'Obljubo, da bomo otroku pomagali, moramo držati. Sicer je zaupanje uničeno'

Nedavno smo poročali, da je skupina najstnikov v Ljubljani pretepla učenca ene izmed ljubljanskih osnovnih šol. Šola je za incident izvedela po obvestilu staršev in posledično v razredu načela pogovor o nasilju med mladimi. Prejšnji teden pa še en incident, takrat na novogoriški gimnaziji, ko se je domnevno zaradi spornega napisa na majici dijaka šole druga mladoletna oseba sprla z njim, nato pa ga tudi fizično napadla in mu v namen ustrahovanja pokazala kopito pištole za pasom (domnevno airsoft pištole). V obeh primerih naj bi bilo nasilje posledica nacionalne identitete vpletenih, primera pa preiskuje tudi Policija. 

Pomembna sta komunikacija in zaupanje

Se morda nasilje med mladimi povečuje? Kako prepoznati nasilje in kako podobne incidente preprečimo, še preden do njih sploh pride? Ključ do slednjega je predvsem komunikacija, je jasen izredni profesor na Fakulteti za varnostne vede, ki je izvedel tudi raziskavo o spletnem nasilju med mladimi, Miha Dvojmoč.

Fizičnega nasilja sicer ni tako težko prepoznati, pravi Dvojmoč. Tu gre za nasilnejše fizične kontakte in udarce. Vendar pa sogovornik ob tem opozarja, da moramo ločiti, kaj je del igre in kaj ne. Nekoliko težje je medtem prepoznavati verbalno ali spletno nasilje. 

"Toleranca se razlikuje od posameznika do posameznika. Vendar pa morajo otroci in mladostniki vedeti, da morajo, ko čutijo, da so ogroženi ali deležni nasilja, o tem obvestiti odgovorno odraslo osebo," je jasen. Naj si bo odgovorna oseba učitelj, socialni delavec, starš ali kdo drug.

"Vsakršno obrekovanje je lahko tudi že nasilje, če to nekoga boli," pojasnjuje Dvojmoč. A vse se lahko rešuje s komunikacijo. Prepričan je namreč, da se vsak konflikt na koncu konča za mizo, četudi pride spor tudi do sodišča. Poudarja tudi, da mora nasilnež na koncu za svoje napačno ravnanje prejeti tudi kazen. Vendar pa moramo hkrati ugotoviti tudi, zakaj je do nasilja prišlo.

A tu močno vlogo igra tudi zaupanje mladostnikov v institucije, še bolj pa v odrasle osebe na sploh. "Če bomo rekli, da bomo otroku pomagali, potem moramo narediti vse, kar je v naši moči, da mu pomagamo in da se otrok zaveda, kdo je kaj naredil, da do nasilja ne bo več prišlo. Najslabše je, če obljubimo pomoč, nato pa se nasilje ponovi. Zaupanje v verigo pomoči se s tem podere," je jasen Dvojmoč.

'O nasilništvu se bomo morali več pogovarjati in se o tem izobraževati'

Kaj pa zaupanje v institucije? Oče dečka iz Ljubljane je namreč prepričan, da se je Policija odzvala prepozno. "Morda imamo napačno prepričanje, da se bo takšna institucija, kot je Policija, odzvala hipno," pravi sogovornik, ki poudarja, da bi bil odziv seveda takojšen, če bi bil ob prijavi napad še v teku. V dotičnem primeru pa je bila prijava narejena po napadu: "Policisti so morali tako o dogodku seveda najprej zbrati dejstva in dokaze, izvesti postopke."

Z otrokom bi sicer lahko izvedli razgovor, vendar pa mora slednjega opraviti oseba, ki je za to zelo dobro usposobljena, poudarja. Vendar pa tako prekrškovni kot kazenski postopek "na žalost nista tako hitra, čeprav bi si otroci in starši v takšni poziciji seveda želeli, da bi se zadeva razrešila čim hitreje". 

 A z nasiljem se ne smemo ukvarjati šele, ko do njega že pride: "Čeprav imamo v Sloveniji takšno mentaliteto, da, dokler se nič ne zgodi, se tudi nič ne premakne." O nasilju se je treba namreč začeti pogovarjati že v šolskem okolju, predvsem pa tudi v domačem. "Ne želim si, da bi prišlo do te točke, da bi v nekem trenutku starši med seboj razčiščevali nasilje med svojimi otroci. To je lahko tudi zelo nevarno," poudarja.

