Odločitev za poklic: 14-letniku naj pomagajo starši, 18-letnik pa naj prevzame več odgovornosti

''Kaj boš delal, ko boš velik?'' Vprašanje, ki ga zastavljamo deklicam in fantkom, ki nam nato odgovarjajo, da bodo frizerke, učiteljice in avtomehaniki ... Verjetno ste (si) tudi vi morali odgovarjati na to vprašanje in skoraj zagotovo danes ne počnete tega, kar ste sanjali kot otrok, morda ne počnete niti tega, kar ste študirali ... Vprašanje je za petletnika še povsem nesmiselno, za desetletnika (in njegove starše) pa to že postaja vprašanje s težo.

''Poklicno odločanje je proces. To ni enkratna aktivnost, je nihanje, so stranpoti,'' je jasna psihologinja doc. dr. Marija Molan s Centra za psihologijo na Univerzitetnem kliničnem centru Ljubljana. S tem se strinja tudi Maja Dizdarević s Kariernega centra Univerze v Ljubljani, ki poudarja, da ni narobe, če mladi ne vedo, kakšno nadaljnjo pot šolanja naj uberejo. ''Je pa narobe, če ne delajo na tem, da izvejo. Narobe je, če s prstom kažejo na druge, češ, da se nekaj ne da. Prav tako morajo začeti prevzemati odgovornost za svoje odločitve,'' je poudarila Dizdarevićeva. Seveda pa je treba začeti dovolj zgodaj, ne pa nekaj mesecev pred oddajo vpisnih listov.

'14-letnik še ni dovolj zrel za odločitev, pomagati mu morajo starši'

Bistvena je tudi razlika med prehodom iz osnovne v srednjo šolo in iz srednje šole na fakulteto. Srž je v osebnostni zrelosti. ''Tako, kot se podaljšuje življenjska doba, se podaljšuje tudi doba, kdaj postanemo zreli,'' meni doc. dr. Molanova. ''Težko je reči, da se pri 14 letih oseba res dovolj dobro pozna, predvsem pa takrat še ni zrela osebnost, saj se še vedno spreminja, v času adolescence se še oblikuje. Zato menim, da je zelo pomembno, kako starši podpirajo otroka,'' je povedala in pojasnila, da so nekatere slovenske raziskave o poklicnih interesih pokazale, da glede tega področja lahko na otroka najbolj vplivaš okoli 10. leta. Pri tej starosti je torej dobro, da mu že omogočimo, da spoznava različne poklice.

Doc. dr. Molanova je poudarila, da morajo starši na otroke gledati realistično in morajo pri njem prepoznavati tako pozitivne kot negativne lastnosti, zaradi kateri bi lahko bil pri določenih poklicih uspešen, pri drugih pa ne, hkrati pa ga morajo starši podpreti pri izbiri. Vendar pa ''je zelo pomembno, da otrok izbere šolo, ki je dovolj velik izziv, da se mora nekoliko potruditi, ne sme pa biti prevelik razkorak med otrokovimi zmogljivostmi in učnimi navadami in zahtevnostjo šole,'' je povedala. Vsekakor je treba biti pozoren, če ima otrok kakšne (tudi zdravstvene) omejitve za opravljanje določenega poklica, da se ga tako ne sili k določenim poklicem.

''Odločiti se je treba za poklic, kjer boš delal čim bolj brez omejitev,'' je poudarila Molanova in za primer navedla zdravstveno osebje. ''Veliko mladih se odloča za zdravstvene šole, ker imajo lepo predstavo o tem poklicu, ki so jih dobili iz medijev ali nadaljevank. A pozablja se, da je delo medicinske sestre težko delo, da to pomeni veliko dvigovanja, nočno delo, da moraš imeti veliko potrpljenja, empatije. Če si izrazito zaprta oseba, je to zate zelo zahtevno delo.''

Starši poznajo svoje otroke?

Vloga staršev pri odločanju osnovnošolca za nadaljnje šolanje je zelo pomembna in mu je treba pri tem pomagati, je poudarila doc. dr. Molanova, a dodala, da se v zadnjem času vse večkrat srečuje s starši, ki zaradi drugih obveznosti nimajo veliko stikov s svojimi otroci in jih tako tudi ne poznajo najbolje. Zato je tu pomembna vloga tudi učiteljev, ki lahko otroke primerjajo med seboj in tako lahko vidijo, v katero smer naj se gredo otroci.

