Ona ve, ona gre

Videti je, da je ženskam v politiki dovoljeno, da se gledajo v ogledalu, ne pa da to ogledalo nastavljajo drugim, še najmanj lastnim kolegom ali kolegicam, ki so posvojile moški način delovanja oziroma tiho sprejele pravila igre v moškem svetu, da lahko vanj vstopijo ali morda celo upajo na uspeh. Seveda je razumljivo, da so v politiki pomembni timi, ekipe, za katere igraš, a dober tim odlikuje tudi zmožnost samorefleksije, samokritike, preučitve morebitnih novih strategij, če nam streli na gol ne uspejo; samo navijaštvo za naše ne prinese uspeha. In žal je v politiki ta uspeh ali neuspeh precej širši od le uspeha lastnega tima – gre za uspeh ali neuspeh države, ki jo neki tim vodi.

Z zapisom o tem, kako se ženske smejo gledati v ogledalu, se želim dotakniti predvsem reprezentacije žensk – političark v javnem diskurzu in spodbujanja stereotipizacije, ki ženske še dodatno odvrača od aktivne vloge na političnem parketu. Napačne predstave o udejstvovanju žensk v političnem prostoru so pogosto posledica spolnih stereotipov in družbenih predsodkov. Nekatere najpogostejše napačne predstave o vlogi žensk v politiki so med drugim, da ženske niso dovolj močne ali odločne za politiko; da je politika preveč umazana in agresivna za ženske (a če je umazana in agresivna za moške, je pa vse v redu?); da so ženske boljše kandidatke le za določena področja političnega upravljanja, kot so npr. izobraževanje, socialna, zdravstvena politika oz. tista področja, ki so tradicionalno predstavljena kot ženska in so pogosto v povezavi s skrbstvenimi poklici, ali pa da se lahko ukvarjajo samo z ženskimi vprašanji znotraj posameznih področij; zaključimo s tem, da se ženske za politiko domnevno ne zanimajo, saj se posvečajo drugim področjem, denimo skrbi za dom in družino. Če pa naredimo le hiter prelet medijskega poročanja o političarkah (in politikih), takoj vidimo, kako se ti stereotipi reprezentirajo skozi že skoraj malo primitivno pisarjenje (namenoma uporabljam slabšalnico, saj ne moremo govoriti o kakem poročanju); objave tako zajemajo modne izlete posameznic, kritike njihovih kratkih kril in dolgih nog, modne spodrsljaje ali stilsko dovršene podobe; na drugi strani imamo močne in odločne moške, ki se odzivajo v krizah. Ko je ženska odločna, je spet problem, ker je trmasta, samosvoja, in če zmanjka pridevnikov – na koncu možača.

Dejstvo je, da so ženske v politiki manj zastopane kot moški. Seveda, saj jih z vsemi naštetimi in še mnogimi drugimi stereotipi uspešno odvračamo od tega. Govorimo sicer o enakopravnosti ali celo enakosti, ampak smo od teh še kako oddaljeni – četudi zakonski okvirji obstajajo, je praksa drugačna. Papir vse prenese, dejanski pogoji za aktivno participacijo žensk pa so vse prej kot spodbudni – poleg stereotipizacije velja gotovo izpostaviti skrbstveno vlogo, ki jo v gospodinjstvih še vedno primarno prevzemajo ženske. Ali kot sem slišala reči priljubljenega politika o njej: Naj se že odloči, ali bo mamica ali se bo šla resno politiko. Potem ni otrok, ni družine, samo delo. Pa mora ona res izbrati, on pa ne? Zakaj ne bi šlo oboje? Smo kot družba zmožni zagotoviti pogoje za to? Spomnimo na primere iz sveta – ena bolj znanih gotovo Jacinda Ardern.

Naj najprej kratko pojasnim pojma enakost in enakopravnost in vas poskušam prepričati, da to ne pomeni zanikanja razlik med spoloma pač pa ravno obratno: sprejemanje teh in razumevanje ter vrednotenje drugačnosti. Enakost pomeni, da so ljudje obravnavani enako, ne glede na njihov spol ali katerokoli drugo osebno okoliščino. Je širši pojem od enakopravnosti, saj zajema tako pravni (enake pravice in obveznosti) kot predvsem družbeni (enake možnosti in priložnosti) vidik. Družbeni vidik pomeni, da so ženske in moški enako prepoznavni, imajo enako moč in so enako udeleženi na vseh področjih javnega in zasebnega življenja. Govorimo tudi o spoštovanju formalne in dejanske enakosti, ne pa o istosti.

