O dogodkih, ki se bližajo

Moje čudenje je sicer precej drugačno od splošnega začudenja ljudi. Gre za čudenje, za katerega je Platon rekel, da predstavlja izvor filozofije, medtem ko ljudje množično izražajo nekakšno zaprepadeno in zaskrbljeno začudenje ob nečem, kar je najbolj logična posledica poti, po kateri hodi človeštvo že zelo dolgo časa. To, čemur smo priča, je povsem normalno – normalno seveda v okvirih obstoječe potrošniške družbe kapitala in konstantne, odtujene (re)produkcije, ki mora za namen, da bi vzdrževala še totalen nadzor in uveljavljala moč nad ljudmi, posegati po ukrepih in vzvodih, ki nas spominjajo na neke povsem druge čase. Morda so takšni ukrepi in takšni politični podvigi, ki smo jim priča, res zgolj posledica naše kolektivne družbene usmeritve, a to še ne pomeni, da je takšno delovanje tudi sprejemljivo ali koristno.  

Nemški mislec korejskih korenin Byung Chul Han je zapisal, da se danes nahajamo "v stanju permanentne vojne" in vse bolj se približujemo kitajskemu scenariju popolnega nadzora. Covid-19 je zgolj uspel razkrinkati ves kaos in problematičnost obstoječega sistema, ki nikoli ni bil ustvarjen z namenom, da ljudem omogoči dobro in kakovostno življenje. Tendenca po totalni kontroli in nadzoru nad vsemi in vsem je popolnoma normalna posledica tega sistema, zato se danes vse bolj soočamo z realno grožnjo, da nam odtujijo vodo, kakor nam nameravajo odtujiti tudi zrak, okolje, svobodo, zdravje, varnost, prihodnost, domove, vsako možnost izbire ter vse tisto, kar predstavlja človeka vredno življenje. Temu se ne bi smeli čuditi, bi pa takšni ukrepi morali biti zadosten razlog, da prisluhnemo tistim, ki jih je Kavafis proglasil za modre, saj navadni smrtniki ne poznajo sedanjih stvari in na njih tudi ne znajo ustrezno odreagirati. V zadnjem delu Žižkove Antigone nas dohiti tisto neizbežno, kar opazimo šele, ko se ustavimo in prisluhnemo:

Kadar smo sami in se nič ne zgodi,

nas nenadoma zadene življenja mrmranje,  

in tedaj modri vedo, kako odgoditi ves kaos,  

in sprejmejo odločitev.

Umberto Eco je morda imel prav, ko je nakazal, da pozicije modrih ne zasedajo intelektualci, ki ustvarjajo mnogo več problemov, kot pa jih uspejo rešiti. Kdo so torej ti modri – tisti, katerih sluh se močno vznemiri, ko jih dosežejo skrivnostni zvoki tistega, kar prihaja. V jeziku starogrških mislecev so modri hkrati navadni smrtniki, ki zelo dobro poznajo sedanje stvari, istočasno pa jim je 'dano' tudi povzpetje med boginje/bogove in vračanje na realna tla, v svet navadnih smrtnikov. Razsežnosti in zmožnosti za tako poglobljen/subtilen posluh za svet pa ljudje često ne razumejo in česar ljudje ne razumejo, si po navadi močno prizadevajo, da bi to tudi uničili. Današnji svet ne potrebuje več olepševanja in nežne, prizanesljive obljube o svetli prihodnosti, ki je ni na vidiku. Današnja družba je družba, ki se ob resnici počuti precej nelagodno, hkrati pa ne potrebuje glasnikov ali predstavnikov določene agende, ki poosebljajo Beckettove besede "rečem, kar mi rečejo, naj rečem". Svet potrebuje tistega, ki se je zmožen postaviti onkraj danih političnih opcij in je sposoben poudariti to, kar je pred nas razgrnil že Shakespeare, ko je zapisal, da je naš svet široko vesoljno gledališče, ki ima "prizorov tožnih več kot to, kjer mi igramo".

Prav je, da se v teh sila nevarnih časih v duhu Černiševskega, in kasneje Lenina, sprašujemo: "Kaj nam je storiti?" Če sledimo Brechtu, ki pravi, da mora biti človek "tako radikalen, kot je radikalna dejanskost", potem je smiselno prisluhniti, kaj nam ima povedati Byung Chul Han, ki pravi, da moramo (najprej!) znova vzpostaviti vse pretrgane vezi; človek mora znova vzpostaviti ritual/obred, da bi znova vzpostavil pretrgano vez s svetom, hkrati pa se mora posvetiti globoki kontemplaciji, da bi znova vzpostavil pretrgano vez s samim seboj. Brezglava kapitalistična (re)produkcija in nenehna nenasitna tendenca po ustvarjanju profita pomenita prekoračenje popolnoma vseh dopustnih meja. 

To se kaže v odsotnosti posvečenega obreda/rituala, ki ljudem že v samem izhodišču, predvsem na simbolni ravni, omogoča, da ohranjajo idejo, ki jo je Marx izrazil z geslom: "Od vsakega toliko, kolikor zmore, in vsakemu toliko, kolikor potrebuje." Ne več in nič manj. Odsotnost vezi s samim seboj, kar človek lahko reši s poglobljeno kontemplacijo, pa ne pomeni nikakršne 'new-age' ezoterične zablode, ki ji sledijo mnogi ljudje in ki je temu svetu naredila več škode kot koristi, ampak pomeni spoznanje, da so naše lastne potrebe v resnici precej drugačne od tistih, ki jih je za nas določila družba in za katere mislimo, da nam izvorno pripadajo. Človek za preživetje ne potrebuje veliko, prav tako ne potrebuje veliko, da dobro in lepo živi.

Če želimo ohraniti zdravje planeta, družbe, človeka ter vseh drugih bitij, potem moramo nemudoma prekiniti vse usmeritve, ki posegajo onkraj planetarnih, družbenih in realnih človeških zmogljivosti. Kot družba smo globoko zabredli, naše planetarno, družbeno in človeško tkivo je močno načeto, to je več kot očitno, a imamo nekaj, česar mislimo, da nimamo: vselej imamo izbiro – ali bomo živeli in podpirali svet, ki je obsojen na propad ali pa se bomo borili za to, da ustvarimo drugačen svet. Od-ločitev o prihodnosti ni več stvar debate – nujna je in mora biti nemudoma sprejeta, kolektivno in individualno.  

Navadni smrtniki poznajo sedanje stvari,  

kaj prinaša prihodnost, to vedo bogovi,  

ker samo oni so gospodarji vseh luči.  

A modri od prihodnjih dogodkov  

opazijo tiste, ki se bližajo.

Ko so v globoki zbranosti, se včasih  

njihov sluh vznemiri: skrivnostni zvoki

tistega, kar prihaja, jih dosežejo.

In jim pobožno prisluhnejo,  

a ljudje na cesti ne slišijo ničesar.

(Kavafis)