V Tolminu na Doru je nekoč obstajal 'spodnji grad', mogočna rezidenca, kamor je poleti prihajal uživat sam oglejski patriarh. Bila je to ogromna, 'neprepustno' zavarovana grajska stavba, ki je gostila takratno družbeno smetano. A jo je 'pogoltnila' zgodovina. Stoletja so jo dobesedno izbrisala z obličja Zemlje in o njej so ostale le še pripovedi dedov, ljudsko izročilo, ki se je prenašalo iz roda v rod in opevalo nekdanjo veličino izginule grajske stavbe ...
"A v vsaki pripovedi, legendi je navadno tudi vsaj kanček resnice," pravi arheolog Miha Mlinar. In kako se je to pred dnevi potrdilo! Kot vodja izkopavanj je pred tedni pod vodstvom Tolminskega muzeja in pod strokovnim nadzorom novogoriške enote Zavoda za varstvo kulturne dediščine (ZVKD) Slovenije zasadil prvo lopato na travniku na Doru.
"Obstajali so sicer določeni zgodovinski viri, da je tam nekoč bil patriarhov dvor, a razen posamičnih odlomkov, črepinj drugih materialnih arheoloških dokazov nismo imeli," pripoveduje. Iz pisnih virov je bilo znano, da je v Tolminu poleg tako imenovanega zgornjega gradu (gradu na Kozlovem robu) na Doru stal tudi spodnji grad, dvor oglejskega patriarha oziroma poletna rezidenca, ki naj bi bila zgrajena ob koncu 13. stoletja. Zadnji, ki je o tem pisal, je bil zgodovinar Simon Rutar konec 19. stoletja. Rutarjev zapis v knjigi Zgodovina Tolminskega iz leta 1882, na katerega se zgodovinarji in arheologi naslanjajo, se glasi takole: Kakor smo gore slišali, imel je patrijarh u Tolminu tudi svoj poseben dvor ali letno prebivališče. Ta dvor je stal na dolenji strani Tolmina, na onem mestu, ki se še zdaj Dvor (Dor) imenuje. To mesto je klinu podoben polotok, kateri delata od izhodne strani nizko dole tekoča Tolminka, od zahodne pa globoki jarek, po katerem se odteka vsa voda tolminskega terga u Tolminko. Na severni strani delil je globok prekop, ki se še sedaj pozna, oni polotok od sveta, na katerem leži Tolmin. Na onem od prirode uterjenem mestu stal je tedaj patrijarhov dvor. Obokane kleti tega dvora nahajajo se še dandanes pod njivo, ki leži sedaj na razvalinah nekdanjega letišča patrijarhov. Pripoveda se, da je dal ta dvor sezidati patrijarh Rajmund della Torre l. 1292. Verjetno je, da so patrijarhi o veliki letni vročini u Tolminu bivali in nad hladno Tolminko čisti zrak serkali. /.../ Pripoved terdi, da je patrijarh Pagano della Torre (1318 – 1332) l. 1319 slavnega italijanskega pesnika Danta u Tolminu gostil. Izvestno pa nam je znano, da je boravil u Tolminu patrijarh Markvard Randeški (1365 – 1381), ker je onde izdal 8. augusta 1377 listino za faro Sevnico na Štajerskem.* Poletno bivanje oglejskih patrijarhov u Tolminu je tore zgodovinski več nego zadosti izpričano. Patrijarhov oskerbnik je pazil na obdelovanje zemljišča, ki je spadalo k gradu in dvoru, preračunal in pobiral najemnino od patrijarških kmetov in izverševal tudi niže sodstvo glede zemljiških prepirov. Oskerbnik je sprejemal od podložnih kmetov najemnino u denarju in u blagu (žitu) ter moral skerbeti za prevožnjo ali prodajo nabranega blaga. Vsako leto, ob času rednih sodišč pregledali so vsakemu užitniku njegovo posestvo in z nova določili, koliko najemnine mora za naprej plačevati. Nekteri kmetje so plačevali svoj delež le o posebnih priložnostih, velikih praznikih, drugi pa redno skozi celo leto. Najemnina se je ravnala po velikosti zemljišča. Vsak kmet dobival je navadno 2 – 4 orala zemljišča u obdelovanje in to se je imenovalo "mansus". Veči užitniki so obdelovali po jedno "hobo" (Hube), t. j. 18–20 oralov. Polovica "hobe" znašala je vedno 10 oral. Oskerbnika nadzoroval je glavar u njegovem službovanju.
