O vojni in drugih demonih

Kljub temu da danes velika večina ljudi še vedno meni, da lahko zlo povzročijo zgolj nekakšne pošasti in demoni, ne pa ljudje, nam Hannah Arendt na primeru Eichmanna pokaže, da zla ne povzročajo t. i. pošasti, temveč povsem navadni posamezniki, ki brez kritičnega premisleka in kančka samorefleksije sprejemajo družbena določila ter izpolnjujejo ukaze in ukrepe, ki jih določajo oblasti oz. nadrejeni. Človek hitro podleže (izrednim) razmeram svojega časa, ki se kažejo kot naravna danost, in si ne zmore več predstavljati, "kaj bi se zgodilo, če bi bilo nekaj drugače, kot je", s tem pa nevede postane nepogrešljiv člen tistega, kar ima sicer za problematično. In tako kot smo bili priča zlu holokavsta, smo danes znova priča zlu, ki je posledica vsakdanje nepremišljenosti in "nezmožnosti" ljudi, da bi prevzeli odgovornost za svoja vsakodnevna dejanja. Hannah Arendt je ta fenomen poimenovala banalnost zla in zastavlja se nam vprašanje, ki je zopet aktualno: Nas torej zgodovina res vedno znova uči, da se ljudje, narodi in vlade iz zgodovine nikoli niso ničesar naučili in da nikoli niso niti upoštevali, kaj šele delovali na podlagi sklepov, izpeljanih iz zgodovinskih lekcij, o čemer je govoril že Hegel? 

Pri iskanju odgovora na to vprašanje naletimo na nekaj imanentno človeškega – človek je namreč zôon politikón, politična žival, ki je v nasprotju z drugimi živalmi obdarjena z lógosom. Lógos pomeni besedo, izjavo, pa tudi razum in sposobnost razmišljanja, in če človeku odvzamemo sposobnost razmišljanja, ta postane čredna žival ali, še huje, homo homini lupus, volk, ki ne ogroža zgolj samega sebe, temveč tudi vse ostale pripadnike družbe. Vprašanje, ki si ga človeštvo vedno znova postavlja, moramo torej formulirati drugače; zgodovina nas resda uči, da se človek iz zgodovine ničesar ne nauči in da se zgodovina ponavlja, ugotoviti pa moramo, zakaj in kdaj se (lahko) zgodi ta ponovitev. Hannah Arendt pravi, da se zlo kot "ponovitev zgodovine" zgodi v trenutku, ko se posameznik ali celotna družba odpove mišljenju, in ni naključje, da tudi obstoječa neoliberalna kapitalistična ideologija svojo realnost neutrudno gradi na odsotnosti mišljenja, s tem ko ves čas izjavlja: "Manj je treba misliti." Mišljenje je namreč najnevarnejša oblika delovanja, celo "nevarnejša od atomske bombe". 

Misliti manj in na način, ki ga predpisuje vladajoča ideologija, pa ustvarja nekakšno novo mišljenje, novorek, ki ga Orwell v knjigi 1984 uporabi kot prikaz novega načina razmišljanja z nalogo, da uniči vse druge oblike mišljenja. Mišljenje tako izgubi svojo substanco oz. naboj in postane mehansko, naučeno, in ne gibko ter poglobljeno. Zlo pa se lahko v družbi udomači v trenutku, ko na oder stopi ena in edina resnica, ki se kaže kot posledica pravilnega načina mišljenja, medtem ko je vse drugo označeno za škodljivo in mora biti zatrto, prepovedano in onemogočeno. Obstoječa družbena ureditev tako ne potrebuje mislečih ljudi, temveč odtujene posameznike, ki prav tako kot Eichmann zgolj opravljajo svoje delo, sledijo določeni ideji in se ne sprašujejo o ustreznosti ali neustreznosti svojega delovanja, ki pa ima vedno politične posledice. 

