Edvard Kocbek, pesnik, pisatelj, esejist in prevajalec, je svojo življenjsko pot začel leta 1904 pri Sv. Juriju (današnji Videm ob Ščavnici). Po gimnaziji je v Mariboru študiral teologijo, vendar jo je po dveh letih opustil in odšel na romanistiko v Ljubljano. Tu je bil tudi med vodilnimi predstavniki mladokatoliškega gibanja »križarji« in od leta 1928 tudi nekaj časa uradnik njihove revije Križ. Pot pa ga je zaradi študija romanistike zanesla v Berlin in Pariz. Po tem študijskem bivanju je bil profesor francoščine v Bjelovarju, Varaždinu in nazadnje v Ljubljani, kjer se je dejavno vključil v slovensko kulturno in politično življenje. Tu je polagoma postal eden od ideoloških vodij katoliške kulturne levice (njene intelegence), ter urednik njene revije Dejanje (1938-1943).
Kocbekova literarna nadarjenost je bila vsestranska, saj se je uveljavljala v poeziji, pripovedih, spominski in miselni prozi, esejih in razpravah; tu se je povezovala z njegovimi verskimi, filozofskimi, kulturnopolitičnimi pa tudi izrecno političnimi hotenji, ki so bila pomemben del njegove osebnosti.
Njegovo ustvarjanje se je začelo v obdobju med vojnama, nato je kot eden izmed vodilnih OF deloval avtorsko seveda tudi v obdobju NOB, nazadnje pa v obdobju moderne književnosti, v kateri je bila izdana tudi večina njegovih prozaističnih del. Ta se je od mladosti oblikovala v izrazito verskem krogu, vendar hkrati s kritičnim razmerjem do obstoječe cerkve, katoliških kulturnih in političnih organizacij, ki jim je nasproti želel postaviti čistejše krščanstvo. Le to bi se naj povezalo s sodobnimi družbenimi gibanji, zlasti s komunističnim, in sprejelo vase nekatere temeljne marksistične ideje o preobrazbi meščanske družbe v socialistično. V tej smeri je bil eden glavnih predstavnikov krščanskega socializma na slovenskem pred drugo vojno.
Filozofsko podlago za takšno usmeritev si je najprej našel v mladokatoliškem gibanju, po 1930 pa v francoskem personalizmu, ki je v sebi združil krščanstvo, socialistični humanizem in eksistencializem. Ta duhovna podlaga je ostal bistvena za Kocbekovo delo tudi pozneje, vendar predvsem v politiki, esejistiki in pripovedni prozi, manj pa v pesništvu, ki je raslo še iz drugih izvirov in bilo zato bolj vsestranski izraz njegove osebnosti.
Med vojno je bil tudi član AVNOJ-a. Po vojni je imel visoke funkcije v novi Jugoslaviji, bil tudi nekaj časa minister, nato podpredsedniki slovenske Ljudske skupščine, dokler ni bil zaradi političnega spora okoli obravnavane knjige Strah in pogum prisilno upokojen. Umrl je leta 1983 v Ljubljani.
