'Če sem jaz 'enfant terrible' slovenskega filma, je Pučnik 'enfant terrible' slovenske politike'

Režiser Mitja Okorn v oddaji Ena na ena najprej pove, da ni režiser slovenske desnice, pa čeprav večino projektov z državo naredi v času desnih vlad. Kot pravi, je tudi v času levih vlad prosil, da bi naredili kaj skupaj, a se to nikoli ni zgodilo. Za to se je pozneje Okorn tudi zahvalil, med drugim nekdanji kulturni ministrici Majdi Širca, ker je prav oziroma tudi zaradi teh zavrnitev postal to, kar zdaj je. Med drugim je prvi slovenski režiser, ki je režiral v Hollywoodu.

Če se vse to ne bi zgodilo, meni Okorn, ne bi imel za seboj take zgodbe, kot jo ima. Prav tako ne bi bil brez dlake na jeziku, ker lahko zdaj pove vse, kar mu pade na pamet. 

Lani je tako razburil veliko slovenskih anticepilcev s svojim dokumentarnim filmom Cepimo se. Tega namreč sploh ni pričakoval. Vedel je, da so nekateri ljudje proti cepljenju, a narediti je želel nekaj, kar bi, tudi njega prepričalo, da se cepi. Ko je govoril le z dvema osebama, približno toliko stara kot je sam, in sta prebolela težko obliko covida, in po tem že osem mesecev ne moreta opravljati dela več kot tri ure na dan, se je zamislil, saj je sam deloholik. Čeprav je mala verjetno, da se bi to zgodilo tudi njemu, gre vseeno za loterijo, je povedal. In tega, da bi dolgotrajni covid dobil sam, se je zelo bal, zato se je šel tudi takoj cepiti.

In čeprav je njegova upodobitev Zdravljice ob praznovanju 30 letnice samostojne Slovenije dala Slovencem misliti, pa je požela same pohvale in ni razklala naroda na pol, kar je Okorna presenetilo. Po njegovem mnenju ljudje namreč ne gledajo, ali je stvar dobra ali slaba, temveč kdo je naročnik. In ker je bila naročnik Janševa vlada, je že v osnovi mislil, da bodo ljudje ponoreli, a je bila kot izgleda stvar dovolj dobra, da se ljudje niso mogli razjeziti.

Na vprašanje, zakaj na posnetku ni prvega predsednika države Milana Kučana, ki je izrekel znane besede: "Danes so dovoljene sanje, jutri je nov dan", ampak lahko vidimo dr. Jožeta Pučnika s stavkom: "Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo", je Okorn dejal, da mu je Ukom dal proste roke, zato se je odločil, da bo končno naredil tako, kot si je že vrsto let želel - tako za desne kot za leve -  režirati državno proslavo z glasbo in zgodovino celotne Slovenije.

Prva različica, ki so jo zmontirali, je bila zelo politična, je priznal in dodal, da so na Ukomu predlagali, da vso politiko odstrani in naredi bolj za 'navadnega človeka'. In to so naredili. Ker pa je himna prekratka, so lahko pustili le eno izjavo, in ker je Kučanova legendarna in jo vsi poznajo, a tudi Pučnik si zasluži. "In jaz se bolj s Pučnikom poistovetim. In če sem jaz 'enfant terrible' slovenskega filma, je on 'enfant terrible' slovenske politike."

Ker za Okornove filme ni bilo denarja v Sloveniji, je odšel na Poljsko, kjer je doživel odlične uspehe. Na vprašanje, ali je zdaj poljski ali slovenski režiser, je Okorn odgovoril, da je definitivno poljski režiser, kar je pojasnil s tem, da je 99 odstotkov vsega, kar je v svojem režiserskem življenju naredil, naredil na Poljskem. Čeprav vedno, ko pride v Slovenijo, pride z namenom, da bi naredil kakšen film, vedno doživi hladen tuš. Kot pravi, je Slovenec, rojen v Sloveniji, in ima slovensko družino, ampak je pa poljski režiser. Kot poljski režiser se predstavlja tudi v svetu. Pove, da večino časa preživi na Poljskem, sicer pa, da prihaja iz Slovenije. 

Spoznal je tudi Willa Smitha, in sicer na branju scenarija, po katerem je Will jokal. Po končanem branju je imel Smith tudi štiri komentarje, a mu je Okorn poskušal razložiti, da vse kar želi, so sami že poskusili, a ne deluje. To je povedal z vzhodnoevropskim naglasom in zelo strastno, zato je Will mislil, da se dere nanj Hitler ali Stalin, je povedal Okorn in dodal, da so ga takrat skoraj odpustili. A na koncu se je vse uredilo in je bilo z Willom, ki je bil na snemanjih vedno prisoten, super sodelovati. 

V Hollywoodu bo še delal, je povedal, a prej mora dokončati še nekaj drugih projektov.

Tudi v Sloveniji bi rad še režiral kakšen film. Hotel je narediti film o zgodbi Dražena Petrovića in Vladeta Divaca, napisali so že scenarij, vse bi lahko posneli v Sloveniji. Imeli so že polovico denarja iz Amerike, potrebovali bi še polovico od Slovenije. Bila je volja, ni pa prišlo od besed k dejanjem, je še povedal.