Od-postajanje v družbi spektakla: kaj najdejo tam, kjer se vsi iščejo?

Kako le ne bi bili veseli in razigrani, če je decembra zapovedano, da analiziramo, reflektiramo, oblikujemo načrte, se zavezujemo k napredovanju na vseh področjih naših življenj, k manifestiranju in kreiranju najboljših različic sebe.

Nešteto izkušenj in doživetij, ki se jih – na srečo – da kupiti. Nešteto podob in glasov, ki pomagajo, da ne bi slučajno zaužili trenutka v samoti. In tišini. Brez ideje o tem, kaj vse moramo postati, da bi v očeh drugih za trenutek zaživeli v idealu, ki naj bi nas osrečil. Bi brez nenehnega načrtovanja svojega postajanja sploh vedeli, kdo smo?

Bodi to, kar si

Kako napredno, naravnost revolucionarno in nadvse razsvetljeno je danes biti to, kar si. Še več, postajanje je enostavno poseganje po točno določenih življenjskih slogih, ki s seboj (k sreči) prinesejo jasna navodila za uporabo: če si to, sedeš v to kavarno, kjer te čakajo sami tvoji, oblečeni po tvoji modi, utrujeni od tebi sličnih hobijev in v hlastanju po tvojih sanjskih življenjskih vlogah.

Če si tisto drugo, seveda sedeš na drugi konec mesta in vihaš nos nad tistimi, ki jim ni dano, da bi prav postajali. Tako si zaslepljenci in zaslepljenke vsak za svojo mizo naročamo svojo skodelico instantne unikatnosti, trdno prepričani v to, da manjka še čisto malo, še en požirek iz čaše resnice in bomo imeli vse.

Ko takole postajaš, si svoj notranji psihični ustroj najlažje utrjuješ, tako da se potrepljaš (preden si deležna občudovanja svojih pomembnih drugih) nad vsem kar (že) si: vdana partnerka, uspešna ženska, nesebična mati, zabavna prijateljica in zvesta hči. Emancipacija sodobne ženske se očitno dogaja tako, da je ženska nekaj, kar mora nenehno postajati. V tej novi tlaki se pod pretvezami naše svobodne izbire ženske – bleščeče in retuširane – še vedno (samo)omejujemo oziroma nas omejuje trdovratni patriarhat.

Retuširana emancipiranka

Lahko si uspešna, a bodi še vedno dostopna, prijetna in na uslugo vsem. Bodi samostojna, a pusti se kaj podučiti od tistih, ki bi ti radi kaj samo malce bolj pojasnili. Bodi pristna, bodi to, kar si, ampak retuširaj, filtriraj, kimaj! Bodi močna, ampak ohrani svojo ženskost! Bodi emancipirana, ampak zmontirana! Pomemben element postajanja je, seveda, tudi dokumentiranje.

Sploh si kaj, če o sebi nič ne objaviš? Če te Google ne najde, sploh živiš? Si sploh že kam potovala, če tega nisi delila s širnim občestvom? Se imaš sploh resnično rada s tistim, s katerim najraje ležeš v posteljo, ne da vsake toliko o tem obvestiš še spletno občestvo? Si uspešna, če ne deliš svojih projektov, ki edini res razumejo težave tega sveta in jih rešujejo na pravi način? Je mesto, kjer delaš, kaj vredno, če še nisi nič zaposlovala? Pa tvoji otroci: kakšna mati si, če nas nisi obvestila o edinem pravem načinu uvajanja goste hrane in stiskah uvajanja v vrtec?

V instantni razsvetljenosti se instantno iščemo – to je pomemben element postajanja. Ko se iščemo – ko torej aktivno proizvajamo najgloblje notranje monologe, se spopadamo s svojimi demoni, to seveda dokumentiramo; posnamemo kakšno serijo fotografij svojega iskanja po kakšnih hrupnih velemestih ali samotnih oddaljenih plažah (odvisno od življenjskega sloga, ki smo ga zakupili), jih pospremimo vsaj s kakšno pesmijo in vse skupaj zmontiramo (kako ironično, mar ne?), da pokažemo, da smo že skoraj tam. Malo iskanja, malo gledanja v druga postajanja, malo filtriranja, pa bo!

Od-postajanje

Od-postajati v času in prostoru, kjer se vsi nenehno trudijo postati nekaj. Od-postajati tam, kjer se vsi avtentično iščejo in avtentično najdejo. Od-postajanja ne moremo meriti z všečki, prepotovanimi kilometri, vzpostavljenimi povezavami in mrežami ter dokumentiranimi trenutki postajanja.

Od-postajanje ni opredeljeno z napredkom. Ne gre za korak naprej, niti za korak nazaj, je pot k sebi in vase. K tistemu, kar smo, kadar nam ni mar za filter, scenarij, občinstvo.

Kadar nam je popolnoma vseeno za aplavz.

In za praznične zapovedi.