Vsi, ki se z nasiljem srečujejo v svoji stroki, vedo povedati, da kazniva dejanja z elementi nasilja z leti bistveno ne naraščajo. Bolj jih skrbi dejstvo, da so storilci vedno bolj okrutni, da se poslužujejo pravih mučiteljskih metod. In da gre velikokrat za mlade, celo mladoletne storilce. Generalna državna tožilka Zdenka Cerar je povedala, da pri teh storilcih enostavno prične delati fantazija in se oblike izživljanja stopnjujejo do neverjetnih. V tožilskih spisih tako zasledijo takšne vrste zlorab kot da se jih je spomnila kakšna bolna fantazija, dodaja Cerarjeva.
V Uradu varuha človekovih pravic menijo, da javnost zdramijo le najhujši dogodki, kot sta primera v Šoštanju in Mariji Reki, da pa je nasilja zelo veliko na vseh ravneh. Dr. Polona Selič iz tega urada meni, da ko se ljudje zmerjajo, ko se samo klofutajo, žalijo, si samo grozijo, se nam to ne zdi tako hudo. Šele takrat, ko so mrtvi ali poškodovani, se zavemo, da bi nasilje lahko bil naš problem.
Tako Seličeva, kot dr. Peter Umek, profesor za kriminalistično psihologijo s Fakultete za policijsko-varnostne vede, vidita problem v zmanjšani občutljivosti do nasilja, tudi zaradi vpliva množičnih medijev. Umek pojasnjuje, da v obeh primerih ni šlo za namen uboja ali umora klošarja in ženske, ki je naredila majhno kaznivo dejanje. Ti ljudje s psihopatskimi tendencami nekako uživajo in dobijo grdo rečeno veselje ob tem, ko drugega trpinčijo in doživijo vznemirjenje, meni dr. Umek.
Čimbolj je žrtev ponižana, nadaljuje Umek, večje je veselje. Vedno pa je pomemben nadzor oziroma premoč nad žrtvijo. Morda je za ljudi najbolj zastrašujoče to, da ti nasilneži niso duševno bolne osebe in da gre v teh primerih za umore brez pravega motiva. Seličeva še dodaja, da lahko v strokovni literaturi najdemo nekaj študij primerov, kjer so nenazadnje tudi serijski morilci dobivali zamisli iz stvari, ki so jih prebrali ali videli na televiziji. Literatura govori o tako imenovanih posnemovalcih. Kaže, da jih imamo tudi v Sloveniji. Darko Delakorda iz Generalne policijske uprave je povedal, da v zadnjih letih opažajo, da je posebej med mladostniki ta krutost vedno hujša. Uporabljajo se predmeti, za katere so zvedeli iz medijev ali pripovedovanja, recimo uporaba raznih kijev, basebalski palic, itd…
Težko je govoriti o številkah, tudi zaradi tega, ker so zajete v policijsko statistiko obravnavanih primerov. Koliko pa je resnično nasilja v naši družbi, nihče ne ve povedati. Kako lahko sploh prepoznamo, da je otrok nagnjen k nasilnemu vedenju, da morda ne razume, kaj nasilje povzroča. Seličeva je mnenja, da če mladostnik grdo ravna z živalmi, ali sorojenci ali sovrstniki v vrtcu, da je to brez dvoma lahko že opozorilno znamenje. Umek pa dodaja, da obstaja velika povezava med mladim nasilnežem in kasnejšim kriminalcem.
In tu se po mnenju strokovnjakov velikokrat zalomi, ker nihče ne ukrepa. Tako se zgodi, da mladega nasilneža na pohodu nihče ne ustavi, vsaj dokler ne zagreši okrutnega zločina. In že smo pri kazni. Za najhujša grozodejstva se ga lahko kaznuje največ za 30 let zapora. Cerarjeva pravi, da če storilca ne prevzgojimo, če žrtvi ne damo možnost, da se izvleče iz tega položaja, potem tudi kazen ne doseže uspeha.
Zakaj je sploh potrebno prevzgajati nasilneže in morilce, se mnogi sprašujejo. Morda zaradi tega, ker podatki kažejo na to, da so bili slednji v veliki večini žrtve nasilnih dejanj v svojem otroštvu. Tepe tisti, kot pravijo strokovnjaki, ki je bil sam tepen.
