'Občutek, ko plezaš po visokih stenah hitro in lahkotno brez varovanja, te zasvoji'

Zakaj plezati sam, brez varovanja, če obstajajo vrvi, ki omogočajo varno plezanje v ekstremno težkih stenah? Odgovore na to pozna in razume najbrž le peščica ljudi. Med njimi je Hansjörg Auer. Človek, ki ga stene in gore kličejo na nenavaden način – nenavaden za običajne smrtnike. Oseba, ki svojo nevarno strast pojasnjuje s preprostimi besedami, da prosto solira zato, ker v svojem življenju sem ter tja potrebuje izpostavljene dogodivščine. "Plezanje brez varovanja me poganja. Še več, občutek, ko plezaš po visokih stenah hitro in lahkotno, ker te ne otežuje oprema, te na nek način zasvoji. Zame osebno je tak 'čisti' način plezanja najbolj pomembna stvar," nam je sogovornik skušal približati svoj pogled. Ne gre toliko za to, da si prizadeva biti boljši od drugih, ampak želi med plezanjem intenzivno občutiti izpostavljenost: "Bil sem in sem še vedno naklonjen "plemenitemu" slogu plezanja, prav tako visokim nadmorskim višinam, saj so tam občutki najbolj intenzivni in vedno iščem maksimalno izpostavljenost."

Hansjörg Auer je na prvi tritisočak stopil pri rosnih šestih letih, pleza od dvanajstega leta. Še dobro se spominja, kako je prvič plezal športno-plezalno smer brez varovanja v enem od domačih hribov: "Smer je ocenjena 5+ po UIAA lestvici. Kar na enkrat sem začutil trenutek in željo, da jo splezam brez vrvi." Meni, da je prosto soliranje darilo, ki ti je namenjeno, in ga dobiš že na samem začetku. Ni vse v treningih, je prepričan: "Najbolj pomembno je, da najdeš pravi trenutek, ko se počutiš odlično. Vedno poslušam svoj notranji glas. In logično je, vsaj zame, da so ti trenutki redki in postajajo vse redkejši, ko si starejši." Ker je bil glas vrtoglavih skalnih nebotičnikov, prepadov in nabrušenih vršacev močan in vztrajen, je pred desetimi leti pustil službo učitelja matematike in telovadbe v srednji šoli ter poklicno kariero posvetil svojo življenjski misiji – plezanju.

'Po zahtevnem soliranju se je najtežje vrniti domov'

Auerju se zdi pomembno, da prepleza težko smer, takrat je zelo zadovoljen. A prijatelji in domači tega ne dojemajo enako. Z njim se ne veselijo, ker je dosegel nekaj izjemnega, ampak so veseli, da je vsega konec in da se je vrnil živ. "Zato ni prave želje, da bi proslavljali. To moraš sprejeti in vedno imeti v mislih, da vse kar počneš v življenju, delaš v prvi vrsti zase. Sicer ne boš srečen," je prepričan.

Kot poklicni plezalec je nanizal odlične dosežke

Eden takšnih je bil solo vzpon brez varovanja v smeri Riba v Marmoladi. Plezanje po najvišji gori v Dolomitih (3343 metrov) se mu sicer zdi od nekdaj nekaj posebnega. "Na poti do vznožja stene, ko pridem do koče Ombretta, se mi naježi koža. Ne glede na to, katero smer plezam, sem nekako vedno srečen in zadovoljen, ko sem tam. V okolju, v katerem čutiš srečo, lahko še bolj potiskaš svoje meje mogočega," je opisal.

Zahteven podvig, ki ga Auer šteje med svoje večje dosežke, je bil tudi solo vzpon po še nepreplezani zahodni steni Lupghar Sar West (7157 metrov) v Pakistanu. Na goro je splezal v dveh dneh. Začel je iz baznega tabora na 4.500 metrih nadmorske višine, pred vzponom na vrh je bivakira na 6.200 metrih nadmorske višine. Sprva je načrtoval, da bo bivakiral dvakrat, potem si je premisli. "Odločil sem se, da stisnem, grem že drugi dan na vrh, opremo pa pustim na severozahodnem grebenu na okoli 6.900 metrih. Na vrh sem splezal brez nahrbtnika in brez vrvi. Ko sem bil na pol pot, sem bil prepričan, da sem naredil veliko napako, ker sem vrv pustil spodaj, a je bilo na koncu vse v redu. Pri plezanju navzdol sem skušal ostati ves čas maksimalno skoncentriran. Plezanje samo po sebi niti ni bilo tako težko. Rekel bi od 50 do 55 stopinj naklona v ledu in M3/M4 na grebenu. Stena je bila tehnično manj zahtevna kot greben, kjer je bila kvaliteta skale zelo slaba. Moj plezalni tovor na turi je sicer vseboval: 60-metrsko vrv (debeline 5 milimetrov), tri ledne vijake, dva metulja, dva zatiča, poseben klin (bird peak), neskončne zanke in karabine," je opisal Auer.

'Če bi lahko spreminjal preteklost, bi v svojem življenju spremenil le 26. oktober 2015'

Takrat je v južni steni Nilgirija (6839 metrov) v Himalaji izgubil prijatelja Gerrya, kar je, kot pravi, najtemnejše poglavje v njegovem življenju. Nepopisno težko mu je bilo, ko se je vračal domov brez njega. "Če dober prijatelj umre pred tabo, vse postane manj pomembno. Vendar sem spoznal, da če bi nehal plezati, to ne bi bila pot iz temne luknje. Začel sem znova in z vsakim vzponom je bila žalost manjša. Toda nikoli ne bo popolnoma izginila. Če bi lahko živel še enkrat, bi v svojem življenju spremenil le 26. oktobra 2015, ko smo se ob 14. uri Gerry, Alex in jaz razvezali," je sogovornik podoživel tragedijo.

V okviru festivala gorniškega filma se je predvajal tudi popularen film Free Solo o Američanu Alexu Honnoldu, ki je leta 2017 v steni El Capitana sam in brez varovanja v 3 urah in 56 minutah preplezal znamenito smer Freerider, kar je eden največjih plezalnih dosežkov vseh časov. Zanimalo nas je, kaj meni o njem in njegovem presežku. "Izjemno! Odličen prost solo vzpon," je kratko, a nazorno dejal. Sicer pa je prepričan, da ima vsak alpinist v svojem plezalnem dnevniku zgolj nekaj najboljših vzponov. Vse drugo je nekje v sredini. Med svoje najboljše vzpone šteje prosto soliranje v smeri Riba in vzpona na Kunyang Chhish East ter Lupghar Sar West. "Upam, da bom lahko dosegel še kakšnega več," je dodal na koncu.