Od kod sončnim vzhodom in zahodom rdeča barva?

Da bi to razumeli, najprej razložimo, zakaj je nebo sploh modro. Svetloba, ki k nam prihaja od Sonca, je sestavljena iz različnih valovnih dolžin in vsaka predstavlja svojo barvo. Najkrajšo valovno dolžino ima vijolična, sledi modra, zelena, rumena, oranžna in na koncu še rdeča barva.

Ko Sončeva svetloba potuje skozi ozračje, naleti na molekule zraka, na katerih se sipa oziroma razprši na vse strani. Svetloba s krajšo valovno dolžino se pri tem razprši precej bolj kot tista z daljšo. Najbolj se torej razpršita vijolična in modra svetloba, ostale barve pa precej manj.

Po tej logiki bi moralo biti nebo vijolično ali vsaj modro-vijolično, ampak vijolične barve na nebu skoraj ne opazimo. Ker se večina vijolične barve vpije že v višjih plasteh ozračja in ker naše oko bolje zaznava modro barvo kot vijolično, pride v ospredje modra barva neba. Barve, ki se razpršijo slabše, predstavljajo rumeno barvo sonca.

To velja za pot žarka, ki je dolga nekaj deset kilometrov. Pri sončnem vzhodu oziroma zahodu je ta pot skozi ozračje mnogo daljša, zato je prisotnega več sipanja, kar pomeni, da v osprednje vstopijo barve s krajšo valovno dolžino: rumena, oranžna, v primeru dovolj sipalcev v ozračju pa tudi najbolj izrazita rdeča barva. Poleg molekul zraka so dobri sipalci sončeve svetlobe tudi aerosoli - drobni prašni delci, zato so vzhodi in zahodi običajno najlepši ob ustaljenem vremenu.

Ko nizko sonce obsveti oblake, dobimo močne in dolgotrajne zarje. Izrazita jutranja zarja običajno napoveduje poslabšanje vremena, kar je posledica dejstva, da k nam večina poslabšanj pride iz zahoda. Nasprotno pa rdeča in dolgotrajna večerna zarja napoveduje izboljšanje vremena.

Najlepše so vulkanske zarje

Močnejši izbruh vulkana lahko zelo spremeni barvo sončnih vzhodov in zahodov po vsem svetu, saj se takrat visoko v ozračje sprosti ogromna količina prahu in plinov, ki tam vztraja več let. Ker so ti delci zelo majhni, jih lahko veter v le v nekaj dneh raznese po vsej Zemlji. Tipičen premer takih delcev je le nekaj mikrometrov, kar pomeni, da se lahko na njih razprši več svetlobe. Več sipanja je zlasti v rdečem delu spektra, zato so vulkanske zarje običajno zelo izrazite. Pri nas smo jih lahko opazovali leta 1991, ko je silovito izbruhnil ognjenik Pinatubo na Filipinih.