Omahovanje MOK v času, ko je globalna pandemija COVID-19 že zaustavila ali prestavila ostale večje športne (in ostale) dogodke, razkriva precej strukturnih oz. institucionalnih problemov, vezanih na organizacijo olimpijskih iger. Predvsem se odpira vprašanje - kdo ima glavno besedo pri takšnih odločitvah? Ali ni japonska vlada tista, ki bi po načelu suverenosti države morala odločati, kaj se bo zgodilo na njenem teritoriju?
Ohraniti olimpijado v poletnem terminu bi bilo skrajno neodgovorno - v prvi vrsti do športnikov, ki ne bi tvegali svojega zdravja le med tekmovanjem, temveč tudi med samimi pripravami. Pozivanje predsednika MOK, naj olimpijci nadaljujejo s treningi med epidemijo COVID-19 kljub vsem omejitvam in tveganjem, je bilo absurdno, in nanj so se odzvali številni individualni športniki, športne zveze, olimpijski komiteji ter celo vlade.
Kanadski olimpijski komite se je prvi odločil, da svojih športnikov zaradi nevarnosti, ki jih predstavlja zahrbtni virus, ne bo poslal na letošnje igre. Toda dejstvo, da je MOK tako dolgo vztrajal, da se igre izpeljejo brez sprememb, je pokazalo na to, da je olimpizem daleč stran od humanih in športnih vrednot, pod katerimi se trži. Že v komentarju smo opozorili na finančno ozadje iger in zaplete s sponzorji in nosilci televizijskih pravic, ki bi jih prinesla ukinitev ali prestavitev iger.
Da so globalni športni dogodki velik posel, seveda ni nikakršna novost. Toda olimpizem sega precej dlje od milijardnih pogodb. Posega v najbolj osnovni princip državnosti, ki entiteto države definira že od vestfalskega mira v sedemnajstem stoletju: državno suverenost. Da lahko nevladna organizacija, ki ji je kljub pravnoformalnemu statusu neprofitne organizacije profit v zelo velikem interesu, odloča o zadevah, ki se tičejo javnega zdravja in s tem nacionalne varnosti, je nekoliko zaskrbljujoče, ne glede na to, na kateri strani spektra nacionalizem vs. globalizem stojimo.
Državna suverenost je eden glavnih temeljev sodobnega mednarodnega prava in ključen konstitutivni element države. Predstavlja vrhovno avtoriteto države, da izvaja oblast na svojem geografsko določenem ozemlju. Državna suverenost je lahko omejena oz. jo država prenese na nadnacionalne politične entitete, kot so regionalne vladne organizacije. Najbolj nazoren primer je seveda Evropska unija, kateri so države članice prenesle del svojih suverenih pravic in se s tem odrekle primarni zakonodajni iniciativi na nekaterih področjih. Ker je državna suverenost točka spora neštetih mednarodnih konfliktov, vir nastrojenosti proti EU in ostalim nadnacionalnim institucijam in seveda velika floskula gostilniških debat, je zanimivo videti, kako relativno enostavno vanjo poseže nevladna in neprofitna organizacija, kot je MOK. Predvsem pa je zanimivo in vredno analize, kakšno je (mednarodno)pravno ozadje takšne unikatne oz. sui generis avtoritete nevladne organizacije v mednarodni skupnosti.
Primarni dokument, ki upravlja olimpijsko gibanje, MOK in olimpijske igre, je Olimpijska listina. Listina narekuje vsem olimpijskim akterjem, vključno državam, da se morajo podrediti olimpijskemu pravu (lex olympica). Čeprav Olimpijska listina ni mednarodnopravni akt, temveč zgolj statut nevladne organizacije, ki kvečjemu sodi v domeno švicarskega privatnega prava, pa ima veliko mehko moč in vpliv na države oz. mesta, ki gostijo igre. Listina se pozicionira kot univerzalna avtoriteta nad mednarodnim ali nacionalnim pravom, torej neke vrste mednarodnopravni običaj, ki izvira iz kontinuitete olimpijskih iger in globalne moči olimpizma. Avtoriteto nad globalnim športom MOK-u dodatno priznava (sicer nezavezujoča) resolucija Generalne skupščine Združenih narodov A/RES/69/L.5, ki MOK-u dovoljuje, da nad državami izvaja lex olympica.
Olimpijska listina nadalje služi kot osnova natančneje definirane Pogodbe mesta gostitelja (Host City Contract), ki jo mora podpisati gostujoče mesto z MOK. Čeprav pogodbo podpiše mesto, je v sam akt vpletena celotna država oz. njeni predstavniški in odločevalski organi. Host City Contract lahko namreč narekuje sprejetje ali spremembo nacionalnih zakonov, ki se morajo podrediti primarnosti lex olympica.
