'Odrasli prepogosto zatajijo. Namesto otroka žal še vedno ščitijo odrasle'

"Vsak otrok je lahko žrtev nasilja ali zlorabe. To lahko postane ne glede na svojo starost, spol ali kateri koli drug dejavnik," pojasnjuje višja policijska inšpektorica na Višji policijski šoli, kjer je nosilka več študijskih predmetov s področja kriminalistike, Neža Miklič. Nasilje nad otrokom je sicer lahko enkratno dejanje, pa vendar je otrok največkrat žrtev dolgotrajnega nasilja.

Oblike nasilja, ki jih doživlja, so pogosto kombinirane, se spreminjajo, lahko tudi stopnjujejo, opozarja inšpektorica, ki ob tem dodaja, da nekega občega pravila, kdo postane žrtev in kdo ne, ni. "Žrtev zlorabe lahko tako izhaja iz nefunkcionalnega okolja ali ravno nasprotno – iz okolja, kjer se zdi, da je zloraba povsem nemogoča." 

Spolna zloraba je lahko medtem kontaktna (fizična) ali nekontaktna (npr. spletna, masturbacija pred otrokom), lahko pa govorimo tudi o kombinaciji obeh, ko je zloraba na primer najprej spletna, v nadaljevanju pa je izvršena še v fizični obliki. "Četudi tovrstna ravnanja ostanejo zgolj pri poskusu, je to že spolno nasilje nad otrokom," poudarja Mikličeva.

Prav tako ni pravila glede storilcev, ki izvršijo spolno nasilje nad otrokom. Ti so namreč lahko ženska, moški oz. kdor koli. "Stereotipna predstava je, da gre vedno za starejšo moško osebo. Storilec spolnega nasilja nad otrokom je lahko tudi njegov vrstnik oz. zgolj nekaj let starejša oseba od žrtve," pojasnjuje. Pogosti storilci spolnega nasilja nad otrokom pa so, dodaja, tudi starši otroka in njegovi drugi sorodniki.

"Storilec spolnega nasilja nad otrokom je najpogosteje oseba, ki jo otrok pozna, je del njegovega ožjega ali širšega družinskega kroga, del njegovih družinskih prijateljskih vezi ali oseba, ki bi morala otroka negovati in varovati, zanj skrbeti," pove strokovnjakinja. Storilec pa lahko medtem stik z otrokom vzpostavi tudi prek spleta.

'Otroci spolnega nasilja običajno zelo dolgo niti ne prepoznajo'

Kako pa lahko prepoznamo znake spolnega nasilja nad otrokom? Takšna skrb je upravičena, če o spolnem nasilju spregovori otrok ali če o njem spregovori kdo drug, na primer drug otrok ali starši drugega otroka. Prav tako pa tudi takrat, ko otrok jasno in nazorno kaže kakšnega od znakov, da je žrtev spolnega nasilja. "Pretirano seksualizirano vedenje v odnosu do vrstnikov ali odraslih, ki odstopa od običajnega vedenja te starosti in razvojne stopnje, nelagodje ob morebitnih že običajnih vsakdanjih dotikih, če otrok spolno napade drugega otroka, spolno prenosljive bolezni, objave otrokovih fotografij, video vsebin s spolno tematiko," nekaj takšnih znakov našteje Mikličeva.

Na nasilje nad otrokom lahko posumimo tudi, če vedenje ali čustvovanje otroka odstopa od pričakovanega oz. če tega ni mogoče pojasniti kot morebiten odziv na dogodke, s katerimi se trenutno sooča, ali z morebitnim bolezenskim stanjem. "Pozorni pa moramo biti tudi v primerih, ko otroci sprašujejo za nekoga drugega ali komentirajo položaj prijatelja, prijateljice. Ta vprašanja lahko namreč nakazujejo lastne izkušnje otroka," pove. 

