'O njej se veliko govori in zelo malo zares ve'

Zgodba o legendarni elektromehanski šifrirni napravi Enigma ima lahko več začetkov. Lahko bi začeli z zgodbo nemškega elektroinženirja Arthurja Scherbiusa in njegovega patenta v času, ko so se kazali obrisi konca velike vojne, 'zadnje' svetovne morije, za katero se je na koncu izkazalo, da ji bo sledila še ena. Kronika bi govorila o tem, kako je šifrirna naprava zasedala prostor na tržnih policah, potem pa sredi dvajsetih let poniknila in postala povsem vojaška domena in skrbno varovana skrivnost. Bila je eden od stebrov bliskovite vojne ter predmet velikih naporov in prizadevanj zaveznikov za razbitje njene šifre. 

Na tej točki na zgodovinski podij najprej vstopi skupina poljskih matematikov pod vodstvom Mariana Rejewskega in razvije t. i. bombe, elektromehanske naprave, s pomočjo katerih uspešno dešifrirajo tajna nemška sporočila. Nemci nato okrepijo kriptiranje sporočil, invazija na Poljsko pa Rejewskemu in ekipi prepreči nadaljnji preboj. Znanje tik pred začetkom vojne "evakuirajo" na zahod. Uspešen, a hkrati tudi bridek epilog se odvije v britanski Vladni šoli za šifre in kode na posestvu Bletchley Park v Buckinghamshiru. Tajni program Ultra, za uspeh katerega sta ključna zaseg nemške podmornice U-110 maja 1941 in mož po imenu Alan Turing, uspešno razbije šifro Enigme in zahodnim zaveznikom močno olajša delo na bojišču ter posledično reši mnoga življenja. 

Genialni Turing, ki velja za očeta teoretičnega računalništva in danes še posebej aktualne umetne inteligence, zaradi svoje spolne usmerjenosti doživi tragično usodo. leta 1952 v okviru policijske preiskave prizna, da je imel homoseksualne odnose, kar je po takratni britanski zakonodaji kaznivo. Turing je obsojen, a sprejme terapijo s sintetičnim estrogenom. Dve leti kasneje stori samomor s cianidom. Velika Britanija se mu opraviči šele leta 2009, film Igra imitacije (2014) pa mu prinese posthumno slavo. 

Toda to je le strnitev osrednje od mnogih zgodb, povezanih z šifrirno napravo Enigma. Druga, na primer, bi se lahko začela v severnonemški ladjedelnici Travemünde ...

Enigma in minolovec R 15 – neobičajen par

Minolovec R 15 so splavili v ladjedelnici Schlichting-Werft v Travemündeju na Severnem morju maja 1934. Z začetkom druge svetovne vojne pa se je odvilo njegovo neverjetno potovanje po kopnem in celinskih poteh vse do naših krajev. Zaradi blokade rokavskega preliva so ga, tako kot številne druge minolovce, spravili čez reko Ren do Rone in pristanišča Saint-Louis na sredozemski obali. Sledil je remont v La Spezii, nato pa premik v južno Sredozemlje do libijske obale. Zaradi nemškega poraza v Egiptu minolovec R 15 kot zadnji iz pristanišča v Tobruku pobegne v Tunizijo, po koncu afriške kampanje pa se umakne proti severu, v Tirensko morje, kjer opravlja naloge spremstva in razminiranja. Nato odpluje do Genove, ga po kopnem premaknejo do Piacenze, preko reke Pad pa ga naposled spravijo do Benetk in v Jadransko morje. 

Od aprila 1944 iz oporišč v Opatiji in Pulju opravlja naloge vzdolž istrske ter dalmatinske obale. V noči s 5. na 6. avgust 1944 se v Murterskem kanalu zaplete v spopad s partizanskim patruljnim čolnom PČ 22 Streljko, nekaj dni kasneje pa vanj pred Šibenikom trči torpedni čoln. Uspešno ga popravijo. 5. novembra sledi bombardiranje Raba, v katerem znova utrpi poškodbe. Po popravilu v Pulju se vrne k opravljanju nalog. Januarja 1945 v močni burji utrpi vdor vode, a ga v Pulju znova spravijo v operativno stanje. 

V noči s 16. na 17. april se njegova sreča izteče. Angleška mornarica južno od Savudrije opazi konvoj osmih plovil, ki ga tvorijo tri ladje in pet čolnov. V napad se poda britanski torpedni čoln v spremstvu dveh torpednih čolnov Jugoslovanske kraljeve mornarice v izgnanstvu. Poročnik Claud Holloway izstreli dva torpeda proti zadnji ladji konvoja in se takoj obrne nazaj proti bazi. Oba zadeneta R 15. Minolovec potone, preživi samo pet članov posadke.

