Z nekaj spremembami pravnih podlag, ki danes služijo kot temelj za obravnavo ljudi, ki so se znašli sredi migrantskega vala, bi lahko stopili na prste tudi tihotapcem in rešili številna življenja, pojasnjuje mlada pravna strokovnjakinja Adela Ficko.
Z njo smo se pogovarjali o kategoriji ekonomskih beguncev, ki pravno gledano ne obstaja, v resničnem življenju pa predstavljajo velik del ljudi, ki prihajajo na meje Evrope.
Vse več je govora o "razdelitvi" ljudi, ki prihajajo v Evropo. Tako imamo trenutno predvsem begunce z vojnih območij, večinoma iz Sirije in (ekonomske) migrante. Sami slednje kvalificirate predvsem kot ekonomske begunce. Kdo so torej po vašem ekonomski begunci, v čem se razlikujejo od tistega, kar označujemo z besedo "migrant"? Kakšen je po vašem mnenju njihov odstotek v trenutni strukturi migrantov, ki prihajajo v Evropo?
Pojem (ekonomski) migrant v mednarodnem pravu nima enotne opredelitve, gre pa za osebe, ki se odločijo domačo državo zapustiti prostovoljno, da bi izboljšale svoj materialni položaj.
Begunci pa so vsi tisti, ki so dom prisiljeni zapustiti, da bi preživeli, pri čemer pa ekonomski vzroki – niti golo preživetje - niso priznani kot eden izmed možnih vzrokov begunskih tokov.
Po trenutnih kriterijih je torej vsak, ki dom zapusti iz takšnih ali drugačnih ekonomskih razlogov (ekonomski) migrant. Sama menim, da je to preveč enostavno, posplošeno gledanje. Da gre pravzaprav za ekonomske begunce.
"Ekonomski begunec" je vsakdo, ki je zapustil državo izvora, da bi pobegnil ekstremni revščini. Ti ljudje so doma poskusili že vse, ostane jim le še beg. Ne bežijo, da bi si izboljšali standard, ampak preživeli. Ključno je, da beg ni sredstvo za boljšo službo, ampak golo preživetje.
In ko se zdaj sprašujemo, kdo pravzaprav so ljudje, ki prihajajo … Po ocenah OZN naj bi kar 62 odstotkov ljudi, ki so do konca julija 2015 vstopili na ozemlje Evrope, prišlo iz Sirije, Afganistana, Somalije, Eritreje … - v skladu s tem naj bi večina dejansko imela možnosti za pridobitev statusa begunca. Po nekaterih kriterijih, se omenjena številka dvigne tudi na 70 odstotkov. Ostali so ekonomski migranti oziroma ekonomski begunci.
Migrante, ki so prisiljeni zapustiti dom, da bi preživeli, bi bilo potrebno obravnavati drugače. Osebe, ki bežijo pred gospodarsko krizo se v mnogih primerih na koncu soočajo z enako grožnjo kot politični begunci (smrt, mučenje, lakota). Kaj bi to pomenilo za selitvene tokove, je težko reči, vendar pa menim, da se njihovo število zgolj zaradi tega ne bi drastično povečalo. Do povečanja sicer pripeljejo spremenjene gospodarske razmere in različni dogodki v državah izvora.
Vsakdo si lahko sam pri sebi predstavlja, v kakšni hudi stiski se morajo ljudje znajti, da se odpravijo v neznano, na tako tvegano in drago pot. Ko situacija postane nevzdržna, ljudje odidejo, ne glede na to ali jim bo status priznan ali ne. Verjamem, da bi se večina njih odločila ostati doma, če bi le imeli izbiro. Morda bi se v primeru njihovega priznanja meja za odhod nekoliko znižala, vendar spremembe ne bi bile bistvene.
Ali po vašem mnenju definicije in mednarodni dokumenti, ki jih danes poznamo kot podlago za obravnavo beguncev, potrebujejo prenovo? Večina dosega že častitljivo starost.
Temeljni dokument mednarodne zaščite beguncev predstavlja Konvencija ZN o statusu beguncev (1951), ki določa, kdo je begunec, opredeljuje pravice in dolžnosti beguncev ter dolžnosti držav sprejemnic. Sprejeta je bila v specifičnih razmerah, ob koncu 2. svetovne vojne, ko je Evropo preplavilo na milijone razseljenih ljudi, ki so ostali brez zaščite. Njen prvotni namen je bila zaščita teh ljudi, a danes je begunstvo postalo kompleksen pojem.
