Od šaljivca do najmlajšega predsednika vlade

Šarec je vrsto let nastopal kot komik in imitator in je znal po besedah radijskega voditelja Mihe Šaleharja "oponašati 17 različnih traktorjev". Po poklicu je mizar in igralec, ki je mnogim bolj poznan po vlogi Ivana Serpentinška, izmišljene osebe, ki jo je Šarec oponašal vrsto let. Serpentinškov lik naj bi bil podoba stereotipnega Slovenca, preprostega človeka in zelo praktičnega človeka. Šarec je zelo priljubljen na svojem 'domačem' terenu – Kamniku, kjer je postal župan leta 2010. Od tega položaja se je zdaj moral posloviti, a njegova priljubljenost v Kamniku in okolici ostaja na vrhuncu.

Politično kariero začel na lokalnem nivoju

Do junija, ko je bil prvič izvoljen za poslanca v DZ, je politične izkušnje nabiral na lokalnem nivoju kot župan občine Kamnik. Zdaj pa je pred njim zahteven projekt dokončnega oblikovanja in vodenja manjšinske vlade z zunanjo podporo, prve tovrstne v zgodovini Slovenije.

Že na predvolilnih soočenjih je dal vedeti, da s politiko misli resno, volilni izid na minulih državnozborskih volitvah, ko je njegova Lista Marjana Šarca pristala na drugem mestu, pa, da se z njim ne gre šaliti.

Takoj začel sestavljati koalicijo

V nasprotju s primarnim pretendentom, relativnim zmagovalcem volitev, predsednikom SDS Janezom Janšo, je nemudoma začel sestavljati koalicijo, sprva sredinske. Po košarici NSi se je obrnil v levo in si ob partnericah v bodoči vladi SD, SMC, SAB in DeSUS s podporo Levice zagotovil mandatarsko mesto. Ravno z menjavo kurza bodoče vladne politike je požel nekaj kritik, češ, da "menja programe kot televizijski daljinec".

Kljub nekaterim konkretnim napovedim o prizadevanjih za spremembo volilnega sistema z uvedbo preferenčnega glasu, ustanovitvi finančne policije in učinkovitejšo porabo denarja v zdravstvu so mu manko jasne programske usmeritve kritiki očitali že pred volitvami. Z izjavami v smislu "Če greš po neki cesti, pa je zaprta, greš pač po drugi," je živciral vse, ki so se mu na vsak način trudili pripeti ideološko značko. Stranka, ki jo vodi, se sicer opredeljuje kot sredinska.

A ravno zmernost v stališčih in zadržanost v izjavah mu je, kot kaže, omogočila, da je na minimalni skupni imenovalec združil stranke, katerih prvaki še zdaleč niso najboljši prijatelji in usklajevanje katerih je bila verjetno v prvi vrsti mediacija med močnimi egi. V procesu, zahtevnem tudi za prekaljene politične mačke, pa je moral svojo, menda kdaj pa kdaj tudi nekoliko nepopustljivo nrav postaviti za skupen cilj: onemogočiti vlado Janeza Janše, in to po možnosti brez predčasnih volitev.

Čeprav ga je Janša povabil v svojo vlado, je Šarec povabilo odklonil in ostal zvest stališču, izrečenemu pred volitvami, da v koaliciji ne želi sodelovati s stranko, ki "s svojim medijskim imperijem širi laži in lažne novice" o njem in članih LMŠ.

Uspeh že na predsedniških volitvah

Na minule, svoje prve državnozborske volitve je Šarčeva LMŠ sicer prišla s političnim kapitalom, ki ji ga je Šarec nabral na predsedniških volitvah. Novembra 2017 se je precej nepričakovano uvrstil v drugi krog predsedniških volitev in v tekmi proti favoriziranemu Borutu Pahorju dobil precejšnjo, 46,9-odstotno podporo volivcev.

Že v izjavi po drugem krogu predsedniških volitev Šarec ni izključil možnosti sodelovanja na parlamentarnih volitvah, če bi ljudje v njem "prepoznali človeka, primernega za to". Potrdil je, da ga k temu že pet let nagovarjajo, in ocenil, da je v nasprotju s svojim predhodnikom Mirom Cerarjem sam "praktik".

V LMŠ vidijo v njem "drugačnega politika, politika, ki zna biti človek, ki se zaveda visoke politične kulture, temelječe na spoštovanju sogovornika, ki se zaveda, da je treba od besed preiti k dejanjem, in politik, ki ima sposobnost povezovanja različnih stališč", je ob obrazložitvi predloga povedala ena od poslank LMŠ Tina Heferle. Šarec, ki mu je uspelo prepričati tudi enega od poslancev opozicije, pa je ob svoji izvolitvi dejal, da bo delal tudi v dobro tistih, ki ga niso podprli.

V obeh volilnih kampanjah je poudarjal, da je čas za zamenjavo generacij na najvišjih položajih v državi. A vlade brez starih političnih sil ni mogel sestaviti.

Njegov življenjepis

Rodil se je 2. decembra 1977 v Ljubljani. Leta 1996 je maturiral na Srednji lesarski šoli, kjer, kot je priznal v eni od oddaj med predvolilno kampanjo, ni vedno blestel. "Šest popravnih izpitov je dokaz, da napake popravljam," se zna pošaliti na svoj račun.

Po srednji šoli se je vpisal na smer dramske igre in umetniške besede na Akademiji za gledališče, radio, film in televizijo v Ljubljani. Leta 2001 je šolanje končal kot univerzitetni diplomirani igralec.

Sprva se je zaposlil kot novinar na RTV Slovenija ter delal na radiu in televiziji. Javnost si ga je najbolj zapomnila po imitacijah mnogih znanih osebnosti, med njimi Janeza Drnovška, Janeza Janše, Danila Türka in Karla Erjavca. 

Igralsko kariero je leta 2010 nepričakovano zamenjal za politično, ko se je odločil, da se bo – takrat kot neodvisni kandidat – potegoval za mesto kamniškega župana. Za župana je bil izvoljen dvakrat, a drugega mandata, ki bi se iztekel novembra, ni končal, saj je bil junija izvoljen za poslanca.

Kot kamniški župan je po mnenju mnogih mesto prebudil iz spanca. Med drugim so pod njegovim vodstvom obnovili eno večjih osnovnih šol v kraju, več cest in se vključili v obsežen evropski projekt izgradnje kanalizacije in nadgradnje čistilne naprave na območju Kamnika in Domžal. Veliko prahu pa je v javnosti povzročilo poimenovanje tamkajšnje knjižnice po domobrancu Francetu Balantiču, za katero je Šarec naknadno predlagal vnovično poimenovanje po občinah ustanoviteljicah.

V volilni kampanji pred predsedniškimi volitvami pa je bil Šarec deležen nekaterih "nizkih udarcev", predvsem zaradi svojih imitatorskih vlog in dejstva, da je bil posvojen. Tega, kot pravi, ni nikoli skrival, je pa hvaležen krušnim staršem, da so ga vzgojili v človeka, kakršen je.

Šarec, ki je tudi prostovoljni gasilec, z ženo in dvema hčerkama živi v Šmarci pri Kamniku. Prosti čas namenja popravilu različnih tehničnih stvari in urejanju okolice hiše, njegova strast pa je preučevanje zgodovine.