Da pa ne bi ostalo zgolj pri pisnih zgodovinskih virih, so začeli tudi arheološke raziskave.
Pred nekaj leti je Branko Mušič z ekipo na tem območju že opravil geofizikalno raziskavo. S pomočjo tehnologije so tako izmerili dogajanje pod površino in spoznali, da se na tem prostoru zagotovo nahajajo stavbe z močnimi zidovi. To potrjuje tudi Mlinar:"Naredili so določene analize z georadarjem, ki so pokazale in potrdile ostanke arhitekture."
Zaradi dobre geofizikalne osnove pa so se nato odločili za izvedbo treh poskusnih sond oziroma jarkov na tem območju. "Za preveritev teh podatkov smo izkopali tri testne jame, velike dva krat dva metra. Gre za osnovo, ki pa je jasno pokazala oziroma neposredno potrdila, da je bilo predvidevanje pravilno," razlaga arheolog.
Do nedavnega sicer ni bilo povsem jasno, ali gre Rutarjeve navedbe o dvoru na travnati terasi, jemati za točne. A izkazalo se je, da so bili njegovi arhivski viri zelo dobri, pravi Mlinar. "Rutar piše, da je na tem zelo dobro zaščitenem pomolu stala patriarhova poletna rezidenca. Vedeti morate, da je Tolmin 700 let nazaj imel vsega skupaj morda kakšnih deset hiš. In to, da je patriarh prišel iz Ogleja in si tukaj sam izbral lokacijo, kjer bo užival v toplejših dneh, je nekaj pomenilo. Resnično je to izbrana in tudi zelo dobro zaščitena lokacija – na zahodu jo varuje grapa, na vzhodu strmo pobočje. Edina umetna zaščita je s severne strani, dostop pa je še danes viden z zadnje strani."
Po legendi gostil snovalca Božanske komedije
Arhitekturni ostanki, ki so jih arheologi torej zdaj odkrili na travniku v starem delu Tolmina ob reki Tolminki, pa dvor tudi natančneje umeščajo v čas. Kažejo namreč na to, da se je patriarhov dvorec ob koncu 13. oziroma začetku 14. stoletja na tem prostoru zagotovo že nahajal. Po besedah Mlinarja za prvotnega lastnika velja patriarh Raimondo della Torre, dvor naj bi dal sezidati med letoma 1291 in 1292. V grajski stavbi pa je nekoč bival tudi oglejski patriarh Pagano della Torre, ki naj bi po izročilu leta 1319 tam gostil pesnika in avtorja največjega italijanskega literarnega dela Božanske komedije Danteja Alighierija.
Najdenih je bilo sicer samo nekaj drobnih predmetov, a teh, tako sogovornik, za zdaj niso niti namensko iskali. "Naša prvotna naloga je bila preveriti arhitekturne ostanke. Smo pa obenem našli še puščico, kose keramike, žeblje, živalske kosti, ki potrjujejo, da lahko ostaline brez težav umeščamo v ta čas." Te predmete bodo zdaj analizirali oziroma jih obdelali. "Na tem bodo zdaj delali in videli, kam nas bo pripeljalo. Nismo pa našli ničesar, kar bi bilo vezano na gosposko oziroma takratno plemiško sfero," razlaga in dodaja, da predmetov, ki bi pričali o načinu življenja lastnikov dvora, za zdaj tako (še) nimajo. "A treba je še enkrat poudariti, da smo izkopali zgolj tri jarke. Ko in če jih bomo več oziroma se bodo opravila večja izkopavanja, sem prepričan, da bomo našli tudi to. Ti ostanki zidov so morda majhna stvar, a velika za nas."
Bridek konec v potresu?
Kakšna točno je bila usoda patriarhovega dvora, da je utonil v pozabo, ni povsem jasno. "Njegovega konca ne poznamo. Je pa Tolminsko leta 1511 prizadel izjemno močan potres in po tem letu ni nobene pisne omembe dvora več. Sledi torej nekakšno 500-letno 'tamponsko' obdobje v zgodovini," pove vodja izkopavanj.
Jarke so zdaj zasuli, sledi priprava strokovnega poročila. In kako naprej? Travnik je sicer trenutno v zasebni lasti občanke, ki je Tolminskemu muzeju tudi dovolila poskusna izkopavanja, za kar se ji zahvaljujejo. "Skupaj z občino se bomo poskušali dogovoriti, da bi se raziskalo še več. Potencial tukaj je namreč izjemen," je jasen Mlinar.
KOMENTARJI (21)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.