Razbitina nato tri desetletja počiva približno 25 metrov pod gladino, tri navtične milje severozahodno od Umaga. Med leti 1984 in 1986 se k njej potaplja znani slovenski potapljač Zvone Kralj. Iz notranjosti razbitine, ki na morskem dnu leži obrnjena z dnom navzgor, na površje potegne signalno pištolo, krožnik z nacističnim znakom in nahrbtnik, ob drugi priložnosti pa še dve brzostrelki MP 40 ter zabojček. V njem pa Enigma. Natančneje mornariški model M4 pozne proizvodnje. Enigma se nahaja v škatli, zraven nje pa knjižica s kodami v črnem tisku, ki kmalu razpade v prah. 

Še danes ni povsem jasno, zakaj se je tako pomembna naprava nahajala na tako majhni ladji, kar je precej nenavadno in neznačilno za nemško mornarico, nam pove direktor Parku vojaške zgodovine v Pivki Janko Boštjančič.

Reševalna akcija

Ker je bila Enigma v zelo slabem stanju, so v Parku vojaške zgodovine Pivka nemudoma sprožili reševalno konservatorsko akcijo, da bi predmet zgodovinske dediščine rešili pred propadom in ga pripravili za muzejsko predstavitev. Konservacijo je izvedel Aleš Jelinčič, konservator Muzeja novejše in sodobne zgodovine Slovenije ob pomoči strokovnjakov iz Mednarodnega centra za podvodno arheologijo v Zadru in Narodnega muzeja Slovenije. Kot nam je pojasnil Boštjančič, je šlo za zelo zahteven postopek, saj gre pri Enigmi za kombinacijo različnih materialov, od železne pločevine, jekla, bakrenih žic pa do aluminija, medenine in svinčenih baterijskih vložkov. 

Najprej so z Enigme odstranili premaz, ki je bil pred tem nanesen nanjo, ohranjene dele pa so najprej namočili v topilo, temu pa je sledilo večmesečno razsoljevanje v destilirani vodi. Voda, v kateri so se ostanki namakali, je bila redno menjana, pri čemer se je tedensko ugotavljalo upadanje deleža soli. Deli Enigme so bili nato očiščeni peska, mulja in lupin školjk. Čiščenje je potekalo v ultrazvočni kopeli in z zobotehničnim ultrazvočnim kladivcem. Končna konservacija je obsegala vakuumski postopek impregnacije z alkoholno raztopino tanina in vakuumsko utrjevanje s paraloidom B72 v etilacetatu. Nekovinski deli so bili nato zaščiteni z mikrokristaličnim voskom v čistem bencinu. Tako so rešili dragoceni eksponat.

Z rentgensko računalniško mikrotomografijo in 3D-slikovno analizo so ugotovili, da ostanki pripadajo napravi s serijsko številko M 15648. Na podlagi ohranjenih mornariških Enigem so prišli do sklepa, da je bila izdelana leta 1944 v podjetju Olympia Büromaschinenwerke.

Kako je delovala Enigma?

Tudi danes gre, še posebej z vidika laičnega občinstva, za zelo kompleksen elektromehanski sistem. Nemci so razvili več različnih modelov. Najbolj razširjen je bil Enigma I, ki ga je uporabljal Wehrmacht. Sestavni deli Enigme so tipkovnica, zbir zamenljivih šifrirnih kolutov in polja z lučkami za prikaz ter stikalna plošča. Za šifriranje so koluti bistvenega pomena. Vsak ima na obeh straneh po 26 električnih spojev – po enega za vsako črko nemške abecede – ki so vsak posebej povezani med seboj. 

Pritisk na eno od 26 tipk je vzpostavil povezavo s stikalno ploščo, od koder je tok stekel v statični vstopni kolut, iz njega pa v skrajno desni kolut. Ta je tok prenesel na druge kolute proti levi in po njih do povratnega koluta – reflektorja (Umkehrwalze). Slednji je tok poslal v obratni smeri po kolutih nazaj do vstopnega koluta, nato na stikalno ploščo, z nje pa na panel, kjer se je osvetlila ustrezna črka. Ob sprostitvi tipke je bil tokokrog prekinjen in žarnica pod črko na panelu je ugasnila. Stroj je bil zasnovan tako, da se posamezne črke niso mogle šifrirati same vase. 

