Omejevanje dopusta javnih uslužbencev z interventno zakonodajo neskladno z ustavo

Pobudnica je izpodbijala 12. člen zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2016 in drugih ukrepih v javnem sektorju ter 10. člen zakona o ukrepih na področju plač in drugih stroškov dela za leto 2017 in drugih ukrepih v javnem sektorju. Določbi sodita v sklop interventne zakonodaje, s katero so bili v letih od 2012 do 2017 sprejeti različni ukrepi za uravnoteženje javnih financ, so spomnili v ustavni odločbi.

Z izpodbijanima določbama je bilo v letih 2016 in 2017 omejeno število dni letnega dopusta javnih uslužbencev in funkcionarjev, ne glede na predpise, na podlagi katerih je bil zanje sicer določen letni dopust. Izjemo od te splošne omejitve je pomenil le dopust iz naslova posebnih pogojev dela. Iz tega naslova je lahko namreč javni uslužbenec v vsakem letu koristil še 15 dni (dodatnega) letnega dopusta.

Pobudnica, zaposlena v službi vlade za zakonodajo, je zatrjevala, da je izpodbijana ureditev prizadela le starejše delavce in delavce invalide, ker drugi zaposleni v javnem sektorju sporne omejitve števila dni letnega dopusta sploh niso mogli preseči. To naj bi pomenilo posredno diskriminacijo starejših oseb in invalidov.

Ustavno sodišče je temu sledilo in v odločbi navaja, da je izpodbijana ureditev dejansko prizadela le tiste javne uslužbence, za katere je veljal zakon o delavcih v državnih organih, ki so bili določene starosti ali invalidi. "To pomeni, da je na podlagi izpodbijane ureditve prišlo do manj ugodne obravnave javnih uslužbencev z določenimi osebnimi okoliščinami iz prvega odstavka 14. člena ustave in s tem do posega v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja iz te določbe ustave," so navedli. Dodali so, da je ustavno sodišče že v preteklosti zavzelo stališče, da proračunski oziri oziroma varčevanje samo po sebi ne morejo biti ustavno dopusten cilj za poseg v pravico do nediskriminacijskega obravnavanja.

Ker presojani zakonski določbi ne veljata več, je lahko ustavno sodišče v zvezi z njima le ugotovilo, da sta bili v neskladju z ustavo. Da bi omogočilo ustavnoskladno odločanje v postopkih, v katerih bodo pristojni organi presojani določbi še vedno morali uporabiti, pa je določilo način izvršitve svoje odločbe. Določilo je, da morajo v navedenih postopkih pristojni organi šteti, da je javnemu uslužbencu, ne glede na vsebino, v letih 2016 in 2017 pripadal letni dopust, ki mu je po zakonu o delavcih v državnih organih pripadal iz naslova starosti nad 50 let in invalidnosti.

Pobudnica je hkrati s pobudo vložila tudi ustavno pritožbo zoper vsebinske odločitve nižjih sodišč, s katerimi je bila potrjena odločitev delodajalca, da se ji v letih 2016 in 2017 namesto 42 dni letnega dopusta (od tega pet dni iz naslova invalidnosti in pet dni zaradi preseganja starosti 50 let), do katerih bi sicer bila upravičena, odmeri le 35 dni letnega dopusta, in zoper sklep Vrhovnega sodišča o zavrnitvi predloga za dopustitev revizije.

Ustavne pritožbe zoper sklep Vrhovnega sodišča je Ustavno sodišče sicer sprejelo. Sodbe Višjega delovnega in socialnega sodišča ter Delovnega in socialnega sodišča v Ljubljani pa je Ustavno sodišče razveljavilo in zadevo vrnilo delovnemu in socialnemu sodišču v novo odločanje.