Šole bi sicer morale ob takšnih incidentih vključevati tudi starše, saj nevključevanje staršev ni dobro. Kot pravi, namreč starši posledično pogosto sprejmejo odločitev in prenehajo sodelovati s šolo. "Takšna pat pozicija pa v primeru nasilja ni dobra ne za izobraževalno institucijo, še najmanj pa seveda za otroka," je jasen. Komunikacija je tako pomembna tudi med starši in šolo. "Pogosto se pozablja, da so učitelji tisti, ki z našimi otroki živijo kar eno tretjino dneva," dodaja in s tem poudarja, kako veliko vlogo ima šola in tamkajšnje osebje v življenju otrok.

Še ena težava, ki jo je v oddaji 24UR ZVEČER delno naslovil že klinični psiholog Tristan Rigler – pomanjkanje zaupanja v učitelje in upad njihove avtoritete. "O nasilništvu se bomo morali več pogovarjati in se o tem izobraževati. Tudi učitelje bomo morali bolje izobraziti. Predvsem pa bodo morali učitelji tudi bolje zaupati svojemu kolektivu," je jasen tudi Dvojmoč, ki meni, da bi bilo morda pametno vzpostaviti določeno osebo, ki bi lahko svetovala tudi učiteljem, kako postopati in kako prepoznati nasilneže.

Prav slednje je lahko zelo težka naloga, priznava: "Zelo skrito je predvsem nasilje na spletu. Tu gre pogosto za skupine, ki iščejo svojo nadvlado." Vendar pa ob tem meni, da učitelji precej dobro vedo, "kdo je tisti, ki želi biti v razredu šef, morajo pa presoditi, ali je njegovo obnašanje še v nekih zdravih mejah ali pa jih morda že presega".

Na Fakulteti za varnostne vede so v letu pred koronavirusom izvajali tudi delavnico Varnost v šolah. Kot pravi profesor te šole, so takrat komaj zbrali 22 učiteljev, ki so se udeležili delavnice. Tematika ni tako nepomembna, da bi prišlo le toliko učiteljev. Vodstva šol in tudi ministrstvo za izobraževanje se bodo morali vprašati, katere so vsebine, s katerimi se bodo morali v šolah ukvarjati. "Seveda je vsebin, ki jih morajo v svojem delu nasloviti, ogromno, vendar pa bo ena od tematik, s katerimi se bodo morali ukvarjati, tudi varnost," je prepričan.

Egocentrično usmerjena družba, ki raje kot na vrline kaže na napake

Dodatno se zaplete, ko do medvrstniškega nasilja pride izven šolskega okolja: "Če se nasilje zgodi izven izobraževalne ustanove, je šola dokaj nemočna. Lahko predvsem ozavešča in izobražuje svoje zaposlene, kako se odzvati v takšnih primerih in kako naj učenci in dijaki prepoznavajo tovrstno nasilje."

A ker so učenci in dijaki zaradi koronavirusa zadnji dve leti živeli na spletu, se nasilje ni ustavilo. Preselilo se je le na splet, kjer ga je zdaj po mnenju Dvojmoča morda še več, kot ga je bilo v času pred covidom-19. Takrat so številne šole izvajale tudi različne krožke, ki so ozaveščali o nasilju in vključevali vsebine o tem, kaj se dogaja v šolah. Po mnenju sogovornika bi bilo dobro, če bi se ti krožki izvajali na vseh šolah. Vanje bi se tako lahko vključili vsi, prav tako pa bi lahko učitelji problematične učence in dijake pozvali vanje.

O primeru Nove Gorice, kjer naj bi spor in nato pretep sprožila majica, ki je omenjala Kosovo in Srbijo, Dvojmoč pravi: "Nekdo je mladostniku to majico kupil in mu jo nato dovolil obleči v šolo. Gre za morda celo namerno sprožanje negativnih čustev pri določenih osebah in provociranje različnih skupin. Žrtve pa so na koncu največkrat otroci oz. tisti, ki niso nič krivi."

Dodaja sicer, da je težava tudi v integraciji priseljenih otrok v slovenske šole. A bistvo je po njegovem mnenju v provokaciji, ki bi se jo lahko primerjalo tudi z navijaškimi skupinami. "Če si nasproti stojita skupini, ki ju takšna provokacija boli, ne moremo pričakovati drugega kot spor. Tu gre vedno za igranje na čustva," je jasen.

Vzgajanje empatije in ne sovraštva bi bilo tu izjemno pomembno že na ravni družine. Kot omenjeno, pa bi o nenasilni komunikaciji in na splošno nasilju med mladimi lahko izobraževali tudi prek krožkov. "Resnično smo postali zelo egocentrično usmerjena družba in kot taka veliko raje kažemo na napake določene osebe kot njene vrline," še meni.