Kot je za 24 ur povedal škof Evangeličanske cerkve na Slovenskem Geza Erniša, so zasluge velikih protestantskih mož: Trubarja, Dalmatina, Krelja, Bohoriča in še mnogih, nedvomno prispevale k temu, da je slovenski narod postal in obstal kot narod. "Slovenski protestanti so nam dali slovenski jezik, slovensko knjigo in sveto pismo v materinskem jeziku," je še dejal Erniša.
Osrednja slovesnost ob dnevu reformacije je bila že sinoči v Cankarjevem domu, prireditve pa so se, poleg predsednika države Milana Kučana, udeležili tudi premier Janez Drnovšek in drugi politični veljaki.
Prekmurščina uradni jezik
Praznik največ vernikov praznuje v Prekmurju, saj je tam velika večina slovenskih evangeličanov. Kot zatrjujejo pripadniki evangeličanske cerkve, so Slovenci po zaslugi protestantov dobili svoj jezik, zelo pomembno pa je tudi, da je po njihovi zaslugi v knjige prišla tudi prekmurščina, ki so ji v zadnjih letih strokovnjaki priznali status knjižnega jezika.
Zgodovinsko ozadje dneva reformacije
Na današnji dan leta 1517 je profesor za biblijsko teologijo Martin Luther na vrata wittenberške cerkve obesil 95 tez o potrebni prenovi Cerkve in zadal prvi udarec izmed mnogih, da se je cerkev v naslednjih desetletjih vendarle reformirala.
Cerkev so na prehodu v 16. stoletje namreč vodili papeži, ki so se bolj ukvarjali z zbiranjem denarja, da bi lahko zadostili svojemu razsipnemu posvetnemu življenju in svojim nezakonskim otrokom, kot pa utrjevanju vere in dajanju opore najnižjim slojem, ki so predstavljali večino prebivalstva Evrope. Največ denarja so "dušni pastirji" pridobili s pobiranjem odpustkov, ki so jih ljudje radi plačevali, saj so bili prepričani, da jih bodo rešili trpljenja v vicah.
Lutrove teze so se hitro prijele
Luther s tezami ni imel namena razbiti Cerkve, vendar pa so naredile na ljudi tako velik vpliv, da so se hitro razširile po Evropi, močan odmev pa so Luthrovi nauki imeli tudi v slovenskih deželah. Protestantizem je Slovencem prinesel prvo knjigo v slovenskem jeziku in s tem knjižni jezik, pa tudi prvo imenovanje pojma Slovenec.
Luthrove teze so naredile največji vtis na nemške kneze, ki so začeli množično prehajati v luteranstvo, saj so tako izrazili nasprotovanje rimskonemškemu cesarju, Habsburžanu Karlu V., ki je ostajal zvest katoliški veri. Prav zato imenujemo njegovo smer reformacije plemiška. Luther, ki se je posluževal sorazmeroma nove iznajdbe tiska, je izdal mnogo knjig in tako širil luteranstvo, zato je bil leta 1521 z wormskim ediktom izobčen.
Osem let po izobčenju je želel Karel V. nemškim knezom odvzeti pravico, da samostojno urejajo verske zadeve. Luteranska oziroma evangeličanska cerkev, ki je bila vzpostavljena z augsburško veroizpovedjo leta 1530, je bila torej le ena izmed novih protestantskih cerkva. Poleg tega obstajata na primer tudi Zwinglijeva in Kalvinova reformirana cerkev, meščanski smeri reformacije, imenovani po reformatorjih Ulrichu Zwingliju in Jeanu Calvinu, ki sta bila v verskih pogledih še radikalnejša od Luthra.
V Angliji je nastala vladarska smer reformacije, t. i. anglikanska cerkev, ki jo je kralj Henrik VIII. uveljavil po tem, ko papež ni želel razveljaviti njegovega prvega zakona. Vsem protestantskim cerkvam je skupen evangelij kot vodilo Cerkve in za razodetje, v nasprotju s katoliškim naukom o sakralnem posredovanju odrešenja pa protestantizem poudarja osebni način verovanja, tako da je lahko vsak duhovnik. Utemeljil je svobodo vesti, ki je vezana le na božjo besedo, vera pa je prenesena v človekovo notranjost.
Obdobju reformacije je sledila protireformacija
V obdobju protireformacije, ki je sledila reformaciji, je poskušala cerkev ponovno pridobiti tako močno oblast, kot ga je imela pred 16. stoletjem. Pri tem so ji pomagali jezuiti, nov cerkveni katoliški red, ki so se v evropsko zgodovino zapisali kot izjemni šolniki in misijonarji in so precej izboljšali tudi znanje in pismenost duhovščine, ki je bila prej zanemarljiva, pa tudi inkvizicija ter tridentinski cerkveni koncil. Na slednjem - potekal je v severnoitalijanskem mestu Trident s premori v obdobju med 1545 in 1563 - so se cerkveni dostojanstveniki odločili za boljšo izobrazbo duhovnikov, se zavzeli proti prodaji odpustkov, določili pravice in dolžnosti papežev, uvedli matične knjige in se odločili za dokončanje verskega spora, ki pa je v tem obdobju že prerasel v verske vojne. Te so nekateri vladarji izkoristili pod pretvezo boja proti reformaciji za pridobitev absolutne oblasti.