''Treba je poudariti, da je to zelo pomembna odločitev, za katero si je treba vzeti čas. Dobro je, da se s čim več ljudmi posvetuješ, kako te drugi vidijo,'' in da tako dobiš vpogled v svoje sposobnosti in lastnosti, ki jih posameznik morda niti ne zaznava kot prednost ali slabost, je povedala doc. dr. Molanova.

18-letniki naj že prevzemajo več odgovornosti

Ob koncu srednje šole so mladostniki že bolj izoblikovane osebnosti in imajo bolj dodelane vizije, kakšna znanja želijo nabirati, da bi tako lahko imeli uspešno kariero.

Dizdarevićeva s Kariernega centra ljubljanske univerze meni, da bi morali starši končno odločitev vendarle prepustiti otroku in ga ne usmerjati v poklic, ki izvira iz družinske tradicije ali prepričanja, da je to poklic prihodnosti, če mlademu človeku ni do njega. ''Naj prevzame odgovornost za odločitev. Starši so lahko za v podporo, mnenje. Prav tako karierni svetovalci in šolski svetovalni delavci. Vse preveč je primerov, ko bi od kariernega svetovanja vsi pričakovali, da bodo rešili test, ki jim bo pokazal kateri študij/kariera je primerna zanje. Ta pristop je zelo zastarel in se ne uporablja brez ustreznih interpretacij rezultatov skupaj z mladim. Torej je še zmeraj na posamezniku, da mora sam na koncu sprejeti odločitev in ne odgovornosti prevaliti na starša, test ali druge,'' je dejala Dizdarevićeva in dodala, naj starši otrokom zdaj že dovolijo, da naredijo napake.

V tem obdobju bi se moral mlad človek zavedati, kakšne so njegove osebnostne lastnosti. ''Se pa dogaja, da so odločitve za študij preračunljive, saj se odločajo za poklice, ki prinesejo visok družbeni status, za študij, ki naj bi bil enostaven, da mu ne bo treba vlagati prevelikih naporov, da gre za študij, ki prinaša zaposlitev,'' je dejala doc. dr. Molanova in nadaljevala, da se morajo mladi zavedati, da bodo na trgu dela šele čez nekaj let. ''Bistvena razlika pa bo, da bodo konkurirali z globalnim trgom. Da če je bilo v preteklosti dovolj, da si prišel skozi študij, je zdaj bolj pomembno, da osvojiš čim več veščin in znanj. Že med študijem je treba razmišljati o vsebini dela in tudi, kakšna znanja lahko pridobiš, poleg teh, ki jih nudijo na fakulteti,'' je povedala doc. dr. Molanova.

''Če gledamo napovedi o poklicih prihodnosti, podjetja bolj komentirajo aktualne in kratkoročne potrebe na trgu dela. Ko govorijo o dolgoročnih potrebah po določenih znanjih, pa predvsem izpostavljajo splošne kompetence. Zaključena izobrazba je dobra popotnica za nadaljnjo karierno pot, nas pa ta ne determinira do te mere, da bi omejevala izbor določenih poklicev, razen seveda v primerih, ko gre za regulirane. Ko govorimo o potrebah podjetij velja izpostaviti, da nam pogostokrat, ko nas pokličejo za objavo prostega delovnega mesta, bolj izpostavljajo potrebo bo določenih osebnostnih lastnostih in določenih kompetencah kot so na primer sposobnost kompleksnega reševanja problemov, timskega dela, storitvena naravnanost, sposobnost kritičnega razmišljanja, pozitivna naravnanost,'' je nadaljevala Dizdarevićeva. ''Poklici prihodnosti so mešanice različnih znanj, veščin, in menim, da je širina zelo pomembna. Pred 30 leti je bilo dovolj, da si končal študij jezikov, zdaj je to orodje, znanje računalništva je zdaj spretnost,'' pa je dodala doc. dr. Molanova.

Družboslovje vs. naravoslovje

V zadnjem času družboslovni študiji dobivajo negativen predznak, močno pa se v ospredje potiska naravoslovne in tehnične vede, v katerih številni vidijo več zaposlitvenih možnosti, a vendar ni vsak za vse.

