'Obdarovanje otrok je v večini primerov preseglo vse meje zdravega razuma'

December je čarobni mesec, čas obdarovanj, ki se ga še posebej veselijo naši najmlajši. A v časih, ki jih zaznamuje epidemija, smo bili prisiljeni spremeniti marsikatero navado, se odpovedati druženju, počitnicam in aktivnostim, ki smo jih bili vajeni. Mnogi starši se v teh dneh soočajo s finančno stisko, drugi pa s težavo, kaj naj otroku, ki že vse ima, sploh podarijo. 

O tem, kako otrokom kljub vsemu pričarati praznično in veselo vzdušje, kako jih obdarovati in jim pojasniti morebitno težko finančno situacijo, v kateri so, jih naučiti ceniti stvari in ravnati z denarjem, smo se pogovarjali z doktorico znanosti in redno profesorico za razvojno psihologijo na Filozofski fakulteti Ljubico Marjanovič Umek. 

Da je bistvo praznikov druženje in ne darila oz. materialne stvari, se je treba z otrokom že zgodaj in ne zgolj enkrat letno pogovarjati in nenazadnje tako tudi živeti, poudarja. "Že tri ali štiri leta stari otroci si zapomnijo skupni čas, ki smo ga kakovostno preživeli z njimi in jim hkrati razložili, da ni nič narobe, če si človek marsikaj želi, da pa seveda v resničnem svetu vsega tega ne more dobiti. Prav je tudi, da otrok že zgodaj postane občutljiv za številne otroke, ki živijo na robu, so lačni in jih zebe. Spoznavali bodo, da zgolj materialne dobrine niso pogoj za srečo in svoj seznam velikega števila želja bodo zožili na eno ali morda dve želji, pri čemer seveda šteje tudi na primer skupno sankanje ali skupna peka piškotov." 

Otroci bodo veseli, če si bodo odrasli, zlasti starš, v mesecu decembru vzeli nekaj več časa, ki ga bodo preživeli skupaj z njimi. Druženje v družini, morda dveh, ob novoletni jelki, prijetnem pogovoru, skupnem branju, igranju družabnih iger, skupnem gledanju otroških oddaj na televiziji, sankanju, obisku lutkovne predstave ali ogledu lučk jim bo pričaralo veselje in umirjenost, ki jo nenazadnje tudi oni ob hitrem tempu življenja potrebujejo, je prepričana. 

Strokovnjaki vsako leto opozarjajo, naj ne pretiravamo z darili. Nekatere otroke namreč obdarujejo kar vsi trije dobri možje, to pa je lahko velika past za starše in sorodnike, ki hitijo izpolniti otroku vsako željo. Obdarovanje otrok je tudi po njenem mnenju v večini primerov preseglo vse meje zdravega razuma. "Prav nikakršne potrebe ni, da otroka obdarujejo vsi trije dobri možje. Dogovoriti se je treba, kateri od dobrih mož bo otroka obdaroval, pri čemer se praviloma ne obnese hitro nakupovanje in hipno odločanje, morda šele v trgovini, ko kupimo vse, kar nam je všeč. Darilo kupujemo za otroka in prav je, da otroka nagovorimo, da že nekaj časa prej nariše ali napiše svojo največjo željo in ga hkrati opozorimo, da nekaterih želja pač ni moč uresničiti, ker je treba obdarovati veliko otrok."

Če otrok dobi vse, kar si želi, namreč lahko začne hitro manipulirati s starši. Takrat je praviloma že (pre)pozno, odgovarja strokovnjakinja. Zato velja otroku ves čas razlagati, da nihče ne more dobiti vsega, kar si želi. "Je pa treba pri tem tudi vztrajati in ne vselej verjeti otroku, kaj vse drugi otroci imajo, on pa ne. Bolje, da petletni otrok joka, ker ni dobil še dvajsetega avtomobilčka, kot da bo kasneje v otroštvu ali mladostništvu izsiljeval starše in vrstnike, če ne bo vse po njegovo – in to takoj."

