
Slovenski politiki so si na primer letos zaradi varčevanja znižali plače. Takoj po tem ukrepu je to pomenilo, da plača predsednika parlamenta in prvaka Državljanske liste Gregorja Viranta znaša 5765,24 evra bruto, poslanca SDS Jožeta Tanka 5328,85 bruto, vodje poslanske skupine Pozitivne Slovenije Janija Möderndorferja pa 5217,62 bruto.
Bruto plača premierja Janeza Janše je na primer junija znašala slabih 5981 evrov, predsednika države Danila Türk pa 6089 evrov. V neto zneskih to pomeni, da oba mesečno prejemata nekaj več kot 3 tisočake, letno pa torej manj kot 40.000 evrov neto.

Plače politikov sicer duhov ne burijo le v Sloveniji, zato se vsake toliko pojavijo takšne in drugačne lestvice najbolje ter najslabše plačanih politikov.
Skupno jim je, da zadnje čase zagotavljajo, da biti šef katere od evropskih držav, ki so padle v primež dolžniške krize, ni več tako glamurozno, kot je bilo v preteklosti.
Dober primer je italijanski premier Mario Monti. Če je njegov predhodnik Silvio Berlusconi – tako po zaslugi lastnega bogastva kot državne blagajne – živel na veliki nogi, se je Monti na primer odpovedal celo službenemu avtomobilu in se na delovno mesto vozi s tramvajem.
Potem je tukaj še prvi mož do vratu zadolžene Grčije Antonis Samaras, ki je tamkajšnjim politikom prihodke oklestil za tretjino, podobno je storil tudi francoski predsednik Francois Hollande.
Seveda pa ni mogoče primerjati le plače. Če vzamemo slovenskega ali avstrijskega predsednika ali premierja, večinoma velja, da si morajo ti gospodje sami kupovati hrano, sami si morajo priskrbeti streho nad glavo ali plačati počitnice. Na drugo stran pa lahko postavimo Baracka Obamo ali Francoisa Hollanda, ki ju vsakodnevno življenje dejansko ne stane skoraj nič. Bela hiša in Elizejska palača imata vsaka več kot 100 zaposlenih, ki skrbijo za udobje prvega moža in njegove družine, na voljo so službeni avtomobili, helikopterji in letalo, ki v primeru ZDA služi tudi kot prevozno sredstvo za počitnice, Hollande pa na primer dobi povrnjene stroške za telefon in oblačila.

A največji zaslužkar med politiki ne domuje ne v Evropi ne v ZDA. Za absolutnega zmagovalca med največjimi zaslužkarji, ko gre za državne voditelje, velja premier Singapurja Lee Hsien Loong. Tudi po tem, ko si je plačo sam znižal za kar 28 odstotkov, namreč na leto še vedno v žep pospravi 1.330.000 evrov. Zanimivo je tudi, da je Singapur, ko gre za plače politikov, ubral pristop, značilen za gospodarstvo. Del plače je namreč odvisen od delovne uspešnosti. Zvišanju povprečnega dohodka ali zvišanju BDP tukaj sledi nagrada, ki lahko za vse ministre na koncu leta znaša tudi šest plač. Kot kaže, je bil torej Lee Hsien Loong zelo uspešen, saj je konkurenco pustil daleč za seboj.

Precej dobro se godi tudi avstrijskemu predsedniku Heinzu Fischerju, ki na leto po poročanju Kurierja v žep pospravi 319.872 evrov. Je pa res, da za razliko od nekaterih drugih predsednikov in premierjev nima na voljo veliko državnega luksuza. Le pisarno in službeno vozilo, sicer pa že 30 let živi v istem stanovanju.

Ameriški proračun za plačo Baracka Obame na leto prispeva 308.071 evrov. Pravkar vnovič izvoljeni predsednik sicer poleg tega na leto zasluži še okoli 4 milijone evrov s knjigami. Pa tudi predsedniško življenje ga stane le drobiž, saj Bela hiša zastonj ponuja vse mogoče udobje.

Šef Evropske komisije Jose Manuel Barroso dobiva plačo v višini 138 odstotkov najvišje uradniške plače v EU in tako na leto zasluži 264.960 evrov. Dodatki vključujejo še služben avto in stanovanje v Bruslju.

Italijanski premier Mario Monti se je premierski plači sicer odpovedal, prejema pa tisto, ki mu pripada kot dosmrtnemu senatorju. Tako na leto nabere 211.000 evrov. Stroški preživljanja v njegovem primeru sicer niso veliki, v vladni restavraciji namreč kosilo stane le 2,76 evra, k ugodnostim, ki pripadajo premierju, pa med drugim spadata tudi brezplačen psihoterapevt in frizer.

204.000 evrov na leto zasluži nemška kanclerka Angela Merkel, ki sicer velja za izjemno varčno osebo. Na voljo ji je tudi službeno vozilo in vladno letalo, a oboje striktno uporablja le v službene namene.

Nekaj manj, 178.920 evrov na leto, potem ko si je sam znižal plačo, na leto zasluži Francois Hollande. Francoski predsednik sicer kljub temu ne živi slabo, saj je življenje v Elizejski palači zanj brezplačno.

Med dobro plačanimi politiki je tudi premier na dolgovih nasedle Grčije Antonis Samaras, ki si je sicer prav tako znižal plačo, a še vedno živi precej bolje od njegovih vse revnejših državljanov. Če bo na položaju zdržal eno leto, bi lahko pospravil 133.000 evrov.
Kdo laže o plači?
A medtem ko nekateri politiki brez težav razkrijejo, koliko zaslužijo oziroma že sama ureditev omogoča dostop do teh podatkov, je za druge težko reči, kaj je resnica.
Primer tega je na primer najrevnejši med državnimi voditelji, ko gre za plačo, nekdanji šef Kube Fidel Castro, ki je dosledno trdil, da njegov mesečni prihodek znaša 276 evrov na mesec, kar bi torej pomenilo le nekaj več kot tri tisočake na leto. Razen najbolj gorečih podpornikov mu tega najbrž ne verjame nihče, saj Forbes njegovo premoženje ocenjuje na okoli 700 milijonov evrov.

Ali pa ruski predsednik Vladimir Putin, ki trdi, da na leto zasluži le 90.000 evrov. Po drugi strani pa so mediji izbrskali, da je samo njegova zbirka ur vredna pol milijona evrov, njegovi deleži v nekoč državnih naftnih družbah pa naj bi bili vredni skoraj neverjetnih 40 milijard evrov.

KOMENTARJI (617)
Opozorilo: 297. členu Kazenskega zakonika je posameznik kazensko odgovoren za javno spodbujanje sovraštva, nasilja ali nestrpnosti.