Ne smemo pozabiti, da se lahko vedenje med otroki razlikuje, zato lahko nekateri pokažejo bolj, drugi pa manj očitne znake spolne zlorabe. Kot pove Mikličeva, so znani tudi primeri, ko otroci s svojim vedenjem in ravnanjem niso v ničemer izkazovali nikakršnih znakov spolnega nasilja ali zlorabe, čeprav so bili žrtve že dalj časa.

Tovrstno nasilje je namreč zelo kompleksno, odziv otroka pa je odvisen tudi od odnosa, ki ga ima s storilcem: "Otrok, ki bo žrtev spolnega nasilja neznanca na javnem mestu, bo o spolnem nasilju običajno zelo hitro spregovoril. Otrok, ki je žrtev spolnega nasilja znane osebe, ki zanj skrbi, ga neguje, ima z njim redne stike, je do njega prijateljski ipd., pa bo o spolni zlorabi povedal kasneje, pozno ali celo nikoli."

Prepoznavanje spolnega nasilja je sicer odvisno od več dejavnikov, tudi od tega, koliko časa spolno nasilje že traja in kakšne vrste je. "Otroci spolnega nasilja običajno zelo dolgo časa niti ne prepoznajo, saj največkrat in predvsem v začetku ni povezano z neposredno fizično bolečino ali fizičnimi posledicami, kot so poškodbe ali nosečnost," opozarja sogovornica.

Občutki strahu, sramu in krivde

Spolno nasilje se običajno prične v zelo prefinjenih oblikah, ki v okolici ne vzbudijo pozornosti, še manj pa pri otroku, pove Mikličeva. Kot primer navede izkazovane pozornosti in nežnosti z dotiki, ki šele čez čas postajajo intimni, s poljubi, ki se zdijo na začetku povsem nedolžni, kot so na primer poljubi na lice ali na čelo. Storilci pa ob tem za otroka niso tujci, ki bi jim želeli škodovati in pred katerimi jih strašijo, opozarjajo in označujejo kot nevarne. Ravno nasprotno, do storilca jih vežejo občutki naklonjenosti, saj so to osebe, ki so zanje pomembne.  

Spolna zloraba otroka vedno vključuje dinamiko odnosa med storilcem in oškodovanim otrokom, česar se storilec zaveda in s svojo nadrejenostjo ter močjo nad otrokom z otrokom manipulira. Prav manipulacija mu mogoča, da ostane skrit dolgo, kar ostaja storilčev osrednji cilj. "Proces zlorabe gradi korak po korak in počasi, zaradi česar lahko otrok zelo dolgo sploh ne ve, kaj se dogaja, meni, da se to dogaja vsem otrokom, meni, da je tako edino prav, sploh v primerih, ko je storilec oseba, ki je del njegovega ožjega družinskega kroga, ali oseba, ki ji je zaupan v vzgojo, nego, varstvo."

"Kadar je storilec oseba, ki jo otrok pozna in je z njo čustveno prepleten, je razkritje zlorabe za otroka toliko težje. Otrok pogosto občuti nelagodje, hkrati tudi izjemen strah. Dečki pa ob tem občutijo tudi sram," poudarja inšpektorica. A tudi ko otrok prepozna nasilje in se ga zaveda, zaradi občutkov strahu, sramu in krivde pogosto o njem še dlje časa ne spregovori: "Krivdo občuti, ker nasilja ni prekinil, ga zaustavil. Sram občuti, ker je morda do storilca občutil čustva naklonjenosti. Občutke strahu pa morda zato, ker ne ve, kako bo razkritje vplivalo na odnose v družini."

Mikličeva pove, da otrok včasih zavoljo družinskih članov žrtvuje samega sebe. Tako namreč pred zlorabo zaščiti druge člane družine. "Otrok meni, da se navedeno dogaja njemu, ker je slab, ker je kriv. Včasih otrok občuti krivdo, saj mu zloraba s strani storilca morebiti prinaša tudi določene koristi, kar ga še dodatno obremeni," dodaja.