''Dijaki naj izberejo študij, ki jih zanima in je skladen z njihovimi sposobnostmi. Le tako bodo zadovoljni pri delu in na nadaljnji karierni poti. Marsikdo se zaradi številnih napovedih o potrebah na trgu dela (ne)premišljeno odloči za študij tehničnih ali naravoslovnih ved, vendar včasih študija sploh ne zaključi, ker je študij zanj preprosto prezahteven. Zelo pomembno je, kaj bodo storili že v času študija, da bodo kasneje uspešno vstopili na trg dela. Priložnosti in podpore je v času študija vedno več, zato je od posameznikov odvisno kako jo bodo izkoristili. Danes mora vsak posameznik znati voditi svojo karierno pot, če se želi uspešno vključiti v trg dela, saj se potrebe po določenih profilih in znanjih nenehno spreminjajo in je zelo malo verjetno, da bomo en poklic opravljali celo življenje. Danes govorimo o karierah, v katerih bomo lahko zamenjali več poklicev. V bližnji prihodnosti bomo opravljali različna dela in poklice, ki morda danes sploh še ne obstajajo,'' je dejala Dizdarevićeva.

Na omenjeni trend je opozorila tudi doc. dr. Molanova. ''Vse bolj poslušam, da se mladi usmerjajo v naravoslovje, v informacijske tehnologije. Ampak denimo programiranje zahteva izjemno veliko pozornosti, če je nimaš, si manj učinkovit. Ti pa konkuriraš na globalni ravni,'' je ponazorila in ponovila, kako pomembno je, da se že pri mlajših otrocih prepoznava močne lastnosti. ''Kako boš uspešen ta trgu, je odvisno od samoiniciativnosti, samopodobe in tudi agresivnosti, da se boš prodal.''

''Delodajalcu je potrebno znati jasno predstaviti v čem smo dobri, kakšne so naše prednosti v primerjavi z ostalimi kandidati, kaj nam je dal študij, kakšne osebnosti smo, kaj nas v življenju žene in kakšna vrsta dela nam je všeč. Veliko usmerjanja nudimo že v času študija. Danes so zaposlitvene možnosti lahko zelo raznolike in pogosto je zelo koristno, če razmišljamo izven okvirjev. Študij ti da širino in te ne omeji na opravljanje samo določenega poklica. Omejimo se sami, z razmišljanjem starim več desetletij. Tako smo imeli primer bibliotekarja, ki je vloge za zaposlitev naslavljal zgolj in samo na knjižnice, obremenjen s tem, da bo odraz uspešne kariere zaposlitev na delovnem mestu, ki se neposredno povezuje z njegovo izobrazbo, pa čeprav to sploh ni njegova želja za prvo zaposlitev. Študente o kariernih priložnostih redno informiramo že v času študija in zanje, poleg delavnic, organiziramo obiske v realna delovna okolja, predstavitve karier posameznikov, ki so zaključili enak študij kot oni, jih spodbujamo, da pridobijo čim več informacij in izkušenj že v času študija ter na tak način spoznavajo sebe, svoje interese in pričakovanja potencialnih delodajalcev,'' je dejala Dizdarevićeva.

Dandanes se mlade vedno bolj spodbuja, da naj se preizkusijo v podjetništvu. Informacij, priložnosti in podpore za vključitev je veliko, vendar to ni za vsakogar in ne uspe vsakemu, je dodala. Na podjetniško pot se je potrebno podati premišljeno in se zanjo ne odločiti kot edini izhod iz brezposelnosti. Statistika podjetnikov, ki jim je uspelo ni najboljša. Včasih je potrebno tudi večkrat poskusiti in pasti, da se kaj novega naučimo in uspemo, je poudarila Dizdarevićeva.

Tudi Molanovi se zdi zelo dobro, da so v nekaterih strogo tehničnih poklicih dojeli, kako pomembna so tudi znanja komuniciranja in podobno. Prav tako se strinja, da mladim ne smemo vzeti študentsko delo, saj pri tem dobijo izkušnje in lekcije, s katerimi se bodo v karierni poti še večkrat srečali.

Želje in sposobnosti naj bodo pred zaposlitvenimi možnostmi

Pri odločitvi za nadaljnji študij naj torej pretehtajo želje in sposobnosti, je poudarila Dizdarevićeva. ''Posameznik, ki je motiviran za delo in bo zanj tudi sposoben, ga bo delo veselilo in bo tudi uspešen. Nekateri dijaki se odločajo za študij, za katerega se napovedujejo odlične zaposlitvene možnosti po zaključku, a problem nastane, če študija, ki jih ne veseli, ne uspejo zaključiti. Je zanje prezahteven oziroma nimajo motivacije za učenje, ponavljajo in izkoristijo vse pravice za brezplačen študij, nadaljnji študij pa si potem morajo financirati iz lastnih sredstev, za to pa nimajo denarja. Tako nikoli ne zaključijo s študijem in ostanejo z izobrazbo gimnazijskega maturanta, kar ni najbolje zanje,'' je dejala.

