Odrast kot rešitev za podnebno katastrofo?

Nezanemarljiva izhodiščna težava, s katero se sooča paradigma odrasti, je njena mnogotera (in zato včasih nekoherentna) definicija. Kot bi človek zdravorazumsko pričakoval, se z odrastjo velikokrat misli močno zmanjšanje gospodarske aktivnosti (v smislu negativne rasti BDP vsaj v razvitih državah). Toda Jason Hickel je v članku za revijo Globalizations nedavno opozoril, da pri odrasti ne gre za zmanjšanje BDP, marveč za ohranjanje ali celo nadaljnje (počasnejše) povečevanje gospodarske aktivnosti (v smislu BDP), a ob močnem zmanjševanju materiala in energije (inputov), ki se porablja pri tem procesu. To je nekoliko čudno, saj že obstoječa rast v nekaterih razvitih državah deluje na tak način – vsaj, če govorimo o energetski rabi, še bolj pa o emisijah CO2 in vrsti drugih toplogrednih plinov –, paradigma zelene rasti pa še toliko bolj poudarja, da se rast lahko zgodi (in da se bo morala zgoditi, če se hočemo izogniti katastrofalnim podnebnim spremembam) na način absolutnega odvajanja v materialnem in energetskem smislu.

Če odrast tako kot zelena rast izpostavlja, da rast BDP vsaj načeloma ni problem in da je pravo vprašanje zgolj, kako močno in načrtno bomo zmanjšali inpute, s katerimi dosegamo rast, ter ali bo tempo rasti počasnejši ali hitrejši, potem sta si pristopa bližje, kot se zdi na prvi pogled. Če pa zagovorniki odrasti vztrajajo, da se bo obstoječi nivo BDP v razvitih državah moral močno zmanjšati in to tako, da bo prihodnja rast negativna, potem je razlika med pristopoma jasna. A ta različica odrasti trči ob vrsto problemov.

V nasprotju s tem, kar pogosto izrecno trdijo, predvsem pa implicitno namigujejo zagovorniki odrasti, gospodarska aktivnost (merjena z BDP) ni nekaj, kar koristi zgolj bogatašem in kapitalistom, niti ni nekaj, kar ustvarja zgolj domnevno vulgarne materialne koristi. Zagovorniki odrasti opozarjajo, kako pomanjkljiva mera družbene dobrobiti (in celo netržne gospodarske aktivnost in nekaterih vidikov tržne aktivnosti, kot so negativne in pozitivne eksternalije) je BDP. To je načeloma smiselna pritožba, BDP je sam po sebi dokaj groba mera. Toda obenem vsaj zaenkrat dokaj jasno korelira s celo vrsto bolj natančnih indikatorjev družbene dobrobiti, kot so (višja) pričakovana življenjska doba, (nižja) otroška smrtnost, (večji) dostop do elektrike, (višja) leta šolanja, (večje) zadovoljstvo z življenjem – čeprav je korelacija nekoliko mešana v bogatih družbah –, (krajša) dolžina delovnega tedna itd.

Zagovorniki odrasti imajo povsem prav, da so podnebne spremembe izjemno resen družbeni problem in da je malo verjetno, da bomo do leta 2100 uspeli zadržati segrevanje pri 1,5 stopinj Celzija nad predindustrijskim povprečjem, kot je veleval Pariški sporazum. Toda hkrati drži še nekaj, na kar zagovorniki odrasti dozdevno pozabljajo.

Prvič, v zadnjih 12 letih se je zaradi okoljskega aktivizma, državnih intervencij in tehnološko-tržnih inovacij na področju obnovljivih virov energije in baterij zgodil ogromen premik v trajektoriji segrevanja. Če je bilo leta 2010 razumno govoriti o verjetnem segrevanju (brez nadaljnje akcije) 4–5 stopinj do leta 2100, so današnje uradne napovedi okoli 2,6–2,8 stopinj. To je še vedno veliko preveč, a je jasen dokaz, da lahko načrtni človeški poseg in kolektivna akcija spremeni marsikaj – ne da bi porušili osnovne strukturne moderne kapitalistične družbe.

Drugič, države so v zadnjih 5 letih pripravile dodatne pogojne in brezpogojne zaveze do leta 2030 in cilje do leta 2050. Novo modeliranje (objavljeno aprila v reviji Nature) kaže, da če bodo države v prihodnosti implementirale vse, kar so obljubile do sedaj (kar seveda ni zagotovljeno), je lahko segrevanje omejeno na 1,9–2 C. To še vedno ni 1,5 C iz Pariškega sporazuma in še vedno pomeni vrsto resnih težav, kot so dvig gladine morja (in s tem milijone podnebnih migrantov), izumrtja določenih vrst živali in rastlin, več dni z ekstremno vročino (in s tem več človeških smrti v tehnološko neprilagojenih področjih), hujše nevihte itd. Toda ne gre več za radikalno katastrofalne ali apokaliptične spremembe, o katerih govorimo, če bo svet toplejši za 3,5 C ali 4,5 C. 