'Otroku se žal še vedno prepogosto ne verjame'

Otrok lahko ob tem meni celo, da je k zlorabi prispeval že sam, kar mu storilec z izbranimi besedami tudi pritrjuje in tako otroka pušča v osami. Da bi lahko otrok odšel, a ni, saj da mu je to očitno godilo. "Prekinitev je izjemno zahtevna in otrok, ki je običajno storilcu podrejen v vseh ozirih, je od njega odvisen, tega ne zmore. Tudi v primerih, ko do razkritja pride, storilec poskuša nadaljevati z manipulacijo."

K temu, da žrtve ostanejo molčeče, pa lahko pripomore tudi okolica, ki ne verjame oz. noče verjeti, da bi lahko določena oseba izvajala zlorabo. "Lažje je verjeti v nasprotno. Otroku se žal še vedno prepogosto ne verjame. Odrasli še vedno ne reagirajo, ker je verjeti in doumeti, da nekdo spolno zlorablja otroka, težko in nepredstavljivo," pojasnjuje sogovornica, ki dodaja, da je težko sprejeti tudi dejstvo, da je storilec morda prav tvoj lastni partner.

Mikličeva pove, da preiskovalci poznajo tudi primere, ko so drugi družinski člani na otroke pritiskali, naj rečejo, da so se ob razkritju zlorabe zlagali, naj ne pričajo, saj da jim ni treba in ker so si napad zgolj domišljali.

Drugi medtem morda ne znajo, ne zmorejo ali pa ne vedo, kako sploh ukrepati, doda. Zlasti v primerih, ko so bili tudi sami zlorabljeni kot otroci. "Ne želijo se ukvarjati, želijo pozabiti. Nimajo moči, saj so jim bile v njihovem otroštvu porušene vse meje zaupanja, spoštovanja, vrednosti. Ko so bili še otroci, so jim vzeli glas, zdaj pa naj bodo odločni, jasni in suvereni." Tako otrok prepogosto postane dežurni krivec za vse. "Uresniči se ravno to, česar se je najbolj bal: prepričanje, da je kriv sam," izpostavi.

Svoj davek medtem terja tudi ekonomska odvisnost. "Kako bodo preživeli? Kako bodo sploh živeli? Storilec je lahko namreč edini, ki preživlja družino, ki ima službo, ki prinaša materialne dobrine. Ker nimajo kam, ker ostanejo sami," pojasnjuje. Otroci tako skušajo pozabiti, dogodek skušajo potisniti v preteklost.

'Odrasli žal še vedno prednostno zaščitijo odrasle'

Razkritje otroka od odraslih terja odziv in osebno aktivacijo, to pa terja napor, zavezo in osebno angažiranost. "Kadar otrok zaupa odrasli osebi, bi ta oseba morala prevzeti odgovornost. Odrasli bi se moral s svojim imenom in priimkom izpostaviti in stopiti na stran otroka." A na žalost se pogosto zgodi ravno nasprotno, odrasli namreč vse prepogosto zatajijo. "Braniti lahko začnejo celo sebe ali storilca. Odrasli žal še vedno prednostno zaščitijo odrasle," opozarja Mikličeva.

"Preiskovalci poznamo tudi primere, ko so ljudje v okolici vsevprek kritizirali delo institucij, stopili na stran storilca, četudi je ta že preživljal zaporno kazen. Ker je bil dejaven v svoji okolici, vedno na razpolago drugim, suveren in odločen, povrhu vsega še prijazen in zadovoljen človek. Okolica se v takih primerih včasih obrne tudi proti prijavitelju," pove.

Pogosto slišijo besedne zveze: "S tem pa ne želim imeti opravka. Ne želim pričati na sodišču. Saj v bistvu ne vem nič. Nočem biti vpleten. O tem ne želim govoriti." Navajajo, da jim postopki povzročajo stres, da jih je storilca strah.