Hannah Arendt pravi, da je kritično mišljenje – mišljenje, ki pomeni prekinitev samoumevnosti, ki se kažejo kot naravna danost – nujen pogoj za osvoboditev razsodne moči, ki človeka vodi k razsojanju o silah preteklosti in prihodnosti. A kot pravi de Tocqueville, v trenutku, ko preteklost ne razsvetljuje več prihodnosti, človek izgubi svojo vez s preteklostjo in "človeški duh prične korakati skozi temo". 

V današnjih časih se zopet zdi, da se prebujajo "demoni", in zanimivo je, da je že Rabindranath Tagore opazil, da se velike države Zahoda vselej pripravljajo na takšno ali drugačno vojno; v sistemu neoliberalnega kapitalizma vojne namreč niso nekaj izrednega, nepotrebne agresije, temveč so vojne in katastrofe zaželene, saj so že same po sebi izredno donosen trg. Prav tako pa se obstoječa družba nikoli ni izrekla proti vojnam ali nasilju v celoti, temveč je zgolj določila, katere vojne so upravičene in katere ne; katera resnica je sprejemljiva in katera ne; katero zlo je vredno obsodbe in katero ne. In če bi pravilno razumeli besedo vojak, ki v angleščini izhaja iz besede soldarius, tak, ki je plačan, bi tudi opazili, da je vojak pravzaprav plačanec, in ne nekakšen suveren borec; njegova vloga ni misliti in reflektirati svoje pozicije, temveč delovati tako, kot od njega pričakuje delodajalec. Vojak svojega življenja torej ne tvega za nek višji osebni cilj, temveč zaradi tega, ker za to prejme plačilo. V tem smislu se vojak, ki gre v boj, po svoji vlogi skorajda ne razlikuje od denimo nekega uradnika, ki nekomu s slabim socialnim položajem zavrne pravico do socialne podpore. Oba sta zgolj zaposlena v službi oblasti, ki ju financira, in oba zgolj opravljata svoje delo, torej funkciji, ki ju je razpisala oblast, ne glede na to, ali ti funkciji povzročata dobro ali zlo. 

Danes živimo v času permanentne vojne; živimo v družbi preživetja. Na globalni ravni smo priča popolnoma negotovemu in nepredvidljivemu stanju in razmeram, ko lahko eno izredno stanje v hipu nadomesti drugo, to pa med ljudmi povzroča vse večji kaos, strah in negotovost. V družbi vlada vsesplošna dezorientacija, ki jo je sprva prebudila pandemija smrtonosne bolezni. Ta je kar dve leti usmerjala, omejevala in determinirala naša življenja ter se nepričakovano "končala" praktično čez noč, tik preden so se oglasile vojne sirene. Kot piše Naomi Klein, se po kolektivnih šokih – vojnah, terorističnih napadih, naravnih katastrofah, pandemijah itd. – pojavi močna individualna in kolektivna dezorientacija, ki jo oblast izkoristi za vpeljavo določenih ukrepov in vrednot, na katere ljudje sicer nikoli ne bi pristali, a kljub temu zelo hitro postanejo temelj določene družbe. In včasih, če določena šok terapija ni ustrezno izkoriščena in ne prinese pričakovanih rezultatov ter posledično tudi ne zatre množičnega odpora, ki se v času kriz vselej pojavi, je treba šok terapijo nadgraditi; šoku covidne pandemije je tako sledila vojna napoved, tej vojni pa zvesto sledi še tista druga, ekonomska vojna, ki bo ob nadaljevanju tendenc zadnjih desetletij (ne)posredno poskusila vpeljati vse tiste procese (privatizacije) in sporazume, ki so bili v demokratičnih časih zavrnjeni. 

Kot pravi de Sousa Santos, bomo morali, če bomo želeli živeti v človeka vredni družbi, zopet vzpostaviti kritično mišljenje kot podlago za življenje, neposredno bomo morali obravnavati in izzvati tri ključne metode dominacije, ki prevladujejo v današnji družbi in vedno znova generirajo zlo: kapitalizem, kolonializem in patriarhat.