Verske vojne v Evropi
Največje verske vojne so se "razplamtele" v Franciji v t. i. hugenotskih vojnah, ki so dosegle vrh v šentjernejski noči 24. avgusta 1572, ko je bilo na poročno noč kraljeve sestre Margarete Valois s prihodnjim kraljem, takrat pa navarskim plemičem Henrikom Bourbonom ubitih več kot 2000 hugenotov, predstavnikov kalvinistične smeri reformacije v Franciji. Sicer pa je Henrik Bourbonski kot francosko kralj Henrik IV. uvedel že leta 1598 t. i. nantski edikt; tako so bile protestantske vere enakovredne katoliški. Poleg hugenotskih vojn pa sta se v tem času odvijali tudi špansko-nizozemska vojna, ki se je končala z neodvisnostjo Nizozemske, ter tridesetletna vojna med leti 1618 in 1648 na območju Rimsko-nemškega cesarstva, s katero je poskušal nemški cesar uvesti absolutno oblast in pregnati protestante. Vojna se je končala z Vestfalskim mirom, v katerem je bilo med drugim zapisano, da ne sme priti več do vojn zaradi vere, uvedena pa je bila verska svoboda. Za podložnike je veljalo pravilo čigar oblast, tega vera, kar je za slovenske dežele, ki so priznavale nadoblast zapriseženih katolikov Habsburžanov, pomenilo, da ostanejo še dalje katoliške.
Obdobje reformacije na Slovenskem
In kako je bilo torej s širjenjem reformacije v slovenske dežele, ki so z izjemo obalnih mest ter Pomurja in Porabja spadala v okvir Rimsko-nemškega cesarstva? Ideje reformacije so kmalu po 31. oktobru 1517 prek potujočih študentov, obrtnikov in liberalnih duhovnikov prišle tudi v slovenski prostor. Prvi se je z njimi srečal tržaški škof Peter Bonomo, protestantske ideje pa so v Slovenijo prinesli tudi slovenski študentje, zlasti tisti, ki so študirali v Tubingenu, Deredingenu. Med njimi je bil tudi osrednja osebnost slovenskega protestantizma Primož Trubar iz Raščice na Dolenjskem. Ta je začel delovati v slovenskih deželah po letu 1530, leta 1547 pa se je pred preganjanjem katoliške cerkve umaknil v Nemčijo, kjer se je še bolj zbližal z idejami Luthra. Od okoli petdesetih knjig, ki so jih slovenski protestantski pisci napisali, jih je Trubar napisal polovico, med njimi tudi Katekizem in Abecednik, prvi slovenski tiskani knjigi in prvi knjigi v slovenskem jeziku nasploh, v katerih se je oprl na govore osrednjega slovenskega prostora. To je pomenilo začetek neprekinjenega razvoja učne kulture Slovencev v narodnem jeziku. Jurij Dalmatin je leta 1584 prevedel Biblijo in jo natisnil v Wittenbergu, nato pa so jo na Kranjsko pripeljali na skrivaj v sodih, saj se je tam že odvijala močna protireformacija. Na to delo se je kasneje naslonila tudi katoliška cerkev.
Za naslednike je postalo uporabno tudi delo Zimske urice Adama Bohoriča, prvi slovenski pravopis, ki je bil ponatisnjen tudi v 18. stoletju.Okrog leta 1580 se je na Kranjskem, Štajerskem in Koroškem prištevala med luterane večina meščanov in plemičev, kmetje pa so v glavnem ostajali katoliki, saj so na tak način izkazali nasprotovanje fevdalni gospodi.
Največ slovenskih protestantov je v Prekmurju
Le v Prekmurju, ki je sodilo k ogrskemu kraljestvu, je slovensko prebivalstvo sledilo opredelitvi svojih zemljiških gospodov - luteranstvu. Tu še danes živi večina izmed 19.000 pripadnikov evangeličanske cerkve, ki je organizirana v trinajst cerkvenih občin. Večina Slovencev je ostala še naprej katoliške vere, čemur se gre zahvaliti tudi močni protireformaciji, ki je povzročila, da se je večina "heretikov" vrnila k prejšnji veri. Poleg zatiranja protestantizma s sežiganjem knjig, inkvizicijo in izgoni, je v obdobju protireformacije prišlo tudi do prenove Cerkve. To je čas delovanja znamenitega ljubljanskega škofa Tomaža Hrena, mecena baročne umetnosti, ter velikega pridigarja iz obdobja baroka Janeza Svetokriškega. Na Slovenskem med leti 1615 in 1675 ni izšla nobena knjiga v slovenskem jeziku. Zelo pomembno vlogo imajo tudi v slovenskem prostoru jezuitski redovi, ki so imeli nalogo utrjevanja vere in pridobivanja novih učenih kadrov, zato se je tudi pri nas razvilo šolstvo.