Omejitev provizij nepremičninskih posrednikov ni v nasprotju s pravom EU

Novela zakona o nepremičninskem posredovanju iz leta 2019 v primeru nakupa ali prodaje nepremičnine provizijo omejuje na štiri odstotke pogodbene cene. V primeru najema pa omejitev znaša štiri odstotke od zmnožka zneska mesečne najemnine in števila mesecev, za katero se nepremičnina oddaja.

Dvomi slovenskega ustavnega sodišča se nanašajo na omejitev, ki se uporablja za storitve posredovanja v zvezi z enostanovanjskimi stavbami, stanovanji ali bivalnimi enotami, katerih kupec ali najemnik je fizična oseba. Pravo EU takšni ureditvi ne nasprotuje, so zapisali na sodišču v Luksemburgu, hkrati pa so v sodbi opozorili, da je tak ukrep lahko dopusten le, če ni diskriminatoren, je utemeljen s pomembnimi razlogi, ki se nanašajo na javni interes, in je sorazmeren.

Omejitev provizij se ne zdi diskriminatorna, ker se uporablja ne glede na kraj, v katerem ima zadevna nepremičninska družba sedež.

Kot so utemeljili na Sodišču EU, omejitev spodbuja dostopnost primernih stanovanj po dostopnih cenah, saj se višina provizije verjetno odraža v prodajni ceni ali najemnini. To je zlasti pomembno za ranljive osebe: mlade, študente in starejše, so zapisali. Ta ukrep lahko po njihovi oceni prispeva tudi k varstvu potrošnikov s povečanjem preglednosti cen in preprečevanjem uporabe pretiranih tarif.

Slovensko ustavno sodišče bo moralo preveriti, ali je omejitev provizij potrebna za dosego teh ciljev in ali ne obstajajo manj omejujoči ukrepi, s katerimi bi bilo mogoče doseči enak rezultat.

"V zvezi s tem bo moralo med drugim preučiti, ali bi nacionalni zakonodajalec lahko uvedel ukrep, ki bi bil posebej namenjen ranljivim potrošnikom, in ali plačilo za storitve nepremičninskega posredovanja družbam, ki te storitve opravljajo, omogoča, da krijejo svoje stroške in ustvarijo razumen dobiček," so še zapisali na Sodišču EU.

Pobude za presojo ustavnosti določb zakona o nepremičninskem posredovanju so na ustavno sodišče leta 2019 vložili državni svet in več družb za nepremičninsko posredovanje. Izpodbijana ureditev po njihovem mnenju pomeni poseg v pravico do svobodne gospodarske pobude, splošno svobodo ravnanja ter lastninsko pravico. Menijo, da zakonodajalec ni izkazal javne koristi za takšno ureditev in tudi ni navedel nobenega razloga za določanje najvišjega dopustnega plačila za posredovanje.