gojcic 26.02.2010, 11:36 ja,če se človek malce bolj poglobi v ta problem,potem se začne strinjati s tvojim mnenjem. ...je pa res,da mora vsak sam pri sebi razčistiti (glede na to,da naj bi mu,kot darovalcu vzeli žive organe) ali bo po "medicinski definiciji smrti" truplo ali umirajoči.

Kaj pa , če že kar sedaj vsi darujemo vse organe, ki so dvojni.Eno roko,nogo,oko,ledvičko itd. Nas bo to izvleklo iz krize?Po eni strani ne smem izvedeti, ali je bila soseda operirana, po drugi strani pa ne bodo nikogar spraševali,če mi lahko odvzamejo organe. Telo je samo in edino mojjjjjjjjjjeeeeeee, za časa življenja in smrti. Pa kaj se gre ta b...a rdeča?

ALFe="Odpri.oci ob 25.02.2010, 19:34: "PREDLAGAM ZAKON KI PO SMRTI ODVZAME VSE PREMOŽENJE IN GA DA TISTEMU KI GA POTREBUJE"" Brez heca, sem bral tudi o taki ureditvi sistema, kjer potomci ne podedujejo nepremične imovine, stavb ipd., temveč morajo sami začeti iz nič, imovina staršev, ipd. gre v skupno dobro družbe. _JuNioR_="še vedno pa nisem slišal NITI ENEGA utemeljenega(!) razloga proti." Jih je več kot dovolj. Večina zdevo razume napak, niti ne razume, kdaj je kdo dejansko mrtev, in kako medicina, odnosno transplantacijska medicina definira smrt. Treba je ločiti med 'darovanje' dvojnih in enojnih organov, ker narava odvzema ni enaka, ali pač, deloma, v prvem primeru človek lahko živi naprej, v drugem žal nemore, in v drugem primeru je treba odvzeti žive organe, drugače so neuporabni, še živemu človeku, NE pa mrtvemu človeku. Tukaj se zatakne, kdaj je nekdo mrtev. Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje od zadnje polo, vice 20. stoletja, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ. Ugotovitev, da so možgani ali katerikoli drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka. Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem. Greinertova je kirurga, ki jue odvzel njenemu sinu organe, vprašala 'Zakaj ne poveste javsnoti vsega o darovanju organov?'. Takole je odgovoril: 'Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več'. V novi Auri je zanimiv članek na to temo, "Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari", po knjigi Renate Greinert, Rdeča zanka. Dobro je vedeti, da vas ne bodo, ne bi bili prvi, prinesli okrog. Mnogi, med njimi veliko staršev, so tako odločitev, ki so jo, zavedeni, od za to ustrezno izšolanih zdravnikov, v najmanj primernem času, sprejeto, obžalovali.

Vm68="Pri pokojnem darovalcu dele telesa zdravniki odvzamejo šele takrat, ko je po vseh predpisih ugotovljena smrt. Sodobna medicina je možgansko smrt, t. j. dokončno odpoved delovanja celotnih možganov, sprejela kot smrt posameznika." Tukaj gre za vprašljivost definicije smrti, ki je tukaj prirejena, izkrivljena v določene interese. Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje od zadnje polovice 20. stoletja, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ. Ugotovitev, da so možgani ali katerikoli drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka. "Darovanje organov je popolnoma anonimno, zato prejemnik v nobenem primeru ne more dobiti osebnih podatkov o svojem darovalcu, prav tako tudi darovalčeva družina ne more izvedeti osebnih podatkov prejemnika. Izvejo lahko le to, ali je bil organ presajen. Tudi tukaj obstajajo meje, sicer pa sprejemniki marsikaj vedo o darovalcih, preko ti. 'celičnega spomina' organa, izraz ni najbolj posrečen, gre dejansko za spominski odtis na duhovnem nivoju organa, zato anonimnost odpade. Ker prejeti organ, vedno vpliva na sprejemnika, tudi psihološko, včasih pozitivno, včasih negativno, kar lahko vodi celo v enako smrt, kot jo je doživel primarni lastnik organa. V takih primerih je potrebno oznako anonimnosti, čeprav sprejemnik že ve veliko, umakniti, ker, logično, sprejemniku s psihološkimi težavami, katerih vir je prejeti organ, ne moremo pomagati, če ne poznamo življenja 'darovalca'. Ne le iz bološkega vidika, tudi iz duševnega, oz. psihološkega vidika, ni primerno jemati določenim ljudem, tudi otrokom, organov. To so vsi zločinci proti človeku, samomorilci, kakorkoli duševno bolni ali prizadeti, ter vsi, ki so v življenju doživeli težko travmo. Torej to, duševno plat in posledice, transplantacijska medicina zanemarja. Saj praktično ni spremenika, ki ne bi trpel, takih ali drugačnih posledic po tej plati.

