Slovenca, ki bosta v dveh letih objadrala svet

"Že kot otroka me je morje vedno privlačilo, vedno sem sanjal o svojem plovilu," pripoveduje Peter Kočjaž, ki je leta 2009 s pomočjo kredita kupil svojo prvo jadrnico. Osemmetrsko plovilo je kupil, čeprav kot pravi, o samem jadranju še ni vedel veliko. "Bil sem lastnik jadrnice, pa še vedno nisem imel izpita za voditelja čolna," je pripomnil, a dodal, da mu je jadrnica odprla nov svet. Z leti je napredoval v znanju in izkušnjah, vse več časa pa je začel preživljati na vodi. S časom so rasle tudi želje in potrebe, zato je kupil večjo in boljšo jadrnico Beneteau First 305. 

Ustanovil je celo jadralni klub Krka, kjer deluje kot predsednik. Nekajkrat letno tako organizira različna jadranja, tečaje in potopisna predavanja. "Ker imamo doma tudi kinološko društvo in Klub za šolanje psov Novo mesto, sem večkrat pomagal  z organizacijami kinoloških prireditev, kot so vaje Rešujemo življenja in organizacija kinoloških vodnikovih izpitov," pravi. 

Leta 2017 pa je na enem izmed jadralnih vikendov, ki jih je organiziral preko kluba, spoznal Natalijo Ogrinc. "Od takrat jadrava skupaj, dve leti zaporedoma pa sva odjadrala tudi v Grčijo in nazaj. V teh letih je Natalija naredila tudi izpit za voditelja čolna in potapljaški tečaj, tako da sva oba usposobljena za jadranje," je pojasnil. 

'Na potovanje sva se intenzivno pripravljala več kot leto dni'

Na pot se ni želel podati sam, zato je h končni odločitvi pripomogla prav Natalijina želja, da se mu pridruži. Na potovanje sta se intenzivno pripravljala več kot leto dni. "Naredila sva načrt, kaj potrebujeva in začela nabavljati stvari," pojasnjuje Kočjaž. Med drugim sta morala poskrbeti za različna cepljenja in urediti zavarovanja. Pripraviti sta morala tudi jadrnico, poskrbeti za varnost in kupiti nov rešilni splav, epirb bojo, AIS, satelitski telefon, pa tudi zelo pomemben water maker, s pomočjo katerega sta si zagotovila svežo vodo. 

"Veliko časa sem porabil za urejanje jadrnice, kamor sem dodal nekaj naprav, kot so AIS (Automatic identification sistem), radar, zamrzovalnik, solarne celice in vetrni generator za električno energijo. Veliko sva tudi načrtovala glede hrane in zalog, zato sva se dobro pripravila in dobro pripravila najino shrambo," razlaga.

Že prej sta dvakrat prejadrala Grčijo in cel Jadran. Prav tako sta bila in sta še vedno v stiku z vsemi slovenskimi jadralci, od katerih sta pridobila kar nekaj koristnih informacij. Odločila sta se za pot po bolj ali manj standardnih jadralskih poteh. Pomembno je izbrati tudi pravi čas, saj se je na odprto morje nesmiselno podati na primer v času hurikanov. "Plujeva proti zahodu skupaj s smerjo vetra, večino časa ob ekvatorju," pravi jadralec. Preden sta se podala na pot, sta prebrala tudi knjige, navodila in napotke o tem, kdaj in kako se prečka oceane. "Zato približno veva, kdaj bova plula po posameznem področju," zagotavlja. 

Atlantik uspešno prečkala v nekaj manj kot 14 dneh

Potovanje se je za Kočjaža začelo 4. septembra v marini Portorož, Natalija pa se mu je zaradi službenih obveznosti pridružila šele kasneje na Kanarskih otokih. V vmesnem času se mu je na poti pridružilo še nekaj drugih sojadralcev. Prve tri tedne je plul z oceanografinjo Danielo Turk. V tem času je raziskovala morje in pridobila nekaj vzorcev za nadaljnje raziskovanje. 

"Daljšo pot med Ibizo in Kanarskimi pa mi je družbo delala še Anita Kočnar, ki je izkušnje pridobivala tudi pri slovenskih jadralcih, kot so Miran Tepeš in Igor Orlov," pravi Kočjaž. Njegova pot je torej potekala ob italijanski obali vse do Sicilije, obiskal je tudi vulkan Vulcano, objadral severni del Sicilije in obplul Sardinijo. Pot je nadaljeval do Balearskih otokov in ob španski obali plul vse do Gilbratarja, ga prečkal in odjadral do Kanarskih otokov. 

