Od zelišč do tablet – lekarniški svet na dlani

Preden smo obiskali Lekarniški in alkimistični muzej, smo si predstavljali, da bomo videli primer stare lekarne in vsega pribora, ki sodi zraven, česar smo vajeni iz knjig, revij ali druge farmacevtske literature. A bili smo presenečeni. Muzej razkriva svet zdravil, kozmetike in razvoja farmacije v kar treh nadstropjih. In kar nas je morda najbolj osupnilo, je, da sta Milan Plešec in njegova hči Ana Plešec muzej postavila in smiselno uredila popolnoma sama. Tudi večino vitrin je izdelal Plešec. Poleg tega se novi muzej odlično zlije z okolico. Stoji na Linhartovem trgu blizu Čebelarskega muzeja in Šivičeve hiše ter tako dopolnjuje podobo in ponudbo radovljiškega starega mestnega jedra.

Zakaj Plešca tako privlači vse, kar se vrti okrog zdravil? Odgovor ni zapleten – po poklicu je farmacevt. Ker je opažal, da na slovenskih tleh ni večjega zanimanja za zgodovino farmacije, je začutil poslanstvo, da se sam zakoplje v preteklost in razvoj te veje znanosti. "Najprej sem začel zbirati papirnato gradivo in knjige, ki sem jih preštudiral. V tujini sem videl prekrasne muzeje, in tako sem začel iskati eksponate. Ker jih je bilo pri nas zelo malo ohranjenih, sem jih večino dobil na avkcijah, sejmih, pri zbiralcih v tujini. Počasi so se stvari začele nabirati. Ko se enkrat začne, nastane začaran krog – vedno kaj manjka," je Plešec opisal svoje zbirateljske začetke.

Preden so predmeti dobili prostor v muzeju, jih je hranil doma. Ker se njegova družina ukvarja s kozmetiko in imajo domači kozmetični laboratorij, so se odlično podali kot okras. Sicer pa so bili razstavljeni po vsem stanovanju in tudi na podstrehi je že zmanjkovalo prostora. Kar niti ne preseneča, saj zbirka seže v daljno antiko. "Želel sem zajeti celoten pregled svetovne farmacije s poudarkom na njenem razvoju na slovenskem ozemlju. Tako da imamo v muzeju že začetke ljudskega zdravilstva in mističnega zdravljenja," je povedal Plešec.

Mistična bitja, vrači, menihi in prvi zdravniki

Ker je hči Ana Plešec etnologinja, je prevzela besedo in razložila, kako so zdravili v teh najzgodnejših obdobjih. Staroselci so živeli v tesni povezavi z naravo. "Niso le nabirali užitnih rastlin in zdravil s smolo, ampak so verjeli, da je gozd prostor, poseljen z duhovi, tako dobrimi kot zlimi. Zato so bolezen in zdravje povezovali z delovanjem teh bitij. Tudi slovenska mitologija je zelo pestra na tem področju. V gozdovih so živeli dobre vile, rosalek, zlobni škratje, škopniki … Ljudje so se mnogih bali. Verjeli so, da prinašajo bolezni, nesrečo. Številnim pa so pripisovali tudi zdravilne lastnosti," je poudarila Pleščeva. Zato so v muzeju uredili staroselski gozd, kjer predstavljajo ta bitja. Prvi 'zdravniki' so bili vrači, čarovniki, šamani, ki so zdravili z zagovori, reki in polaganjem rok, talismani in amuleti, s čimer so želeli zaščititi ljudi pred delovanjem hudobnih bitij, je pojasnila Pleščeva.

Staroselstvo je postopoma nadomestila krščanska vera in z njo svetniki. Na primer sveta Kozma in Damijan sta bila dejavna kot zdravnika. Bolne sta zdravila brezplačno in na ta način spreobrnila mnoge v krščanstvo. "Svetniki Rok, Lucija, Apolonija so bili priprošnjiki za številne bolezni. Ljudje so v cerkve nosili razne zahvalnice … se pravi, so se priporočali njim," je razlagala Pleščeva.

Hkrati se je razvijala ljudska medicina – poznavanje zelišč – kar je potekalo vse od antike. "Dioscorides in Galen sta bila znana antična zdravnika. Ohranilo se je veliko rokopisne literature iz tega obdobja, ki se je začela prevajati v srednjem veku. Najprej po samostanih. Menihi so urejali te samostanske lekarne. Pa tudi ljudje so se ukvarjali z zelišči in zdravilnimi minerali," je besedo prevzel Plešec.