Seveda ni nujno, da bodo države naredile, kar so obljubile. Toda če so zagovorniki odrasti cinično skeptični glede implementacije teh, že najavljenih obljub, potem morajo biti še toliko bolj cinično skeptični glede implementacije veliko radikalnejših, manj politično zaželenih sprememb, ki jih želijo sami. Če gre za izbiro med, na eni strani, ukinitvijo kapitalizma, zaustavitvijo in znižanjem obstoječe ravni BDP v razvitem svetu ter denimo državno prepovedjo uživanja mesa, na drugi strani pa zgolj za veliko višji in bolj razširjen davek na ogljik (trenutno je z njim pokritih zgolj 20 % svetovnih emisij), odstranjevanje rentniških subvencij za fosilna goriva, spreminjanje strukture energetske kapacitete in rabe (s fosilnih goriv na obnovljive vire ter spodbujanje elektrifikacije) in preureditev javnega transporta, potem se zdi prva (odrastna) izbira manj verjetno uresničljiva kot druga (zelenorastna) izbira.

Ampak zavoljo argumenta za trenutek recimo, da je odrast edina rešitev. Kaj točno je alternativa obstoječi kapitalistični rasti in trgom ter profitnemu motivu, ki jo predlaga odrast? Hickel in kolegi v nedavnem komentarju za Nature pravijo, da je alternativa osredotočenje ekonomske dejavnosti na zadovoljevanje človeških potreb in dobrobiti. ... Namesto prioritiziranja kratkoročnega finančnega interesa delničarjev, bi morala podjetja prioritizirati družbene in okoljske koristi ter vzeti v ozir družbene in ekološke stroške. 

Proizvodnja za zadovoljevanje človeških potreb in ustvarjanje družbenih koristi se sliši dobro, a kaj bi bili konkretnejši družbeni mehanizmi, prek katerih bi podjetja in trg skoordinirala, kaj točno so človeške potrebe in družbena dobrobit ter kaj so izdelki, ki jih moramo proizvesti za zadovoljevanje človeških potreb? Še več, kaj so konkretni mehanizmi, ki bi motivirali podjetja in trg, da bi ustvarjala točno takšne izdelke? Današnji kapitalistični odgovor na ti vprašanji je: proizvaja se, za kar ljudje glasujejo s svojo denarnico, da se proizvaja; in pa motivacija je zaslužek, tj. proizvaja se, kar ljudje želijo kupiti in kar hkrati omogoča podjetju preživetje na trgu, ko odšteje stroške proizvodnje.

Če se ne bo glasovalo z denarnicami, kaj in na kakšen način naj podjetja proizvajajo, kaj je v tem primeru alternativa? Centralni plan na eni strani in drobno samooskrbno kmetovanje na drugi verjetno ne. Kaj pa? Kdo odloča, kaj so človeške potrebe in družbena dobrobit – in na kakšen način? Je 200-gramska polnomastna čokolada v skladu z družbeno dobrobitjo? So cigarete in alkohol zadovoljevanje človeških potreb? Kaj pa električni avtomobili, socialna omrežja in pametni telefoni, 2-tedenski družinski izlet na Tajsko z letalom, križarjenja po Tihem oceanu in 4-urno igranje nasilnih videoigric na dan? Ko bo nekdo odločil, da je vse to v nasprotju z družbeno dobrobitjo, kaj potem? Popolna prepoved? Obdavčenje? Če obdavčenje, potem to ni tako zelo drugačen sistem kot ta, v katerem že živimo. 

Mimogrede, kako se bo motiviralo podjetja, da proizvajajo v skladu z družbeno dobrobitjo, ko bomo odstranili profitni motiv? Kaj bodo konkretni signali – in to signali, ki imajo motivacijsko moč – za podjetja, da proizvajajo preveč ali premalo nečesa? Kaj bodo signali in motivacije, da je podjetje neučinkovito, tj. da porablja preveč inputov na preveč potraten način? Trenutno so to cene, profit in denarni stroški proizvodnje (vključno z davki, kot je davek na ogljik). Kaj je odrastna alternativa?

Prihodnost je negotova in nevarna. Obsežni dodatni ukrepi za blaženje podnebnih sprememb so potrebni že v tem desetletju. Ideja, da bomo v teh par letih odpravili in nadomestili temeljne kapitalistične institucije proizvodnje ter zaustavili gospodarsko rast v razvitem svetu in se nadejali več zaporednih let ali celo desetletij negativne rasti, je nerealistična v več kot samo enem vidiku. Na to trditev se je enostavno posmehljivo odzvati, da si je naivnim liberalcem očitno lažje predstavljati konec sveta kot konec kapitalizma. A dejstvo, da je nekaj takšnega v grobem resnica in da ne velja zgolj za naivne liberalce, bolj kaže na to, kako težko je imeti moderne življenjske standarde brez osnovnih kapitalističnih institucij. To je resna dilema, ki jo mora uspešno nasloviti paradigma odrasti, če želi uspeti.