O teoriji zarote

Subtilnost tega odnosa je odvisna od pripravljenosti sledilcev, da podprejo voditelja v zameno za izpolnjevanje določenih osebnih koristi, kar pomeni, da politični voditelj lahko vpliva na vedenje volivcev in jih usmerja samo v primeru, ko lahko v zameno za to izpolni njihove potrebe ali želje. Z drugimi besedami, politiki odsevajo želje, strahove, pričakovanja in frustracije volivcev. Pri tem včasih posegajo po močnem orodju – teoriji zarote.

Za razliko od mita, ki se, kot pravi Roland Barthes, "vsiljuje in informira ter prihaja od zgoraj navzdol", za teorije zarote običajno velja, da prihajajo od spodaj navzgor. (Barthes, R. (1972) Mythologies. New York: Farrar, Straus and Giroux). Nastajajo v obliki znanja, ki se generira kot odgovor ali reakcija na dominanten diskurz v družbi. Teorije zarote nastajajo kot način politične artikulacije posameznika ali dela družbe, ki sebe vidi kot deprivilegirano oziroma drugorazredno. Teorija zarote živi od relativizma. Ne obstajajo splošne vrednote (estetične in etične), obstajajo samo relativne. V istem smislu, teorija zarote predstavlja nazadnjaštvo. Tragično je, da praktično vedno predstavlja antipod humanističnim principom racionalnega, upravičenega, dokazanega in znanstvenega znanja.

Legitimiteta diskurza teorij zarote je definirana z jasnimi pravili, ne samo pri formulaciji, ampak tudi pri pogojih in načinu distribucije argumentov, ki predstavljajo smernice po katerih se vse drugačne formulacije avtomatsko izključujejo kot nelegitimne. Povedano drugače, teorijo zarote lahko legitimizira izključno arbiter (po navadi politik), ki uporablja lastno avtoriteto za krepitev avtoritete institucije (medija), ne glede na to, da je vsebina tega, kar govori, empirično preverljiva in se jo lahko utemelji kot laž. Gre za umetno izoblikovan narativ, ki je skonstruiran z namenom, da se pojasni dogodek ali niz dogodkov kot rezultat tajnih naporov skupine ljudi, ki jih po navadi krasijo pokvarjenost in zlonamerni indici.

Teorije zarote nagovarjajo najbolj paranoične elemente družbe. Njihov cilj je, da proizvedejo splošno nezaupanje in paranojo, ki bo ustvarila okolje za implementacijo ekstremnih ukrepov, ki bodo rešili "kritično" situacijo. Teorija zarote je kot koncept izrazito kompatibilna z nacionalistično ideologijo, ki temelji na izgubi individualne zavesti. Ljudje, ki so naklonjeni teoriji zarote so pripravljeni, da zavestno odvržejo individualno zavest, pri čemer je popolnoma nepomembno, da za teorijo zarote zlahka dokažete, da je lažna. Moč teorij zarote temelji na tem, da ponujajo enostavne rešitve za sicer iracionalne emocije, kot so zamere ali ksenofobni strahovi pred tistim, kar posameznik doživlja kot grožnjo (na primer: migracije, izumrtje nacije ali izgubo identitete).

Ko ljudje sprejmejo tolažilno razmišljanje, utemeljeno na teoriji zarote, kot pojasnitev za njihove iracionalne strahove in zamere, prenehajo uporabljati razum pri svojem političnem vedenju. Zdrava demokratična država je urejena z zakoni, ki vse državljane obravnavajo enako in pravično, vključno z zakoni, katerih namen je, da upravljajo z ljudmi in zavirajo oziroma sankcionirajo njihove zlonamerne podvige. Politiki, ki svoj politični manifest oblikujejo na temelju elementov teorije zarote, se na zakone sklicujejo izključno z namenom, da državljane razdelijo na dva razreda: na pripadnike izbranega razreda, ki jim zakon vse dovoljuje; in razred drugorazrednih, ki se jih nepravično sankcionira s strani zakonov v duhu zarote izbranega razreda. 

