O politiki nacionalne kulture

Nedavno je to isto ministrstvo deložiralo več nevladnih organizacij in društev iz prostorov na Metelkovi ter spremenilo pravila o sestavi strokovnih komisij, ki odločajo o distribuciji državnih sredstev v kulturnem sektorju. Kulturna javnost je spet organizirala simbolizma poln protest, zaradi katerega se pristojni minister Vasko Simoniti menda počuti ogroženega, medtem ko se večina preostale Slovenije s tem ali nima časa ukvarjati ali pa se protestu celo privoščljivo namuzne, ker ji grejo ti umetniki tako ali tako na živce. Preglasni in prevzetni so, pa manjka jim trdega dela, se zdi nekaterim, vsaj sodeč po spletnih komentarjih in prej omenjenih debatah s strojnimi inženirji.

Ta odziv širše javnosti na kulturne zdrahe je zanimiv, predvsem kako se vprašanje umetnosti in kulture politizira in zakaj se umešča v naš vse bolj polariziran javni diskurz na precej nekonstruktiven način. Ne vem, kako doseči narodno spravo, ne znam pobotati domobrancev in partizanov (ali kako se že kličejo?), se mi pa zdi, da bi se glede pomembnosti narodne kulture, še posebej za majhen narod, kot je slovenski, lahko zedinili. A kakšne oziroma katere kulture, to je vprašanje.

Moj prijatelj inženir, ki mu – mimogrede – še nikoli nisem začel razlagati, kako deluje motor na notranje izgorevanje, rad pove, da sodobna oziroma avantgardna umetnost (uporabljano sinonimno, čeprav termina nista sinonima) nima smisla, ne zahteva nikakršnih veščin itd. Vse lepo in prav. Kdo pa še razume umetnost te dni? Eni lepijo banane na stene galerij, drugi te banane jedo, pa so vsi menda umetniki. Takole pavšalno rečeno, se včasih strinjam; ko dobim vabilo na kakšno inštalacijo, si tudi sam začnem izmišljati, da na tisti dan ravno pade bratov rojstni dan ali prijateljeva poroka.

A osebne preference na stran: avantgarda, tj. umetnost, ki išče nove načine izražanja, pogosto tako, da krši ustaljena pravila in norme, ima ključno funkcijo tako znotraj tradicij določenega umetniškega medija kot tudi širše družbe. Kršenje ustaljenih pravil razvija tradicijo s časom in omogoča umetnosti, da artikulira aspekte sodobne družbe, ki se morda izmuznejo tradicionalnim pristopom. Avantgarda je tako v precej nehvaležni poziciji, ker je pogosto nerazumljena in/ali nerazumljiva, njena vrednost pa se razkrije šele v vzvratnem ogledalu zgodovine.

To velja za celo kopico umetnikov in umetniških gibanj, ki jih danes beremo, poslušamo, občudujemo v muzejih itd. Mar res želimo biti sodobni ekvivalent tistemu delu pariške javnosti v 19. stoletju, ki se je prišel v t. i. Salon zavrnjenih (Salon des Refusés) posmehovat razstavljenim delom zgodnjih impresionistov ali vsem glasbenim kritikom, ki so jazz videli kot nesprejemljivo degradacijo klasične glasbe? Seveda lahko debatiramo o tem, kako je problem sodobne oz. postmoderne avantgarde v bistvu konceptualizem (na primer), ne eksperimentalnost sama, ampak nisem še prisostvoval laični debati, ki bi uspela uokviriti problem tako specifično. Ne, je pa moč take vrste argument slišati prav med umetniki samimi, ki, ne boste verjeli, prav tako razmišljajo o problemih znotraj svoje stroke, samo da razpolagajo z več znanja kot laiki. Tako kot moj sogovornik na zabavi ve več o motorju na notranje izgorevanje in ga pač ne bom prekinil sredi razlage, rekoč, da gre moj avto tudi brum brum.