''Najslabša je nedokončana pot, ker pusti grenak priokus. Večina ljudi, starih okoli 50 let z znaki preobremenjenosti, ki jih srečujem, so tisti, ki so pustili šolanje in se zaposlili v drugačni sferi in niso našli druge poti, ampak so se vdali v usodo. To so nezadovoljni ljudje. Res je, da jih več kot 80 odstotkov ne bo delalo to, kar bodo študirali, ampak takrat imamo neko vizijo. Če imaš rad osnovno vsebino dela, potem najdeš nišo. Zelo pogosto težava tiči v tem, da nekateri prehitro odnehajo,'' je pojasnila doc. dr. Molanova.

Težave v študijskem raju

Pri študiju seveda lahko že v nekaj mesecih naletimo na kar nekaj težav. Vsekakor se lahko, če že ne kar zagotovo, zgodi, da je študij precej drugačen o tega, kar smo si predstavljali oziroma dobili vtis na informativni dnevih. In tako lahko pride do krize, zato doc. dr. Molanova poudarja, da vsekakor ne smejo študenti prehitro odnehati.

Prvo študijsko leto je po besedah Dizdarevićeve zagotovo najtežje, saj se spremeni okolje, način učenja, pričakovanja profesorjev. Pojavijo se dvomi v pravilnost izbire študija, bodisi zaradi interesa, bodisi zaradi pomislekov o svojih sposobnostih. V takih primerih je najbolje, da se študenti obrnejo na karierne svetovalce na svoji fakulteti, tudi tutorje, se pogovorijo o dilemah in identificirajo vzroke za dileme. Pri nekaterih gre dejansko za trenutno krizo, povezano zaradi že omenjene spremembe okolja, medtem ko nekateri dejansko ugotovijo, da izbrani študij ni zanje. Dizdarevićeva je zato poudarila, da je še kako pomembno, da mladi pred odločitvijo dobro preverijo opise študijskih programov, predmetnike, se o izkušnji s študijem pozanimajo pri študentih, ki tam že študirajo ali se iz prve roke udeležijo predavanja na fakulteti.

Kaj, če ugotovi, da študij ni zanj/zanjo?

Obe sogovornici se strinjata, da je ključnega pomena, da posameznik ne postane pasiven, ampak naj aktivno poskuša najti novo smer. ''Če študij res ni zanj, dobro, ampak treba je vedeti, kaj bo v tem času naredil, da bo izvedel, kateri študij je pravi. Ne sme se zgoditi, da bo potem sedel na kavču. Enkrat je treba narediti domačo nalogo, torej, raziskati informacije, spoznati sebe,'' je dejala Dizdarevićeva in dodala, da je s proaktivnostjo, s konkretnim načrtom za 'pavzersko' leto tudi lažje prepričati starše, ki se vsekakor bojijo, da otrok ne bo po domače rečeno ''zabluzil''.

Stres in strah pred zavrnitvijo

Številni se pri pomembni odločitvi prvič spopadejo tudi z nekoliko večjim stresom. ''Stresna je ta odločitev predvsem za tiste, ki razmišljajo o poklicih, za katere menijo, da zanje niso ustrezni, da se ne čutijo dovolj suverene. Če ti delo z ljudmi prestavlja stisko, če začneš jecljati, ko je treba nastopiti v javnosti, če si se že v šoli izogibal govornim nastopom, potem odločitev za poklic, kjer je to pomembno, ni ustrezna, čeprav te morda v to silijo,'' je pojasnila doc. dr. Molanova.

Pojavi se tudi strah pred zavrnitvijo. Zgodi se, da je premalo točk, nekatere mlade pa od določenega študija odvrne tudi strah pred sprejemnimi izpiti na umetniških akademijah. ''Če ti spodleti, naj se pregleda, kaj je šlo narobe in kako lahko uspeh popravimo naslednjič. Nikakor se ne smemo podcenjevati, prav tako ne krivdo prelagati na druge. Morda je to tudi prva lekcija, da v življenju ne bo šlo vse po načrtu. Tudi zavrnitev je treba vzeti kot izkušnjo,'' je zaključila Dizdarevićeva.