Komentatorke in komentatorji, brez pomena je, da se kregate, saj nihče ne vidi bistva, ki je namenoma skrito očem, pa vendar ne. Res je, da gre za odvzem, ne za darovanje, neredno se v glede zakonom zatakne pri definicijah, ki so neredko namenoma spreobrnjene, v določene interese seveda. Vsi smatrate, kot da organe jemljejo po smrti, v pravem pomenu definicije, žal temu ni tako, organe jemljejo živim ljudem, pri čemer, pazite, tukaj ne govorimo o parnih organih, temveč o enojnih organih, vsled česa je definicija smrti v transplantacijski medicini drugačna, nesmiselna. Organov po smrti, v pravem pomenu, ni mogoče jemati, ker so neuporabni, mrtvi. Organ mora biti živ, in tukaj se začnejo vsi zapleti in temna plat transplantacijske medicine. Dejstvo, je da bi nekateri lahko okrevali, pa jim, zaradi drugačene miselnosti transplantacijske medicine, te možnosti ne dajo, je nimajo, svojci pa so zavedeni. Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem. Greinertova je kirurga, ki jue odvzel njenemu sinu organe, vprašala 'Zakaj ne poveste javsnoti vsega o darovanju organov?'. Takole je odgovoril: 'Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več'. Transplantacijska medicina degradira "darovalca" v objekt reciklaže, sprejemalca pa v "človeka iz lego kock", ki ga je mogoče predelovati in dodelovati. Da o ignoriranju duhovne plati človeka ne govorimo, in o posledicah seveda. Nevarnost takega zakona je v tem, da potencialni 'darovalci', četudi otroci, ne bodo imeli, v določenih okoliščinah, možnosti okrevanja, čeprav jim ta pravica pripada. Nevednost in nerazgledanost svojcev, je pa druga pesem, ker jih mogoče zlahka pregovoriti (zmanipulirati), saj so zdravniki temu ustrezno tudi šolani, kajpak. Ni vse tako lepo, kot je videti. Naj vas ne zavedejo. Krivo žigosanje (žrtev, pacientov) v določene interese. Mnogim, staršem, je bilo žal, krivijo sebe, itd.

pri tem bo ze negdo prejemal masneee denarceeee

js jih nedammmmmmm

"Gre namreč za občutljivo vprašanje." Kajpada, javnost vsega niti neve, v novi Auri je zanimiv članek na to temo, "Pri darovanju organov so javnosti zamolčane bistvene stvari", po knjigi Renate Greinert, Rdeča zanka. Piše o tem, kako transplantacijska medicina definira smrt drugače od ostalih vej, kako je miselnot zdravnikov, ki si bavijo s transplantacijo drugačna od drugih oz. kako hitro se ta spremeni, kadar imajo v mislih odvzem organov. Transplantacijska medicina šteje možgansko mrtve osebe za umrle. Tako jih označuje od zadnje polo, vice 20. stoletja, da bi umirajočim ljudem lahko odvzeli žive organe. Ampak človek po možganski smrti ni mrtev, temveč kar 97-odstotno živ. Ugotovitev, da so možgani ali katerikoli drug organ, prenehali delovati, še ne pomeni, da je prizadeti organ uničen, še veliko manj pa, da je znamenje smrti tistega človeka. Ko postane bolnik potencialni darovalec organov, se miselnost medicinskega osebja spremeni in vse poteka hitreje. Ne obravnavajo ga več kot bolnika potrebnega zdravljenja in skrbi, temveč le še kot truplo z utripajočim srcem. Greinertova je kirurga, ki jue odvzel njenemu sinu organe, vprašala 'Zakaj ne poveste javsnoti vsega o darovanju organov?'. Takole je odgovoril: 'Če bi javnosti razkrili vse, ne bi dobili nobenih organov več'. Farmacevske družbe, ki zaslužijo s transplantacijsko medicino neznansko veliko, financirajo in/ali podpirajo izobraževanje, kako 'pregovoriti' svojce 'potencialnih darovalcev organov', da bi, naj izpolnijo izkaznico darovalca. Celo otroke pospešeno silijo, naj podpišejo takšno privolitev. V vseh dokumentih je navedeno, da lahko organe 'odvzamejo samo po smrti', ni pa pojasnjeno, kaj je s 'smrtjo' mišljeno. Poanta je v tem, da organe odvzemajo živim ljudjem, ne mrtvim.

Že naslov zakona pove vse o teh govedih v DS : "Novela zakona o ODVZEMU in presaditvi delov človeškega telesa zaradi zdravljenja." . Govori o ODVZEMU, ne pa o DAROVANJU !!!!!

PETER POŽUN - ZLOČINEC, odgovoren za ZAPLEMBE IN KRAJE organov !!! . Ne boj se, POŽUN.... si bomo zapomnili tebe in tvoje hlastanje po delih organov drugih !!!!!

ze tko nam drzava krade vse po vrsti,zdej bi pa se organe.....lopovi

Tole me spominja na Kitajsko.

Vtem primeru se ne gre za krajo organov,država nam vse jemlje zdaj nam še tisto vzame kar ostane še po smrti od nas,nihče se dosti ne zmeni kako živimo ali imamo službo,kak bomo preživeli ,saj je lepo če komu na tak način rešijo življenje,samo va naši ljubi Sloveniji ne bo šlo kaj počnejo vsak dan nova afera še boste videli zaplete in nepravilnosti glede teh organov...

darujem le kri organe pa nikoli nebom!!

Odpri.oci ob 25.02.2010, 19:34: "PREDLAGAM ZAKON KI PO SMRTI ODVZAME VSE PREMOŽENJE IN GA DA TISTEMU KI GA POTREBUJE" Zelo lepa! misel! Pa da sedaj vidimo iskrenost oblastnikov. :=))

Organe dam, ker temu nisem izrecno nasprotoval ! a ni bilo pri izbrisanih enako , Državljanstva nimam ker ga izrecno nisem zahteval. Po aferi Barićevič vidiš da so prostozidarji vsega zmožni tako da te lahko zdravnik spregleda 5 minut da umreš in organe presadi kakšnemu velepomembnemu polit komisarju.

A ni boljše, če svoje organe podariš in nekomu rešiš življenje al se vam zdi bolje, da zgorijo v krematoriju???