Obujanje zgodovine izpod Mangarta: smučarska tekma ameriške 10. gorske divizije

Da šport in vojna lahko najdeta skupno pot in se povežeta, so se danes spomnili ob spominskih tablah ob pentlji na Mangartskem sedlu. Priredili so slovesnost ob 75. obletnici smučarske tekme, ki so jo 3. junija 1945 na ozki strmi progi na mokrem, spomladanskem snegu pod Mangartom izpeljali pripadniki 10. gorske divizije ameriške vojske. Slavnostni govornik je bil minister za obrambo Matej Tonin, prireditve pa so se udeležili tudi ameriška veleposlanica Lynda Blanchard, nekdanji bovški župan Danijel Krivec in zdajšnji bovški župan Valter Mlekuž.

Letos naj bi pod našim vršacem potekala tudi spominska smučarska tekma, ki naj bi se je udeležili svojci nekdanjih tekmovalcev, vendar je načrte bovški občini prekrižal novi koronavirus. So pa trije pripadniki 132. gorskega polka iz Bohinjske Bele simbolično odsmučali nekaj zavojev po skromno zasneženem melišču. Informativni tabli o smučarski tekmi na Mangartskem sedlu pa sta dobili družbo – posebne zložljive smuči, ki jih uporablja Slovenska vojska.

Šport in vojna sta se skozi zgodovino srečala na isti poti 

V Sloveniji sta bila vidnejša smučarska podviga: tekma slovenskih partizanov v Cerknem januarja 1945 in na Mangartu takoj po vojni, 3. junija 1945, kjer so tekmovali ameriški vojaki 10. gorske divizije.

Mangartska zgodba bi kmalu utonila v pozabo, a je upokojenega brigadirja Slovenske vojske iz Tržiča Janeza Kavarja, člana Združenja vojaških gornikov Slovenije, prevzela in zaposlila za vrsto let, o čemer smo že podrobno pisali. O njej mu je uspelo izbrskati najmanjše podrobnosti. "Zanimivo, ampak prav vse o mangartski tekmi sem izvedel v Ameriki, iz ameriških virov. Slovenci za tekmo Američanov do nedavnega pravzaprav sploh nismo vedeli. Tudi domačini z Bovškega ne. Do zdaj mi je uspelo najti le možakarja iz Trbiža, ki so ga kot dečka ameriški vojaki vzeli s sabo na Mangart. Največ podatkov sem dobil v javni knjižnici v Denverju, kjer je shranjen arhiv 10. gorske divizije. Imel sem srečo, da sem se imel možnost pogovarjati z veterani – udeleženci tekme," nam je pred časom pripovedoval.

Fotografije iz Amerike povod za obuditev zgodovine

Janez Kavar je o mangartskem podvigu izvedel po naključju. Leta 1996 je leto dni študiral na ameriški vojaški vojni šoli in po zaključku obiskal smučarski muzej v Vailu v Koloradu. Tam je našel monografijo Vojaki na smučeh o 10. gorski diviziji, v kateri je našel fotografije in zapise o mangartski tekmi. Zgodba ga je takoj pritegnila in od takrat je raziskoval in zbiral gradiva. "Od ameriških prijateljev in iz arhivov sem dobil neprecenljiv zaklad fotografij, ki so med drugim ene prvih barvnih posnetkov na Slovenskem," je bil navdušen.

In prav te fotografije so glavni razlog, da se je bovška občina odločila, da ovekoveči spomin na dogodek 3. junija 1945 in mu prizna pomen. Na pobudo nekdanjega župana Danijela Krivca je padla ideja o prvi spominski tekmi. Pobuda se je uresničila 4. junija 2011 na istem pobočju pod Mangartskim sedlom in en junijski dan kasneje kot leta 1945. Dogodka so se udeležili tudi potomci takratnih tekmovalcev na Mangartskem sedlu, številni predstavniki državnih, vojaških in civilni sfer.

V naslednjih letih pa je občina skupaj z Združenjem vojaških gornikov Slovenije na Mangartskem sedlu postavili spominsko obeležje in ob njem vsako leto tudi spominsko slovesnost.

Zaradi strmega in zahtevnega terena so progo poimenovali pralniška drča

Veleslalomsko tekmo je organizirala posebna divizijska služba (Division Special Service), ki je bila tudi sicer zadolžena za razvedrilo in rekreacijo vojakov po bojih. Progo je zakoličil Karl Stingl, po rodu sudetski Nemec iz Kraslic na Češkem. "Veliko zanimanje je na Mangartsko sedlo privabilo preko 500 vojakov – gledalcev iz polkov divizije nameščenih v italijanski Čenti, v Bovcu, Kobaridu in Trbižu. Na tekmo se je prijavilo 76 tekmovalcev. Med njimi so bila najslavnejša imena ameriškega, pa tudi evropskega oziroma svetovnega alpskega smučanja tistega časa," je pozabljeno zgodbo obudil Kavar.

Tekmovali so večinoma na smučeh, ki so jih zaplenili vojakom nemških gorskih enot. Obkolili in zajeli so jih pod Alpami pri Gardskem jezeru. Smuči niso bile enake in so bile najbrž zaplenjene na različnih koncih okupirane Evrope. Proga je bila ozka, strma, sneg moker, spomladanski, zato so jo poimenovali pralniška drča. Izraz je bil žargon ameriških vojakov v drugi svetovni vojni za drčo, v katero so po tuširanju metali umazano perilo, je pojasnil Kavar: "Ciljno črto je prevozilo le 24 tekmovalcev, eden je bil diskvalificiran, vsi ostali so odstopili. Zmago je slavil Walter Prager, po rodu Švicar iz Davosa, sicer tudi prvi svetovni prvak v smuku, na prvem svetovnem prvenstvu FIS v Mürnu leta 1931. Drugo mesto je zasedel Steve Knowlton, tretje pa Sigmund Engel, po rodu Avstrijec." Čeprav je veleslalomsko progo zaznamovalo veliko padcev, pa je tekma minila brez hujših posledic.

Zakaj so Američani organizirali tekmo na Mangartu?

10. gorska divizija je prišla v Posočje maja leta 1945 zaradi nerešenega mejnega vprašanja na slovenski zahodni meji. Začasno mejo med Italijo in Jugoslavijo je predstavljala Morganova linija. Ta demarkacijska črta je razmejevala zahodno cono A z zavezniško vojaško upravo in vzhodno cono B z jugoslovansko vojaško upravo. "Cono A je vojaško zasedla oziroma okupirala 10. gorska divizija, ki je v ameriški vojski v II. svetovni vojni predstavljala posebno, elitno in edino ameriško divizijo za bojevanje v gorah in zimskih razmerah. V njej je bil zbran cvet ameriškega alpskega smučanja. Ob Američanih tudi Evropejci, ki so pred fašizmom in nacizmom emigrirali v ZDA, zlasti Švicarji, Avstrijci, Norvežani, Čehi oziroma sudetski Nemci. V diviziji je bilo tudi nekaj vojakov slovenskih korenin," je razložil Kavar.

Ko so Američani iz Trbiža prišli v Bovec in zagledali zasnežena melišča, so jih premamila, in hitro je padla odločitev o tekmi. "To je bila prva smučarska tekma 10. divizije po zimi leta 1943/44 oziroma njenem odhodu na evropsko bojišče na Apeninski polotok, decembra 1944,"  je strnil Kavar, zakaj je tekma imela poseben pomen.