O opoziciji

Za zdaj je edina skupna točka opozicijskih LMŠ, SD, SAB in stranke Levica odnos do vlade oziroma do največje koalicijske stranke SDS in njenega predsednika. Ta je v javnem diskurzu izbral grob in pogosto primitiven diskurz, ki poleg populistično-ideološke argumentacije pogosto vsebuje odmerek sovražnega govora. Isti diskurz so sprejeli praktično vsi kadri iz kvote stranke SDS. Noč in dan med seboj tekmujejo, kdo bo bolj poslušen (in primitiven) in se s takim načinom prikupil svojemu nezmotljivemu predsedniku. V takšnem političnem okolju se je opozicija poenotila okrog predloga za tehničnega mandatarja. To je seveda izjemno konstruktivno, ampak problemi na ravni strank ostajajo. Gremo po vrsti.

Leve stranke naj bi jasno izpostavljale spopad med delom in kapitalom. To naj bi bilo v srži leve ideje. Spopad dela in kapitala je v slovenskem strankarskem prostoru praktično izginil. Tej tezi do neke mere oponira stranka Levica. V svojem programu ponuja utopično idejo o drugačni (socialistični) obliki družbene ureditve. Ampak stranka Levica svoj program izpolnjuje na način, da obstaja zunaj glavnega toka politike. Del obljub svojim volivcem je v času Šarčeve vlade poskušala uresničiti preko pritiska na koalicijske partnerje, zunaj koalicije. S tem seveda ni nič a priori narobe, ampak v trenutku, ko se kot alternativa na drugi strani ponuja kombinacija neoliberalizma (NSi) in desnega populizma (SDS), je takšna pozicija do neke mere neodgovorna in je vsekakor zaslužna za poznejši razvoj dogodkov. Stranka Levica iz tega naslova nosi del odgovornosti za padec vlade Marjana Šarca in posledično za oblikovanje tretje vlade Janeza Janše. Moraliziranje nekaterih koalicijskih partneric iz takratne koalicije seveda ni vredno omembe in podrobnejše analize. 

Kot drugo velja izpostaviti etabliran SD. Prvi problem stranke SD je, da je – tako kot večina socialdemokratskih strank v Evropi – sprejela tezo, da je povečanje bruto domačega produkta ključno za reševanje problemov v družbi. Namesto da bi se ukvarjali z vprašanjem redistribucije (prerazporejanja denarja od bogatih k revnim), se nenehno sprašujejo, kako bodo ustvarili več in od tega najšibkejšim dali nekaj. Drugi problem stranke SD je nespretnost izbora tem, s katerimi stranka nagovarja svojo volilno bazo. Stranka se je, preko nekdanjega predsednika Dejana Židana, zapletla v temo "teran", ki je par excellence nacionalistična tema. Pri komuniciranju takšne teme leve stranke vedno izgubljajo, ker se debata vedno konča v okvirih konformističnih argumentov. Kar je še hujše, namesto da bi se tem temam poskušal izogniti, pri obrambi svojih stališč Židan prisega na iste argumente kot desnica: "Teran je izključno slovensko vino", kar seveda ni res. Kakorkoli to nacionalistom ni všeč, teran je vino (geografska označba) iz sorte refošk, ki je značilno za kraško planoto in ga pridelujejo tudi v Italiji. 

Tretji in verjetno največji problem opozicijskega SD je komunikacija v relaciji do vlade. Mogoče je to posledica dejstva, da je stranka več časa bila v različnih vladah, v katerih je, preko resorjev, ki so jih vodili ministri iz njihove kvote, komunicirala vnaprej izbrane teme. Posledica otopelosti političnega instinkta je najbolj vidna na primeru poziva izpred nekaj tednov: "Za šolo brez mask". S tem so v stranki SD poskušali nagovoriti skupino ravnateljev, ki sama po sebi ni koherentna in ne more predstavljati volilnega telesa ene stranke. Nepremišljenost komunikacije je rezultirala v tem, da je del javnosti stranki SD prilepil etiketo nekoga, ki v času največje covid-19 krize poziva k nespoštovanju ukrepov. To so izkoristili satelitski mediji stranke SDS, z možnostjo, da poleg stalnega blatenja Tanje Fajon blatijo še strankino brezpredmetno sporočilnost.

