Med plezanjem preživeli padec 150 metrov v globino

Tretja himalajska odprava Univerze v Ljubljani je z neverjetno uspešnim rezultatom zaključila delovanje na 8125 metrov visokem Nanga Parbatu v Pakistanu.

Iz Ljubljane so odpotovali 15. julija in deset dni kasneje pod diamirskim ostenjem gore postavili bazni tabor na višini 4250 metrov. Do 10. avgusta so opravili nekaj raziskovalnih in aklimatizacijskih vzponov v sami steni ter na okoliških vrhovih. Tega dne so štirje člani odpravo zapustili in odpotovali domov.

V močno skrčenem moštvu so tako ostali le še Mojca Švajger, himalajski veteran Viki Grošelj in Irena Mrak. Ocenili so, da zaradi slabih snežnih razmer in posledično velike nevarnosti padajočega kamenja vzpon na goro na klasičen način – to je opremljanje gore s postavljanjem taborov ter fiksiranjem vrvi –, praktično ni mogoč. Edina realna možnost bi bil poskus vzpona v alpskem slogu.

Kako je potekala odprava?

11. avgusta so preučili možnosti za vzpon po sloviti Messnerjevi smeri iz leta 1978. Raziskali so spodnji del smeri do višine 5500 metrov ter ocenili, da je vredno poskusiti. Sestopili so do bivaka na višini 4750 metrov. Grošelj se je po dogovoru vrnil v bazo, od koder naj bi spremljal poskus kolegic. Mojca in Irena pa naj bi naslednjega dne začeli z vzponom. Žal se je vreme pokvarilo in tudi onidve sta sestopili v bazo.

Šele teden dni kasneje se je vreme toliko izboljšalo, da sta začeli z vzponom. Prvi dan sta prespali na višini 4750 metrov. Naslednji dan ju je na višini 5800 metrov zajelo slabo vreme z močnim sneženjem, zato sta si uredili bivak. Zaradi nenehnega plazenja novo zapadlega snega sta morali čakati ves naslednji dan in še eno noč. 20. avgusta sta nadaljevali s plezanjem do višine 6700 metrov, kjer sta četrtič bivakirali. 21. sta splezali do višine 7200 metrov in si tam pripravili peti bivak. Naslednji dan kljub več poskusom nista uspeli najti prehoda proti levi v poledeneli skalni barieri na višini 7350 metrov, ki bi jima omogočil prodor proti glavnemu vrhu Nanga Parbata. Vrnili sta se na višino 7200 metrov in tam prebili še šesto noč v steni. 23. avgusta sta začeli plezati naravnost navzgor proti robu diamirske stene in ga ob 13.30 dosegli na višini 7590 metrov.

Njuna smer je od ledenika Diama 4470 metrov do roba stene visoka 3120 metrov. Ocena težavnosti izrazito ledne smeri je 45–60 stopinj (70 stopinj). Poimenovali sta jo Slovenska smer.

Še istega dne sta se spustili nazaj dol. V najnevarnejšem delu sta v strmem ledu obe zdrsnili. Padca sta se kakšnih 150 metrov nižje srečno končala brez zlomov, a s kar veliko krvi. Deveti dan plezanja sta dosegli bazo.

Grošelj: Osupljiva vztrajnost in neverjeten pogum

Kljub dejstvu, da Mojci in Ireni ni uspelo stopiti na glavni vrh Nanga Parbata, Grošelj ocenjuje, da gre pri njunem vzponu za "absolutno največji slovenski ženski dosežek vseh časov v Himalaji in za enega največjih v svetu sploh, verjetno celo za največjega".

"Steno sta preplezali v čistem alpskem slogu, povsem v skladu z najmodernejšo vizijo vrhunskega plezanja v Himalaji. Prikazali sta osupljivo vztrajnost, odločnost in neverjeten pogum, saj jima je bilo jasno, da nad višino 4700 metrov v steni ne moreta pričakovati kakršne koli pomoči. Vseh devet dni sta bili v orjaški steni povsem sami. Dokaj dobro poznam in spremljam vrhunske himalajske dosežke, a kot se spomnim, kaj podobnega do danes ni uspelo nobeni ženski navezi ali solo plezalki na svetu,“ je povedal.