Nujni namakalni sistemi

Slovenija na področju izgradnje namakalnih sistemov v kmetijstvu nima dolge tradicije, saj uradne evidence o prvih namakalnih sistemih segajo v leto 1978. Zaradi vse pogostejših suš in opozoril o klimatskih spremembah pa se potreba po namakalnih sistemih povečuje. V Sloveniji je po podatkih kmetijskega ministrstva trenutno okoli 15.000 hektarjev urejenih namakalnih sistemov, potrebovali pa bi jih še najmanj enkrat toliko.

Kot ugotavljajo na kmetijskem ministrstvu, je največje povpraševanje po namakalnih sistemih na kmetijskih območjih Pomurja, Podravja, Dolenjske in Primorske. Sicer pa se potreba pojavi povsod, kjer kmetje gojijo sadje, vrtnine, trsnice, sladkorno peso, krompir in poljščine. Koristno je tudi namakanje koruze in travinj, saj si živinorejci s tem zagotavljajo stalni vir hrane za končno proizvodnjo mesa.

Namakanje kmetom omogoča stabilen pridelek ne glede na pomanjkanje padavin, izboljšuje kakovost pridelka in prispeva k boljši oskrbi trga, ugotavljajo na Kmetijsko gozdarski zbornici Slovenije (KGZS). Namakanje je eden od pomembnih elementov za zmanjšanje tveganj zaradi naravnih ujm v kmetijski pridelavi, vendar pa na KGZS ugotavljajo, da je žal Slovenija, kljub temu da je vodnata dežela, ob pomanjkanju padavin razmeroma hitro brez vode, ki bi lahko služila za namakanje.

Po podatkih ministrstva za kmetijstvo je veliko namakalnih sistemov v Podravju, na Dolenjskem in Primorskem, največji namakalni sistem v Sloveniji pa je na Goriškem. Gre za namakalni sistem Vogršček, s katerim upravlja podjetje Kmetijstvo Vipava. Namakalni sistem se razteza na okoli 1200 hektarjih površine, namakanje pa je urejeno s hidrantnim omrežjem, ki ga uporabljajo sadjarji in poljedelci na tem območju.

Namakalni sistem Vogršček so gradili med leti 1990 in 2000, danes pa za namakanje, odvisno od vremena, porabijo okoli dva milijona kubičnih metrov vode na leto, je pojasnil direktor Kmetijstva Vipava Herman Ušaj. Vzdrževanje in obratovanje letno stane od 105.000 do 125.000 evrov, uporabniki pa uporabo namakalnega sistema plačujejo glede na obseg površine, ki jo namakajo.

Za postavitev namakalnih sistemov morajo biti zagotovljene ustrezne pedološke razmere in možnost vodnega vira. Postopek izgradnje namakalnih sistemov poteka v skladu z zakonodajo o graditvi objektov, največjo oviro pa po navedbah ministrstva za kmetijstvo predstavljajo uskladitve prostorskih aktov občin in pridobitev vodnega dovoljenja s strani agencije za okolje, ki deluje pod okriljem ministrstva za okolje in prostor.

Za namakalne sisteme, ki koristijo talno ali površinsko tekočo vodo, veljajo namreč omejitve. Pred izdajo vodnega dovoljenja je zaradi nujnosti gospodarnega ravnanja z vodo včasih potrebno pripraviti tudi obširnejše preiskave za ugotovitev zmogljivosti vodnega vira in vpliv na širše povodje, kar je lahko finančno in časovno velik zalogaj.

Agencija za okolje je doslej izdala 77 dovoljenj za rabo vode za namakanje kmetijskih površin, trenutno pa imajo nerešenih še 437 vlog, med katerimi so tudi vloge za rabo vode za druge namene. Kot so še pojasnili na agenciji, prve vloge prosilcev za dovoljenje v večini primerov niso popolne, dopolnitve vloge zato lahko trajajo dlje časa, poleg tega pa mora agencija pridobiti tudi ustrezna strokovna mnenja in analize pred izdajo dovoljenja.

Na dolgotrajne postopke pri pridobivanju dovoljenj opozarjajo tudi na KGZS, katerih člani pa pogrešajo tudi več informacij o strategiji in načrtih za izgradnjo namakalnih sistemov v državi. Na kmetijskem ministrstvu, ki v okviru razpisov sodeluje pri financiranju namakalnih sistemov, pa zagotavljajo, da je bilo v zadnjih letih veliko narejenega na področju obveščanja in izobraževanja. V prihodnje pa na tem področju načrtujejo tudi vzpostavitev stalnih učno-demonstracijskih centrov.