Ljudje že dolgo niso prisiljeni zapuščati svojih domov le zaradi vojn in nemirov, zaradi preganjanja. Vzroki za razseljenost se množijo in vedno bolj pomemben motiv postaja ekstremna revščina. Število razseljenih se iz leta v leto povečuje in vse pogosteje se zastavlja vprašanje, ali je Konvencija, ki je bila sprejeta pred mnogimi leti v povsem drugačnih razmerah, kos izzivom današnjega časa. Definicija pojma begunec, je bila sprejeta v obdobju, ko je večina beguncev potrebovala zaščito pred pregonom. Medtem, ko je bila Konvencija zasnovana za ravnanje z ljudmi, ki se zaradi političnih razlogov niso mogli vrniti domov, so sodobne zahteve povsem drugačne. Pretežni del današnjih "beguncev" je razseljenih zaradi težkih gospodarskih razmer ali konfliktov. Ne bežijo pred totalitarizmom, temveč pred revščino in negotovostjo.
Čeprav bi po mnenju laikov skorajda vse, ki danes prebivajo v begunskih taborih šteli za begunce, jih večina ne izpolnjuje strogega pogoja iz Konvencije, "utemeljeni strah pred preganjanjem". Konvencija ne zajema vseh sodobnih oblik migracij in mnogi, ki se znajdejo v hudi ekonomski stiski, ostanejo brez ustrezne zaščite, ki bi jim šla kot beguncem, zgolj zaradi tega, ker ne zadoščajo strogim kriterijem. Dodaten problem pri zagotavljanju zaščite predstavlja razlaga določb, saj še vedno ni sprejete enotne opredelitve pojmov.
Veliko je govora o tem, da bi se ljudi, ki ne bodo izpolnjevali pogojev za azil, vračalo. Kam? S kakšno podlago, če vemo, da večinoma prihajajo iz območij, kjer jim lahko zagotavljajo dvomljivo varnost, in kjer najbrž zaradi odhoda ne bi bili več dobrodošli. Je torej vračanje sploh mogoče ali se bo iskalo rešitve, po katerih bodo lahko vsi ostali?
Vsak, ki se bo znašel na ozemlju EU bo lahko zaprosil za azil. Prošnja bo odobrena vsem tistim, ki bodo izpolnjevali pogoje iz Konvencije o statusu beguncev (33. člen KSB) – vsem tistim, ki se zaradi utemeljenega strahu pred preganjanjem ne morejo oziroma nočejo vrniti v svoje države izvora. Prošnje tistih, ki pogojev ne bodo izpolnjevali, bodo zavrnjene - s trenutkom zavrnitve se bo njihov položaj prosilca za azil, spremenil v položaj (ekonomskega) migranta.
Dokler ima oseba položaj prosilca za azil, zanjo velja prepoved izgona, na ta način naj bi se preprečile vrnitve ljudi, katerih življenje bi lahko bilo ob vrnitvi ogroženo, ne da bi najprej preučili njihovo situacijo. Osebe, ki status prosilca izgubijo, s tem izgubijo tudi to pravico. Te osebe bodo poslane nazaj, v svoje izvorne države, saj se ekonomski razlogi pri podelitvi statusa begunca ne upoštevajo, tudi če je zaradi revščine posredno ogroženo njihovo preživetje.
Obstaja sicer še možnost podelitve subsidiarne zaščite – ta se prizna osebi, ki ne izpolnjuje pogojev za priznanje statusa begunca, vendar izkaže utemeljene in verodostojne razloge, da bi ji bila ob vrnitvi v matično državo povzročena resna škoda (smrtna kazen ali usmrtitev, mučenje ali nehumano ali poniževalno ravnanje). Vendar se tudi v tem primeru ekonomski razlogi ne upoštevajo, tako da je to bolj ko ne zgolj teoretična možnost, ki se bo (če že) uporabila v zelo majhnem obsegu.
Ekonomski begunci so lahko izgnani le na podlagi zakonite odločbe pristojnega organa, prednost pa je treba dati prostovoljnemu odhodu. Ne glede na to, ali je vrnitev prostovoljna ali ne, morajo države vedno poskrbeti, da je varna in v skladu s človeškim dostojanstvom. Nekateri so izgnani v kratkem času, pri tistih, ki države ne želijo zapustiti prostovoljno, pa se lahko postopek vleče tudi po več let.
V primerih, ko izgon sploh ni mogoč, se zgodi, da se ekonomski begunci znajdejo v začaranem krogu, ko nimajo zakonitega statusa priseljenca, ne morejo delati in so izključeni iz ekonomskih ter socialnih pravic, kar naj bi jih prisililo v prostovoljni odhod.
Največji migrantski/begunski val je usmerjen proti Evropi. Če primerjate evropsko azilno/migrantsko politiko, ki se izvaja v praksi, s tisto, ki velja v državah, ki so beguncem kulturno in geografsko bližje – denimo Zalivske države – kakšna je razlika? Se tu skriva odgovor, zakaj je EU obljubljena destinacija?
Skoraj 50-odstotkov vseh migrantov prebiva v devetih državah sveta (večinoma gre za zahodne države). Zanje so značilne dobre zaposlitvene možnosti, visoki dohodki in življenjski standard, razvit zdravstveni in šolski sistem, dobra infrastruktura. To so glavni razlogi, zaradi katerih so privlačne za migrante. Na drugi strani v Zalivskih državah prihaja do zlorab, neizplačevanja plač, prisilnega dela, delavci migranti so izvzeti iz delovnopravne zakonodaje, velikokrat prihaja do odvzema potnih listov, ko delavci države brez dovoljenje svojega delodajalca ne smejo zapustiti ...