Naslednja je stranka SAB. Gre za stranko številnih obrazov v zelo specifični poziciji. Nosi ime predsednice stranke, ki ni poslanka. Poslansko skupino vodi podpredsednica, ki pa je pogosto v senci najglasnejšega poslanca. Marko Bandelli na sejah parlamenta duhovito obračunava s poslanci iz koalicije, predvsem s kolegi iz SMC, s katerimi je nekoč bil v koaliciji. Nekoliko bolj problematičen je v komunikaciji s kolegi, s katerimi obračunava na ravni testosterona. Bandelli je verjetno najboljši primer prototipa podkapacitiranega politika. Ko je v opoziciji, izkorišča svoje retorične sposobnosti, ko pa je minister, pozabi na politične in moralne standarde. Kljub nekoliko drugačnem epilogu bi lahko rekli, da je Marko Bandelli Aleksandra Pivec Šarčeve vlade. 

Stranka SAB v opoziciji ima številne probleme. Moraliziranje in užaljenost Alenke Bratušek v relaciji do Marjana Šarca stranki ne bo pomagala pri preživetju na naslednjih volitvah. Manko lokalne mreže in nejasen ideološki profil ("socialno-liberalni"), s posebnim poudarkom na upokojencih, stranki ne zagotavljajo jasne politične pozicije. Kljub dejstvu, da je vladna SMC politično truplo, od katerega bi lahko odnesli nekaj glasov, stranka SAB stoji pred resnim izzivom, kaj naj naredi sama s seboj. Pred časom predstavljene alternative o potencialni združitvi s kakšno drugo stranko niso dobra popotnica. Zadevo dodatno otežuje dejstvo, da stranka SAB nima stalne prisotnosti v medijih, kar gre pripisati velikem številu opozicijskih strank in nenačrtni komunikaciji, ki je posledica amaterizma PR in podkapacitiranosti najetih svetovalcev. 

Ostane še stranka LMŠ. Kot zadnja v nizu novih strank in novih obrazov ima tudi stranka LMŠ svoje dileme. Po prevzemu oblasti in padcu vlade se je stranka prvič znaša v opoziciji, kjer stvari potekajo drugače kot v vladi. Pred stranko je tako postavljenih več nalog. Prva je iskanje odgovora na vprašanje, kdo oziroma kaj smo in kdo so naši volivci. V volatilnem strankarskem sistemu, v katerem so razmerja med strankami in volivci, na t. i. levi sredini, popolnoma spremenjena, je to izrazito težko vprašanje. Dejstvo je, da stranka LMŠ deluje v sistemu, kjer velja teorija zero sum game. To pomeni, da bo volilni uspeh stranke LMŠ, tako kot leta 2018, v največji meri odvisen od (ne)uspeha aproksimativno najbližjih strank. V tem smislu so volivci zdesetkane SMC za stranko LMŠ idealna priložnost. V isti paket sodijo volivci strank DeSUS in SAB ter neopredeljeni volivci, katerih mobilizacija bo ključnega pomena za vse stranke opozicije. 

Tako kot druge nove stranke, SAB, SMC in Levica, imajo tudi v LMŠ problem plitkega terena. Delno bi temu lahko dodali še omejen kadrovski bazen, ne značilen samo za to stranko, ampak za vse stranke brez kilometrine v politiki. Po drugi strani je prav ta odsotnost političnega nahrbtnika prednost, ki jo stranka LMŠ, kot najmlajša, ima v primerjavi z drugimi strankami v opoziciji. Poleg prepoznavnega obraza predsednika Marjana Šarca je kategorično stališče glede moralne neoporečnosti stranke (afera "sendvič") pomembna prednost, ki bi jo stranka LMŠ morala koristiti pri nagovarjanju volivcev. Pri tem jim na roko gre tudi delovanje koalicije, saj jo praktično na dnevni bazi zaznamujejo afere in drugi očitki o koruptivnem delovanju vseh, ki sodelujejo v aktualni vladi. 

Slovenska opozicija je pred resnimi izzivi. Stranke morajo delovati skupaj in posamično. V primeru skupne akcije je potreben stalni boj proti politiki ponazorjene SDS. Misija popolne izolacije te stranke iz političnega življenja mora biti skupni cilj opozicije. Po drugi strani so opozicijske stranke primorane tekmovati za glasove istih volivcev. Glede na to, da je teh od volitev do volitev vedno manj, bo treba delati premišljeno in načrtno, s čim manj amaterizma in napak pri nagovarjanju volivcev, željnih drugačne politike. Edino tako se lahko do naslednjih parlamentarnih volitev izoblikuje alternativa, ki bo Slovenijo potegnila iz slepe ulice, v katero smo zašli.