Starši, ki (pre)malo ali zelo površno spremljajo igro oziroma druge dejavnosti svojega otroka, se z njim nič ali malo pogovarjajo, bodo po njenem mnenju težko prepoznali otrokove posebne želje in potrebe. "Morda je to knjiga, ki je iz iste serije knjig, ki jih je otrok z veseljem bral, morda je to nekaj dodatnih figur, ki si jih želi, da bi vsebinsko nadgradil igro s sestavljanko, ki jo že ima …" našteva ideje za starše, ki jim jih zmanjkuje. 

Za to, da se otroci ne veselijo več daril ali se zanje niti ne zahvalijo, pa smo krivi predvsem starši. "Starši smo tisti, ki s svojimi dejanji in zgledom učimo otroka. Tudi mi smo veseli, če nam otrok osebno podari risbico, ki jo je narisal, rečemo hvala in otroka objamemo."

Če so njihove želje prevelike za naše finančne zmožnosti, jim moramo to pojasniti. "Otroke moramo že v predšolskem obdobju učiti, da je pomembna pozornost in ne materialna vrednost darila. Tri- ali štiriletni otroci tega še ne bodo v celoti razumeli, zato jim je treba pomagati že pri izbiri in zapisu želje, starejšim otrokom pa je treba kar brez ovinkarjenja povedati, da je igrača ali športni pripomoček, ki si ga je zaželel, predrag in ga ne bo mogel dobiti. Ena od možnih rešitev je tudi, da se v času decembrskega obdarovanja starši in stari starši med seboj dogovorijo za skupno darilo, ki je lahko tudi dražje," svetuje.

Temu, da otroci darila primerjajo s prijatelji in sošolci, se žal med nekaterimi otroki ne moremo izogniti. "Zanimivo je, da se tudi s tovrstnimi primerjavami včasih bolj ukvarjajo odrasli kot vrstniki; vrstniki pa predvsem tisti, ki imajo res vsega preveč in jim več pomeni, da je njihova igrača večja in dražja kot igrača drugega otroka, čeravno je morda sploh ne rabi ali se z njo ne igra. Tovrstne primerjave med otroki je treba ustaviti in nikakor ne smejo biti vodilo za naše odločanje pri obdarovanju. Otroke je treba znova in znova spomniti tudi na tiste posameznike, ki morda igrač sploh nimajo in so veseli, ker jim je očka lahko kupil edini topel pulover." 

Kako pa naj otroka sploh naučimo ravnati z denarjem? Tudi tukaj bomo največ naredili s pogovorom in predvsem z doslednim ravnanjem, opozarja dr. Marjanovič Umekova. "Otrokove naklonjenosti ne moremo kupovati in kupiti mu tudi ne smemo, čeravno bi morda lahko, vse, kar vidi ali je videl pri vrstniku, v oglasu … Razložiti mu je treba tudi, da je treba denar zaslužiti in da ga rabimo za različne namene. Že po petem letu starosti se lahko otrok začne učiti ravnanja z lastnim denarjem (seveda imamo v mislih nekaj evrov mesečno) in na ta način ugotavlja, da z denarjem lahko kupi le omejeno število stvari, ki so različno drage." 

Naša sogovornica še predlaga, naj se otroci do resnice o Božičku oziroma dedku Mrazu dokopljejo sami oziroma naj v dobre decembrske može verjamejo toliko časa, kot želijo. "Gledano razvojnopsihološko bi otroci okoli šestega leta starosti lahko razumeli, da gre za domišljijska bitja, pa vendar na njihovo razumevanje močno vplivajo tudi prijetna čustva, ki so povezana z dobrimi možmi. In nočejo verjeti, da jih v resnici ni … Včasih tudi odrasli verjamemo in nam je toplo pri srcu, ko pomislimo, da bo eden od dobrih mož prinesel pod novoletno jelko drobno darilo in nam izkazal pozornost," zaključi.