Slovesnosti so se udeležili nekdanji taboriščniki, politični zaporniki in druge žrtve nacizma in fašizma, tudi interniranci in njihovi svojci iz Francije, Avstrije in Italije. Tržiški župan Pavel Rupar je v govoru spomnil na strahote vojnega časa ter poudaril, da je bila Evropa grajena za blaginjo in mir, da nikomur nikoli več ne bi bilo treba doživljati takih grozot.
Leta 1944 je bilo zaprto kar 1300 ljudi
V edinem slovenskem koncentracijskem taborišču je bilo največ internirancev leta 1944, ko jih je bilo 1300, med njimi veliko Francozov, Poljakov, Rusov, Norvežanov, Italijanov in Jugoslovanov. Bolne in onemogle so vračali v Mauthausen, tako da je bilo na Ljubelju pravzaprav malo smrtnih žrtev; te so bile največkrat ustreljene med begom.
Območje taborišča, so po letu 1945 uredili kot spominski park, v katerem so ohranjene terase z ostanki temeljev taboriščnih barak in drugih objektov, spominska klet z vklesanimi imeni evropskih taborišč ter krematorij.
