Obsojenci med praznično večerjo in pogovori o samomoru

Mariborski zapor je namreč vpet v mestno središče in včasih se v celice celo sliši veseljačenje ljudi. A četudi so obsojenci sami odgovorni za to, da so pristali za zapahi, se njihove osebne stiske ne glede na to v tem času povečajo. "Včasih se pretepejo, imajo samomorilne misli, potrebujejo več razbremenilnih pogovorov, morda tudi več obiskov pri psihiatru, zdravniku," je povedala vodja oddelka za vzgojo Tanja Madjar. In ker je tako, se za praznike ne le v Mariboru, ampak podobno v vseh slovenskih zaporih skušajo temu prilagoditi in vnesejo v vsakdan obsojencev tudi nekaj več prijetnih in zabavnih vsebin, da bi jih le obdržali nad gladino.

Prihod v zapor je bil tokrat prijetnejši že na videz. Ob prehodu iz dela, kjer ima pisarne vodstvo, v zaprti del je v kotu lepo okrašena jelka, ki vnese malo življenja v pretežno puste bele stene. Še bolj živahna jelka je v jedilnici in obedovati ob takšnem pogledu gotovo razvedri tudi nekatere zaprte.

V pogovor za našo kamero je pristal obsojenec, ki v zaporu zaradi poslovne goljufije prestaja 3-letno zaporno kazen, potem ko je eno kazen že odsedel. "Gre za stvari iz leta 2015, 2016, zdaj razmišljam drugače. Dobil sem tudi hčerko, ki ima zdaj eno leto, in s takšnim načinom življenja sem končal," nam je zaupal. Med prestajanjem prejšnje kazni je namreč imel tudi proste izhode, zato je imel možnost spoznati partnerko, s katero je pred letom dni dobil tudi otroka – deklico, ki bo za praznike očeta lahko obiskala v zaporu, saj sam domov še ne sme. "Jaz sem že štiri božiče v zaporu, seveda je lepše, če si doma s hčerko, ampak se prilagodiš. Pride pač partnerka na obisk, kupiš otroku darilo v kantini, da ji nekaj daš. Zdaj je še tako majhna, da to ne bo problem, težje bi bilo, če bi imela 4 ali 5 let, ko otroci določene stvari že razumejo. Zaenkrat pa je še tako majhna, da tega, da sem v zaporu, sploh še ne bo razumela," se tolaži novopečeni očka, ki si bo življenje zastavil drugače, saj želi svojemu otroku ponuditi lepo prihodnost.

Pravosodni policist Jože Vidovič, ki v teh hodnikih že 30 let skrbi, da se obsojenci držijo hišnega reda, me pospremi do sobe, kjer vlada drugačen red. Tukaj si lahko obsojenci dajo duška – umetniškega, da ne bo pomote. To je soba za delovno terapijo, kjer pod vodstvom zunanje sodelavke z Andragoškega zavoda Maribor ustvarjajo. "Nekateri recimo, preden pridejo v zapor, niti ne vedo, da imajo zelo veliko umetniško žilico, in jo tukaj odkrijejo. Spet drugi je nimajo, a vseeno delajo po svojih sposobnostih in zmožnostih. Važno je, da vsi stremijo k temu, da se njihova sposobnost dela poveča in da se vedno nadgrajuje," je povedala delovna terapevtka in mentorica Lori Hiti, ki pa se je na dan našega obiska z vodstvom zapora odpravila v dnevni center zavoda Dornava v Mariboru. V sklopu delovne terapije so namreč zaporniki izdelali slikovite senzorične table, lesene ravnotežnostne kocke ter igro spomin. "Naša težnja je, da obsojence navajamo na neko humanost in socialno noto. In videli smo, da so pristopili k izdelavi teh igrač z velikim veseljem," je ob predaji povedal direktor mariborskega zapora Robert Šilc. Otroci s posebnimi potrebami so te igrače sprejeli z veliko radosti, kar bo nadaljnja spodbuda zaprtim, da bodo zanje še kdaj izdelali kaj podobnega.

Delo, zaposlitev, navajanje na red in pravila so osnove, ki kaznjence varujejo, da na svobodi ne bodo ponavljali starih napak. Kar pa je za veliko zaprtih težko, saj je skoraj polovica takšnih, ki imajo težave z odvisnostjo od mamil. A v zaporih delajo po ključu: nikoli ni prepozno za nov začetek. In tudi če nekomu ne uspe prvič, nad njim ne obupajo, saj vedo, da mu bo morda drugič ali tretjič. Pravosodni policist Vidovič nas je pospremil še do kuhinje, kjer so obsojenci pod vodstvom mentorja že pripravljali kosilo. Na ta dan so bile na jedilniku testenine z bolonjsko omako. V kuhinji je z ostalimi obsojenci delal tudi zelo krepak možak, s katerim se nikoli ne bi šalila, pa čeprav sem zelo za šale. Je prijaznega pogleda in toplega glasu, a njegove pesti te kar zabolijo, ko jih zagledaš. V zaporu je že drugič, v obeh primerih zaradi nasilja. "Ja ... pretepanje pač. Hitra jeza. Prvič sem zaradi pretepa moral v zapor za 11 mesecev, zdaj sem dobil kazen 20 mesecev. Vsakič je malo dlje," mi pove in obenem doda, da je zdaj z zaporom opravil. Da je v zadnjih letih začel razmišljati drugače, na kar nedvomno vpliva tudi to, da ima doma ženo in otroke. In službo, ki ga čaka. Kako bo dosegel, da svojih pesti ne bo več usmeril v drugega človeka, pa danes v oddaji Svet na Kanalu A.