Čeprav se je Japonska kot suverena država tekom pandemije COVID-19 lahko odločala o uvedbi karantene, zaprtju šol, omejitvah gibanja in ostalih temeljnih človekovih pravic, ji je bila avtoriteta nad odločitvijo, ali lahko prestavi oz. prekliče olimpijkse igre, dogodek, ki privabi milijone obiskovalcev s celega sveta, s Host City Contract pravzprav odvzeta oz. omejena. Shinzo Abe je sicer odigral veliko vlogo in tekom telefonske konference Bacha pozval, naj razmisli o prestavitvi iger, toda končno besedo je še vedno imel MOK.
Po pogodbi, katere podpisniki so MOK, japonski olimpijski komite ter mesto Tokio, ima pravico do preklica iger le MOK, in sicer na podlagi naslednjih razlogov: vojno stanje, javni nemiri in bojkoti. Na podlagi lastne presoje ima pravico odpovedati OI tudi v primeru, če bi bila resno ogrožena varnost udeležencev. Zaradi koronavirusa je prvič v zgodovini prišlo do prestavitve iger ravno iz slednjega razloga (v zgodovini so bile preklicane še samo zaradi obeh svetovnih vojn).
Dejstvo, da je presoja prepuščena organizaciji, ki javnega zdravja ne nujno postavlja na najvišjo stopničko, je lahko problematično. Čeprav je MOK v uradnih izjavah ves čas poudarjal, da se o organizaciji iger posvetuje s Svetovno zdravstveno organizacijo, je prelaganje odločitve in dolgotrajno vztrajanje pri originalni časovnici ter pozivi športnikom, naj normalno nadaljujejo s treningi kljub karanteni, resno načelo dvom o kredibilnosti MOK, da lahko izvaja vrhovno avtoriteto nad državami.
V osnovi ima "vrhovna oblast" MOK-a namen zagotavljati neodvisno in etično vladanje na področju športa, ki je nedotakljivo in neodvistno od političnih sistemov in interesov posameznih držav. In takšna vrhovna avtoriteta ni nujno slaba. Moč, ki jo prinaša imunost na državno suverenost, so sebi v prid že obrnile organizacije, ki skrbijo za človekove pravice in ki so leta 2017 končno dosegle, da je MOK v Host City Contract uvedel tudi načelo, da mora gostujoče mesto spoštovati in varovati človekove pravice. Pri tem se pogodba sklicuje na splošno sprejete standarde človekovih pravic, izhajajočih iz Splošne deklaracije človekovih pravic ter iz Smernic OZN za spoštovanje človekovih pravic v gospodarstvu.
MOK je bil pod pritiskom uvesti takšne zahteve po obsežnih kršitvah človekovih pravic (prisilne deportacije, kršitve delavskih pravic, prepoved svobode govora in združevanja itd.), ki so prišle na plano zlasti med OI v Riu 2016, Sochiju 2014 in Pekingu 2008. Ta novost Host City Contract-a, ki bo prvič postala zavezujoča za gostitelja OI 2024, pomeni veliko spremembo na področju mednarodnega športnega prava oz. vladovanja (sports governance) ter služi kot primer dobre prakse tudi za ostale globalne dogodke, npr. Fifino Svetovno prvenstvo v nogometu. Seveda pa bo koristna le toliko, kolikor bo tudi smiselno implementirana.
Za konec pa ne smemo pozabiti, da je moč avtoritete odvisna tudi od njene legitimnosti. Ta se je MOK-u pošteno zamajala v zadnjem mesecu, kljub temu da je na koncu sprejel racionalno in situaciji primerno odločitev. Veliko vlogo so gotovo igrale odločitve oz. napovedi nacionalnih komitejev, da se njihove ekipe ne bodo udeležile iger, pritiski različnih nevladnih organizacij ter pozivi vplivnih športnikov in ostalih posameznikov, vključno japonskega premiera, naj se igre v dobro športnikov in širšega olimpijskega gibanja prestavijo.
Čeprav MOK-u morda res ne vladajo enaki zakoni kot državam, vladnim in nevladnim organizacijam, pa mu še vedno vlada moč posameznika oz. akterjev, ki so ključni za uspešno izpeljane igre. Med le-te gotovo spadamo tudi mi sami, ki v naslonjačih strastno in pogosto politično-apatično spremljamo razplete tekmovanj, ki so morda le nekaj kilometrov oddaljeni od hudih kršitev človekovih pravic. Ne pozabimo na to moč, tudi ko v igri ne bo več pandemija, temveč ostale problematike, ki se nas morda ne tičejo tako neposredno kot korona, a so vseeno življenjskega pomena za lokalno prebivalstvo.
KOMENTARJI (4)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.