Skupaj z Natalijo sta se nato podala na širni ocean, vendar sta morala vmes zaradi manjše tehnične težave ustaviti na Zelenortskih otokih v mestu Mindelo. Po slabem tednu sta se zopet podala na Atlantik in ga uspešno prečkala v nekaj manj kot 14 dneh. "Sedaj plujeva po Grenadinih, na Karibih bova ostala približno štiri mesece, potem pa se bova podala naprej na Pacifik," razkriva načrte. 

Čeprav si jadralci želijo vetra in brez njega ne morejo, je Kočjaž glede vremena komentiral, da ga je bilo veliko časa preveč. "Kar nekajkrat po poti so naju spremljali sunki tudi do 60 vozlov," je pojasnil in dodal, da jima bo prečkanje oceana gotovo ostalo v spominu, saj je to prva taka izkušnja, ki jo redki doživijo.

Marsikoga že sama misel na to, da bi se znašel sredi oceana povsem ohromi, a največji strah, ki ga imata jadralca, je lom jambora ali težave s kobilico in krmilom. "Pa tudi strele so lahko nevarne, saj lahko kaj hitro ostaneš brez vseh elektronskih naprav," je dodal Kočjaž. Če bi prišlo do kakršne koli težave, bi morala uporabiti rešilni splav in epirb bojo, ki prek satelita oddaja klic v sili in pa GPS koordinate, s pomočjo katerih bi ju lažje locirali. "Tako bi naju lahko rešila najbližja ladja, ki bi plula v bližini," pravi. 

Kočjaž dodaja še, da potovanje morda zgleda enostavno, vendar nikoli ne veš, kaj te čaka na poti. "Vse od tehničnih pa do vremenskih težav, pa tudi zaradi situacije s covidom-19," pravi. Ostalim bi podobno potovanje priporočal, vendar opozarja, da mora vsak posameznik zadeve pri sebi prej dobro razčistiti. "Pridejo trenutki, ki so res težki in takrat se vprašaš, če je to res to, kar si želel. Po vsakem dežju posije sonce in potem hitro pozabiš na neugodne situacije in uživaš v danem."

Premagal tudi raka, jadrnico poimenoval po sinu Timu

Leta 2013 so se Kočjaževe sanje sprevrgle v zmešnjavo. "Zbolel sem in odkrili so mi raka, kljub operaciji sem moral po pol leta zdravljenje nadaljevati na onkološkem institutu, kjer sem tri mesece obiskoval sistemsko kemoterapijo. En teden v bolnici in dva tedna doma in tako trikrat zaporedoma," razlaga. 

V vmesnem času je dobil tudi odpoved. "Ne bom rekel, da me je sesulo, kajti v glavi sem živel svoje sanje, ki so bile jadranje in pa pričakovanje sina," pravi. Močna volja ga je kljub slabem počutju vlekla na morje, zato ga je prijatelj naložil v avto in odpeljal do njegove ljubezni v Klimno, kjer jo je imel na privezu. Skozi leta je še enkrat ob priliki zamenjal jadrnico in tako pristal na zdajšnji Jeanneau Sun Fast 39, ki jo je poimenoval po sinu Timu.

Odločitev, da se na tako potovanje poda brez sina, je bila težka, pravi. Tim je ostal doma s svojo mamo, Kočjaž pa ga skuša poklicati vsak dan, če je seveda na voljo internetna povezava. "Zaradi časovne razlike je tudi to nekoliko težje, vendar se trudim, da se pogovarjava preko video klica," pravi in dodaja, da tudi Tim zelo uživa v jadranju. "Veliko tujih družin potuje po svetovnih morjih z otroki in imajo tudi šolanje na daljavo oz. šolanje doma, tako da ni nemogoče. Zaradi njega bo to potovanje trajalo tudi nekoliko v krajšem obdobju, kot bi sicer, saj ne želim, da bi bil predolgo brez mene," je še pojasnil. Načrtuje tudi, da bo med počitnicami za kak teden odletel domov, kjer bosta lahko nekaj časa preživela skupaj.  

Po koncu potovanja bi rad izdal potopis

Na koncu potovanja bi rad izdal potopis, zato ves čas sproti opisuje in fotografira dogajanje. "Knjiga bi bila verjetno zanimiva širši publiki, predvsem pa tistim, ki radi potujejo," pravi. S knjigo bi po njegovem mnenju tudi ostali jadralci, ki bi se odločili pluti, morda pridobili kakšno dodatno informacijo glede poti in vsega, s čimer se jadralci srečujejo v realnosti.