Teorija zarote je orodje za napad na tiste, ki bi sicer ignorirali njen obstoj. Ko mediji ne poročajo o teoriji zarote, pri protagonistih tovrstnega mišljenja ustvarjajo prepričanje, da so pristranski in so del iste zarote, o kateri ne želijo poročati. Polarizacija gre v tem primeru tako daleč, da določene skupine v družbi medije označujejo za proizvajalce lažnih novic, in vzporedno oblikujejo ”medije”, ki bodo poročali v službi resnice. Na ta način se sklene legitimizacijski krog za diseminacijo teorije zarote, pri čemer se protagonisti najpogosteje poslužujejo propagandnih sredstev in zlorabe tehnologije za doseganje lastnih ciljev (pišejo knjige, tiskajo plakate in časopise, ustanovijo radio ali televizijo, izvajajo načrtovano kampanjo na spletu).

Motivi, ki spodbujajo avtorje teorij zarote, so različni. Najpogosteje gre za agresijo in strah, občutek nemoči in ogroženosti, pogosto pa tudi za kognitivne motive posameznika, da nevednemu delu družbe servira razlago za dogodke, ki so skriti pod globokimi plastmi resničnosti. Ti posamezniki sebe vedno vidijo kot večvredne in se počutijo superiorni v odnosu do drugih ljudi. Po opredelitvi so asketi, potencialni bojevniki, ki čakajo svojo priložnost. Nenehno poskušajo reducirati lastne frustracije na način, da pokažejo na po njihovem maligne dele družbe, ki jih krivijo za lasten neuspeh in nezadovoljstvo s položajem v družbi.

Teorija zarote je povezana s paranoidnim načinom razmišljanja. (Glej Barron, D. et al. (2014) Associations between schizotypy and belief in conspiracist ideation. Personality and Individual Differences, vol. 70, 156–159). Gre za ideje, ki niso skladne z realnostjo in se najpogosteje vežejo na konformistične teme oziroma stališča. Na primer, ko paranoidna oseba umisli, da je njegova nacija ogrožena in da ji grozi propad, sebe ponuja kot odrešitelja. V politiki gre ta stvar tako daleč, da paranoidni subjekt z oblikovanjem teorije zarote pridobi status priljubljenega vodje ali očeta nacije. Zgodovina je polna takšnih primerov.

Teorije zarote dobro delujejo v kriznih trenutkih v zgodovini, na primer v vojni, v času ekonomske krize ali v času povečanih migracij, ki se jih označuje kot nasilni vdor v kulturno jedro nacije ali celo civilizacije (Zahod, Evropa itd.). Gre za snop lažnih prepričanj, ki dajejo smisel fenomenom, ki so izven človeške kontrole. Fenomenom, ki so ljudem nejasni oziroma fenomenom, ki se jih ljudje bojijo. Teorija zarote zagotavlja enostavno alternativno, varno in predvidljivo življenje, ki ga upravljajo nevidne sile (strici iz ozadja) za katere, če bi razkrili, kdo so in kaj počnejo, bi bili številni problemi rešeni.

Verovanje v teorije zarote ljudi ločuje od resnih družbenih in političnih tematik. Ponuja jim enostavno prizmo, skozi katero vse naključne dogodke vidijo kot vnaprej načrtovane, pri čemer zanemarjajo naključja in nenamerne posledice političnih in družbenih dogodkov. Danes k temu v veliki meri prispeva razvoj neoliberalnega modela države, ki negativno vpliva na civilno družbo, ki bolj spominja na medijsko usmerjano javno mnenje kot na skupnost razsvetljenih in aktivnih državljanov. Dogajata se razkroj družbenega prostora in izključevanje pomembnih družbenih antagonizmov in razprav ter ustvarjanje kvazijavnega prostora množičnih medijev. Soočamo se z nadomeščanjem ideje o državljanski kulturi z idejo zasebne lastnine in potrošništva. Politični diskurz reduciramo na politiko podobe, način vladanja ali mentalno stanje vodje. Zasičeni smo s škandali in aferami, ki se kažejo v izgubi zaupanja in krepitvi cinizma ter vsesplošnega občutka, da ko enkrat odkloniš grožnjo, to nadomesti nova figura nasprotnika. Vse to predstavlja plodna tla za oblikovanje teorij zarote, ki so še kako inherentne družbi, v kateri živimo.