Zelo močan in še vedno prisoten je tudi t. i. kolektivni molk. To se je pokazalo tudi v primeru zdravnika Larryja Nassarja, izjemno priljubljenega zdravnika iz ZDA, ki je več let spolno zlorabljal svoje varovanke – gimnastičarke. "Potrebnih je bilo več let, potrebna so bila številna razkritja, številne prijave glavnim in mnogo njim, da so žrtve vendarle dosegle, da se jih sliši," opominja inšpektorica. Prva razkritja in osamljeni primeri namreč niso bili dovolj. Izkazalo se je, da so odgovorni želeli ohraniti javno podobo institucije, obdržati denarna sredstva in ohraniti tudi svoja delovna mesta.

Zlorabljeni otroci pogosto ostanejo žrtve nasilja tudi v odrasli dobi

"Otroci, ki so bili v otroštvu zlorabljeni, so pogoste in večkratne žrtve nasilja tudi v nadaljevanju svojega življenja. Storilec jim je v otroštvu dal vedeti, da ne veljajo, da se ne smejo upreti, da ne smejo spregovoriti. Kako se bo torej v odraslosti postavil zase, ko pa je bil že v otroštvu razčlovečen?" vpraša Mikličeva.

Tudi odraslim oškodovancem, ki so preživeli zlorabo, je skupno to, da jih ob razkritju nihče ni poslušal ali pa vsaj resnično slišal. Sogovornica pojasnjuje, da zato, ko naletijo na minimaliziranje, prelaganje odgovornosti, morebiti tudi norčevanje, obupajo in nikoli več ne spregovorijo. "Svojo bolečino želijo omiliti in zaradi tega pogosto zapadejo v različne oblike odvisnosti."

Spolnost je še vedno tabu, ključna pa je preventiva

Starši se ne bi smeli bati pogovora o spolnosti. Za zaščito je namreč ključna preventiva in tudi zato je prav, da otroci poznajo dejstva in osnove spolnosti. "Vodilo naj ostane pogovor, ki naj bo ustrezen in ne zastrašujoč oz. napadalen," svetuje sogovornica. Otroci so namreč radovedni in jih bodo tovrstne vsebine zanimale.

Dodaja, da so starši pogosto še vedno prepričani, da bodo otroci o spolnosti izvedeli sami, ko bo čas za to. "Da bodo informacije dobili od drugih otrok, da jim bodo te vsebine predstavljene v šoli, kjer bodo zanje izvedli predavanje, delavnico in podobno. Menijo torej, da otroci do teh vsebin ne bodo prišli prej kot v najstništvu, ne predstavljajo pa si, da se današnji otroci s seksualno vsebino srečajo takoj, ko jim brez nadzora, vodil in pogovora ter usmerjanja v roke potisnejo telefon," opozori.

Spolnost je v sodobni družbi kljub napredku še vedno tabu. "Prav na tabujih pa storilci vzpostavijo stik, odnos in nato izvršijo zlorabo. Zato je treba tabuje zrušiti," meni. Storilci namreč računajo na to, da je starše preveč sram in da se o nevarnostih, vezanih na spolnost, ne želijo, nočejo ali ne zmorejo pogovarjati. 

Izpostavi, da je gradiva o zlorabah veliko, le poiskati ga je treba in se z otrokom pogovoriti ter mu ga razložiti. "Zato ne čakajte, da bodo otroke poučili drugi. Otrok pred vami je vaš otrok. Gradivo izberita skupaj ter se o tem pogovorita čimprej. Storilci namreč zlorabljajo vedno mlajše otroke," opozarja.

Le tako lahko namreč starši otroka pripravijo na situacijo, ko bo nekdo z njim vzpostavil kontakt, ga prosil za sliko, posnetek, ko ga bo nekdo nagovoril z izrazito spolno vsebino, se ga mimogrede dotaknil na način, ki bo nenavaden. "Otrok bo čutil, vedel in razumel, da je nekaj narobe, se umaknil, prekinil komunikacijo in nato povedal. Ker bo vedel."