Znanstvena medicina se je začela v renesansi, je nadaljeval Plešec. Najprej v Italiji. Od tam se je rokopisna literatura širila po Evropi. V 11. in 12. stoletju je bilo vse več samostanov, tudi pri nas. "Z lekarništvom so se ukvarjali v glavnem menihi. Ni bilo zasebnih lekarn. Nabirali so zelišča, imeli so samostanske vrtove. Zdravili so najprej sebe, potem pa tudi okolico," je izpostavil Plešec in dodal, da so jih vladarji pri tem podpirali. Zdravil v obliki tablet še ni bilo, ampak so menihi po starih receptih izdelovali razne eliksirje, tinkture, ekstrakte in sirupe, vse na rastlinski osnovi.

Alkimisti so prispevali k razvoju farmacije

Hkrati so v tem obdobju delovali alkimisti, ki so se ukvarjali pretežno z minerali. Ker so prispevali k razvoju farmacije, je kletni prostor muzeja namenjen njim. Plešec in njegova hči sta uredila alkimistični laboratorij na podlagi starih knjig, slikarskih del, lesorezov, grafik, ki kažejo, kako je tak laboratorij izgledal. "Alkimisti so imeli veliko 'krame', njihovi laboratoriji so bili založeni z raznimi aparaturami, napravami, posodami, odprtim ognjiščem. Imeli so različne živalske in rastlinske surovine, ogromno so imeli mineralov, saj je osrednji alkimistični mit temeljil na transmutaciji. To je spreminjanje navadnih kovin v zlato," je razložila Pleščeva. Alkimisti so si namreč zavzeto prizadevali, da bi odkrili postopke, kako iz kovine narediti zlato. Na drugi strani pa so želeli odkriti univerzalno zdravilo za vse bolezni, je nadaljevala razlago Pleščeva: "Imenovali so ga kamen modrosti. V tistem času so tudi vladarji veliko vlagali v alkimistično delo in podpirali njihovo delo, saj so si želeli, da bi jim uspelo."

Žal jim ni uspelo odkriti čudežnega napoja. So pa njihovi poskusi pomembno vplivali k razvoju farmacevtske znanosti, je izpostavila Pleščeva: "To ni bilo brezzvezno čaranje. Res je alkimija tisti čas bolj temeljila na empiriji, mistiki in magiji, kot pa na pravi znanosti, so pa alkimisti kljub temu izboljšali številne kemijske postopke, na primer destilacijo, ekstrakcijo, sublimacijo, kristalizacijo pa tudi številne posode, aparature, talilne in žarilne lončke, destilatorje."

V laboratoriju so prikazane tudi surovine, ki so bile najbolj priljubljene – od mineralov do živali, zob, kosti, kože. Alkimisti so namreč veliko eksperimentirali. "Poleg tega so predstavljani nekateri znameniti alkimisti, tudi tisti, ki so delovali na slovenskih tleh," je še dodala Pleščeva.

Razvoj civilnih lekarn

Začel se je v renesansi, ki velja za začetek znanstvene medicine. Prve lekarne so bile v večjih mestih. Najprej so bile to stojnice, potem so se razvile v prave lekarne, je pojasnil Plešec in dodal, da je zelo težko dobiti lekarniško opremo iz časa pred 17. in 18. stoletjem.

Vsaka lekarna je imela tudi svoj laboratorij, saj industrija ni bila razvita. "Lekarnarji so delali vse – od nabiranja zelišč do predelave," je poudaril Plešec.

Za konec nas je zanimalo, ali je Milan Plešec zaključil strastno zbirateljstvo ali bo zbirko še dopolnjeval. Ob vprašanju se je nasmehnil: "Ne, ker je zmanjkalo denarja," je brez zadržkov izstrelil, a se hitro popravil, da bo kakšen eksponat, tipičen za posamezno obdobje, ki v zbirki manjka, vseeno poskušal dobiti. Vendar so ti predmeti oziroma oprema zelo dragi. Alobrele iz 17. stoletja, ki so dobro ohranjene, so redke in stanejo med 1000 in 2000 evri, je primer navedel Plešec. Ob tem pa dodal, da je muzej pretesen, da bi lahko razstavil vso lekarniško bogastvo, ki ga je zbral v štirih desetletjih.