Še ena nehvaležna lastnost avantgardne umetnosti – oziroma umetnosti nasploh – je to, da ji bo v večini primerov spodletelo. V naravi kakršnekoli kreativne in inovativne dejavnosti je, da bo od stotih poskusov morda eden uspešen in zato deležen pozornosti širše javnosti. Ampak brez tistih 99 napak ne bi bilo tistega enega uspeha. Obupna investicija, boste pragmatično rekli, sploh če se tisti uspeh razkrije šele v neki nejasni prihodnosti. A tega ne rečemo v primeru znanosti ali športa, čeprav tudi na teh področjih vlagamo v inovacije in obljubo prihodnjih uspehov, ki jih večina poskusov ne bo nikoli dosegla. A čeprav je en sam Luka Dončić, je še vedno smiselno vlagati v vse košarkarske klube vseh starostnih kategorij, četudi na tekme pridejo le starši otrok in celotna dejavnost niti ni namenjena profitu. V redu, košarka je morda dovolj popularna, da preživi brez državne podpore, a enako velja za mnoge olimpijske discipline, za katere upamo, da nas bodo razveseljevale vsake štiri leta, pa brez državnih sredstev ne bi preživele. Analogno tudi znanstvene raziskave ne obrodijo vedno sadov, a tudi neuspešni eksperimenti stremijo k nečemu, kar bo za družbo koristno, obenem pa tlakujejo pot prihodnjim uspešnim eksperimentom.

Vseeno razumem skepticizem. Misel, da bo vaš težko prigarani denar prek davkov in naprej prek državnih subvencij romal v žep nekega umetnika-inštalaterja (ali kako se že reče tem ljudem?), čigar inštalacije ne boste nikoli videli, če bi jo, pa vam tako ali tako ne bi bila všeč, ni prijetna. Verjamem, da bi sami našli boljši cilj za vaš denar, vključno z vstopnico za koncert Modrijanov ali donacijo za lokalni košarkarski klub. Obenem ne pomaga, da se taisti hipotetični umetnik potem pojavi na poročilih v reportaži s petkovega protesta (odkod mu vendar čas?) in vas nagovarja s tonom intelektualne večvrednosti. Da ne omenjamo, kako se počuti kategorično upravičenega do sredstev, ki vam jih, nismo pozabili, država odtegne od mesečne plače.

Vse zgoraj našteto je seveda čisti argument slamnatega moža; projekcija nekih političnih afinitet, ki nimajo kaj dosti opraviti s preprostim dejstvom, da kot družba želimo kvalitetno narodno kulturo, niti z dejstvom, da je v to kulturo treba vlagati, niti z dejstvom, da del te kulture, predvsem najinovativnejši del, brez državne podpore – ki v idealnem svetu temelji na strokovni presoji – pač ne more preživeti. In vlagati se splača, čeprav nam končni produkt morda ni všeč, ga ne razumemo, se z njim ne strinjamo, in četudi se investicija povrne v manj oprijemljivih in merljivih oblikah ter šele na dolgi rok. Pa četudi celotna slovenska kulturna sfera verjame, da obstaja 63 spolov, vam pa se to zdi vrhunec levičarske blaznosti, to politično nestrinjanje ni ne tu ne tam. Ne mešajmo jabolk in hrušk, ali kaj že.

Torej: čeprav mi je ena vizualna umetnica nekoč rekla, da je "moje pojmovanje umetnosti tipično predindustrijsko," se vseeno ne strinjam s tistimi, ki na internet zlivajo žolčne komentarje o tem, kako bi morali umetniki prijeti za lopato, svojemu "hobiju" pa se posvečati popoldne na lastne stroške. Z umetnostjo ni nič drugače kot z vsem ostalim; več časa kot posvetiš nečemu, boljši postaneš v tisti stvari. Če želimo, da slovenska kultura stoji z ramo ob rami ostalim narodnim kulturam, verjetno želimo več kot le peščico hobi umetnikov, ki so spretni z lopato. Dejansko želimo čim več umetnikov, ki bodo imeli svobodo in možnost, da jim spodleti, zato da jim bo naslednjič spodletelo bolje, kot pravi Beckettov aforizem.

Morda se zdi malce absurdno sploh razglabljati o umetnosti v času, ko so bolj kot ne vse ključne družbene institucije na udaru, a vendar: ravno v tem času je politizacija umetnosti in polarizacija okrog tega, kakšna umetnost nam je bolj všeč, povsem nesmiselna in nepotrebna. Menda se lahko strinjamo vsaj, da narod kulturo potrebuje in da je distribucijo sredstev smiselno prepustiti strokovnjakom na danem področju, namesto da se sami počutimo poklicane za presojo, četudi bo končni rezultat še več slabo obiskanih performansov, kjer se nekdo na vso silo zaletava v zid. Kdo ve, morda bodo pa naši zanamci ugotovili, da je zaletavanje v zid brez pravega razloga popolna metafora našega časa.