Avtorica prispevka: Sanja Saksida
Obiskali smo takratnega poveljnika civilne zaščite občine Bovec, Milana Štulca, ki je bil tudi sam žrtev naravne katastrofe. "Ko je 12. aprila 1998 streslo, sem doživljal travme kot vsi Bovčani in ostali prebivalci Posočja. Razlika je bila le v tem, da sem se oblekel v uniformo in naredil nekaj, česar ne bom nikoli v življenju ponovil. Zapustil sem družino, ki jo imam najraje, in pomagal ljudem, ki kasneje niso pokazali niti trohice razumevanja in hvaležnosti."
Skoraj 200 gasilcev je med ruševinami iskalo žrtve in pomagalo prizadetim. K sreči se je usodni potresni sunek zgodil sredi dneva in so se ljudje lahko umaknili na varno. Akcija civilne zaščite je trajala mesece, kasneje pa je stvari prevzela državna tehnična pisarna.
Štulc je povedal, da so se začele ponavljati stvari iz leta 1976, ki nikakor niso bile pozitivne. Z rdečimi, rumenimi in zelenimi pikami so začeli z označevanjem zgradb in to je takoj zbegalo vse tiste, ki so bili oškodovani in so morali zapustiti svoje domove.
Na italijanski strani pa je popotresna obnova potekala nekoliko drugače. Ljudje, ki so se odločali za sanacijo, so dobili 100-odstotno povrnjene stroške. Sistem je bil 20-odstotni, tako so najprej dobili 20 odstotkov vseh sredstev, ko so to porabili, so dobili nadaljnjih 20 odstotkov do zaključne sanacije.
Pri nas je pristojnost prevzela državna tehnična pisarna, ki je poškodovane objekte najprej ocenila in nato oškodovancem razdelila razpoložljiva sredstva. Za potrebe državne tehnične pisarne so porabili skoraj tretjino vseh sredstev namenjenih za popotresno obnovo in to Štulc ocenjuje kot nepotreben strošek in pa seveda izkoriščanje popotresnega denarja v lastne namene. Prizadeti so ocenili, da so se pri posredovanju države zgodile številne nepravilnosti. Štulc je tako demonstrativno zapustil mesto poveljnika civilne zaščite oz. občinskega štaba civilne zaščite.
Posamezniki, ki želijo sodelovati pri oživljanju mestnega utripa v Bovcu, večkrat naletijo tudi na nerazumne zahteve državnih uslužbencev, kot denimo pri gradnji kavarne, ko je požarni inšpektor k že izdanemu gradbenemu dovoljenju dodal spisek novih zahtev. "V stavbi se zahteva črpalka, ki je nima nobeden tukaj, orisane imamo hidrante, požarne zidove, sosedovo hišo, delamo železno konstrukcijo in se mi zdi, da se strašno podražuje," je povedal lastnik objekta Roman Gašperčič.
Iskali smo pojasnila pri požarnem inšpektorju, vendar ni bil dosegljiv. Nato smo se obrnili na vodjo državne tehnične pisarne Stanislava Beguša, ki je dejal, da glede na situacijo ne ve, kako in na kakšen način je posegel ponovno v ta postopek, ker to je njegova kompetenca in na njih je, da poskusijo čimbolj ugodno rešiti vse zadeve za lastnike.
Vseh objektov ne bodo nikoli obnovili, tudi zato, ker lastniki živijo drugje in jih to ne zanima. Ruševine sredi mesta pa močno motijo krajane in turiste. Potres leta 1998 k sreči ni terjal žrtev. Upajmo, da za nikogar ne bodo usodne ruševine, ki še danes grozijo mimoidočim.