Za še dodatno šifriranje je imela Enigma na sprednji strani stikalno ploščo, ki je omogočala parno zamenjavo črk z vtiči, ki so tipkovnico povezovali s statičnim vstopnim kolutom. Vsaka naprava je bila opremljena z 12 dvožilnimi kabli, ki so imeli na koncih bakelitna vtiča. Zasnova je omogočala vzpostavitev od nič do 13 kontaktov, kar je pomenilo, da je bilo lahko zamenjanih od nič do 13 parov črk. Kot izhaja iz navodil za uporabo mornariške M4, so med vojno navadno uporabili deset kablov, dva rezervna pa sta bila shranjena na notranji strani pokrova škatle. 

Do konca vojne so izdelali skoraj 12 tisoč Enigem modelov od M1 do M4. Ko je slednja februarja 1942 prešla v uporabo, so z njimi opremili med 700 in 800 podmornic, ostale pa so prevzele druge enote vojaške mornarice. Kot pojasnjujejo v Parku vojaške zgodovine Pivka, je število ohranjenih primerkov M4 zelo majhno, saj so imeli kapitani podmornic in drugih plovil strikten ukaz, da v primeru zajetja razbijejo svoje naprave in jih vržejo čez krov. Po nekaterih virih naj bi vojno preživelo manj kot 120 popolnih naprav modela M4. V celoti ohranjeni primerki pretežno izvirajo s poveljniških in komunikacijskih položajev na kopnem ter so še danes pretežno v trezorjih obveščevalnih služb, le manjši del pa v hrambi muzejev in zbiralcev, dodajajo.    

Dve leti prebiranja virov, nočnega dela in truda sodelavcev

Direktor Parka vojaške zgodovine Pivka pojasnjuje, da gre za prvo muzejsko obdelavo Enigme v tem delu Evrope. "Zelo smo veseli, da smo postavili to veliko, obsežno razstavo. O Enigmi praktično ni literature v slovenščini. Hkrati pa s to razstavo tudi odpiramo zgodbo o vojni na Jadranu, kjer je neka zgodovinopisna sivina." Ideja o razstavi se je Boštjančiču porodila leta 2021, v zadnjih devetih mesecih pa sta na njej intenzivno delala s soavtorjem in profesorjem na ljubljanski Filozofski fakulteti dr. Andrejem Gasparijem. 

Boštjančič pravi, da gre za enega njihovih večjih razstavnih projektov. "Veliko je bilo tudi nočnega dela. Če ne združuješ hobija in službe, je zelo težko. Gre za zanimivo zgodbo, ki ti res odpre globlji in drugačen pogled na dogajanje v drugi svetovni vojni. Zato tudi podnaslov 'Skrivnostno zakulisje vojne'."  Kot po dve letih preučevanja Enigme ugotavlja Boštjančič, se "o njej veliko govori in zelo malo zares ve".

Razstavo spremlja tudi množica izredno zanimivih "ocvirkov" oz. kratkih dejstev. Med drugim lahko obiskovalci izvejo, kako uspešne so bile zahodne službe pred razbitjem kode, kako med brskanjem po spletu še danes naletimo na test preverjanja, ki je narejen na podlagi Turingovega testa, kako pomembne so bile pri projektu Ultra ženske uslužbenke v Bletchley Parku in kako so zaupna besedila med drugo svetovno vojno kodirali Američani. 

Pri poglavju 2. svetovna vojna na Jadranu jim je pomagal raziskovalec vojaške zgodovine na Jadranu in avtor več knjig Danijel Frka. Strokovni pečat pod razstavo so pustili tudi Bojan Kopač, Danijel Germek, Aleš Jelinčič in Pavel Car.

Razstava navdušuje tudi s privlačno oblikovalsko podobo, ki uspe obiskovalcu prikazati enigmatični svet 'podtalja' druge svetovne vojne in nudi neprecenljiv in širši vpogled v svetovni konflikt, posledice katerega so zaznamovale moderno zgodovino človeštva. Za zasnovo in oblikovanje sta poskrbela Barbara Sirk in Žiga Okorn. Pri projektu sta asistirala Peter Požar in Rok Pirjevec, za konserviranje predmetov je poskrbel Aleš Jelinčič, ilustracije pa so delo Žige Okorna.

Pri projektu, ki ga je podprlo ministrstvo za kulturo, so sodelovali še Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta (Oddelek za arheologijo) ter Zavod za gradbeništvo Slovenije.