Ravno ta enakost se postavlja pod vprašaj, že če pogledamo nekaj statistik zastopanosti žensk, kot tudi njihovo vlogo, možnosti in sankcije. V zadnjih dneh ali pa tednih zmotijo ravno slednje. Videti je, da za ženske veljajo strožja pravila – nekaj strokovnega nestrinjanja ali pa ugovor vesti in že sledijo razrešitve s položajev, izključitve iz timov. Tudi ob ugotovljenih kršitvah je videti, da ženske doletijo sankcije prej kot kolege. Da ne bo pomote, integriteta je nujna, ne glede na spol, prav je, da so sankcije za vse, pika. In če je recimo javnost kot tudi politični vodja sankcioniral končni izlet ministrice v mesto, ki nikoli ne spi, in sume na najmanj netransparentno deljenje javnih, torej naših sredstev, po drugi strani umanjka ta (samo)refleksija pri ministru, ki si je za ravno tako naša sredstva privoščil nekaj zabave, ah, kaj zabave, kar lasten resničnostni šov.

Kot zapisano, imamo na papirju kar dobre pogoje za enakost žensk in njihove možnosti v politiki – tako v mednarodnem kot nacionalnem okviru. Agenda za trajnostni razvoj 2030 že v svoji preambuli večkrat naslovi nujno enakost spolov, med drugim tudi enakopraven dostop do politične udeležbe. Za cilj si zastavi tudi: Doseči enakost spolov ter krepiti vlogo vseh žensk in deklic ter znotraj tega zagotoviti celovito in dejansko vključenost žensk ter enake možnosti na vseh ravneh odločanja v politiki, gospodarstvu in javnem življenju. Na ravni EU sprejeta Strategija za enakost spolov za obdobje 2020–2025 je korak v uresničevanju zaveze komisije pod vodstvom Ursule von der Leyen za Unijo enakosti in med drugim obljublja doseganje spolne uravnoteženosti pri odločanju in v politiki. V Sloveniji smo konec minulega meseca sprejeli Resolucijo o nacionalnem programu za enake možnosti žensk in moških 2023–2030. Slednja določa cilje in ukrepe temeljnih politik enakih možnosti žensk in moških na nekaterih ključnih področjih družbenega življenja, med temi so tudi mesta odločanja, kjer ciljamo na uravnoteženo zastopanost žensk in moških na vseh ravneh odločanja v politiki, kar bo doseženo tako s spremembo zakonodaje kot kampanjami ozaveščanja in programi oz. projekti za spodbujanje udeležbe (mlajših) žensk v politiki.

Kljub strateškim in normativnim okvirjem pa je realnost nekoliko drugačna. Omenjena nacionalna strategija pomembno priznava, da ima Slovenija sicer zakonodajo, ki spodbuja enakost spolov, vendar je treba zagotoviti dejansko uresničevanje enakosti v praksi. Ženske predstavljajo več kot polovico prebivalstva in volilnega telesa ter so v povprečju bolj izobražene od moških. Kljub temu so nezadostno zastopane na položajih odločanja na vseh ravneh političnega odločanja, vodstvenih in vodilnih položajih v javnem sektorju, gospodarstvu in drugih organizacijah. Ravno zato je prav, da se pogovarjamo o enakopravnosti (ki je formalno zagotovljena) ter enakosti spolov, saj se na konkretnih primerih, npr. udejstvovanja v političnem življenju, jasno kažejo razlike med zapisanim in uresničenim.

Ženske so (stanje: september 2023) predsednice držav in / ali vlad zgolj v 31 državah sveta. 39 odstotkov poslanskih sedežev v Evropskem parlamentu pripada ženskam, so pa dobile ključne evropske institucije (Evropska komisija, Evropski parlament) ženske predsednice. Lansko leto je bilo v tem vidiku prelomno tudi za Slovenijo. Dobili smo prvo predsednico Državnega zbora in prvo predsednico republike. Državni zbor v tem mandatu (od maja 2022 naprej) šteje 36 poslank, kar pomeni 40 odstotkov poslanskih mest. Precej drugače je na lokalni ravni ter pri zastopanju socialnih, gospodarskih, poklicnih in lokalnih interesov. V Državnem svetu je le 7 oz. 17,5 odstotka predstavnic. Le 29 oz. 13,7 odstotka občin (od tega le eno mestno občino) vodijo županje.

Za zaključek nazaj na začetek. Ali za ženske v politiki, praviloma moškem svetu, veljajo strožja merila kot za kolege? Zagotovo. Saj tudi zgoraj navedene statistike, ki se sicer čez leta izboljšujejo, ne zajemajo odstavljenih in izključenih; ne zajemajo teh, ki jim on požuga, naj se odločijo biti matere ali političarke; ne zajemajo vseh, ki se nimajo možnosti oglasiti, ker ne pridejo do besede; pa tistih, ki so si nekje vmes premislile, ker so dobile kakšno poleno pod noge preveč. Drage političarke – ohranite pogum. Ne, ne delate vedno prav, ne vodijo vas vedno nesebični interesi, delate napake, tudi hude, in prav je, da so takrat pravila jasna. A če kdo, potem imate ravno ve, skupaj s kolegi (ki morajo postati zavezniki v tem!), še največ moči, da dosežete, da bodo ta pravila enaka za vse – ne glede na dolžino krila, višino pet ali barvo kravate.