Tako države članice EU, kot večina držav arabskega sveta so sprejele in ratificirale najpomembnejše dokumente s področja človekovih pravic. Kljub temu, da so se s podpisom zavezale k spoštovanju človekovih pravic, so v praksi razlike velike. Razlog je posebna narava mednarodnega prava, po kateri se loči od nacionalnih pravnih redov – medtem, ko države svoje državljane in druge osebe, ki se nahajajo na njihovem teritoriju lahko prisilijo k spoštovanju predpisov, posameznih držav v neko ravnanje ne moremo prisiliti. Trditev še bolj velja za večje, vplivnejše države. Ker je begunska problematika že močno spolitizirana, v veliko državah ni potrebne politične volje, da bi se zadeve uredile - v kolikor bi se kdo preveč angažiral, obstaja nevarnost, da bi se mu vse skupaj maščevalo na naslednjih volitvah.
Znotraj EU se pogoji od države članice do države članice razlikujejo – področje je sicer urejeno z mednarodnimi dokumenti, vsaka od držav članic pa tematiko nadalje ureja z nacionalno zakonodajo. Tako so na primer članice v skladu z Mednarodnim paktom o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah (MPESKP) vsem dolžne zagotoviti minimalne zdravstvene standarde. V praksi pa so nezakoniti migranti na Danskem upravičeni le do nujne medicinske pomoči (kaj je nujno, presoja osebje zdravstvene ustanove), na Nizozemskem in v Franciji pa do primarne, sekundarne in terciarne zdravstvene oskrbe. Otroci brez spremstva, ki so na ozemlje EU prišli nezakonito predstavljajo še posebej ranljivo skupino. Čeprav bi morali biti pri dostopu do zdravstvenih storitev izenačeni z otroci državljanov EU, je v praksi temu tako le v 4 državah EU (Španija, Romunija, Grčija, Portugalska) – na Madžarskem je ureditev celo tako stroga, da so popolnoma izenačeni z odraslimi osebami. Podobna je tudi situacija v zvezi z drugimi pravicami. Če izpostavim še pravico do izobraževanja – v nekaterih državah (Italija, Španija, Nizozemska, Portugalska) so vsi otroci upravičeni do brezplačne osnovnošolske in srednješolske izobrazbe, drugje so do tega upravičeni le otroci državljanov ali osebe z dovoljenjem za prebivanje (Bolgarija, Madžarska, Latvija ...), spet v tretjih državah, je brezplačno samo osnovnošolsko izobraževanje.
Kljub temu, da so razmere v nekaterih državah boljše, v drugih slabše pa se ureditev v nobeni od držav članic EU ne more primerjati z ureditvijo v državah arabskega polotoka, kjer so delavci migranti izvzeti iz delovnopravne zakonodaje. Razmere pa mejijo že na suženjstvo.
In če potegneva črto - katere države v svetovnem merilu so najbolj odprte do beguncev/migrantov, katere najbolj zaprte?
Države, ki so sprejele največ beguncev so: ZDA (skorajda 20 odstotkov vseh beguncev – 45,9 milijona), Rusija (11,0 milijona), Nemčija (9,8 milijona), Saudska Arabija (9,1 milijona), ZAE (7,8 milijona), sledijo Velika Britanija, Francija, Kanada, Avstralija,…
Izpostaviti velja tudi Libanon, katerega populacija šteje 4,5 milijona prebivalcev, od tega 1,2 milijona predstavljajo begunci iz Sirije (država je več kot 100-krat manjša od EU, a so sprejeli več kot 50-krat toliko beguncev, kot jih namerava v prihodnje sprejeti EU).
V zadnjem času si nekatere države prizadevajo zmanjšati število migrantov, tu bi omenila predvsem Madžarsko, Veliko Britanijo, Saudsko Arabijo.
Če pogledamo samo Evropo pa največ migrantov v Evropo vstopi skozi Malto, Grčijo, Italijo, Turčijo. Najbolj zaželene lokacije v EU pa so Nemčija, Švedska, Francija, Italija … - v teh državah je bilo vloženih največ prošenj za azil. Nemčija in Švedska sta tudi državi, ki sicer sprejmeta največje število beguncev v Evropi. Turčija pa je država, v kateri se trenutno nahaja največje število beguncev (iz Sirije) – preko 1,5 milijona.
Beguncem najbolj prijazne države glede na trajanje azilnega postopka, denarno pomoč, ki jo prejemajo begunci … so sicer Švedska, Portugalska, Kanada, Nizozemska, medtem ko so se najnižje uvrstila Litva, Malta, Slovaška, Ciper.
V skladu z zakonodajo Slovenija beguncem nudi: - informacije, potrebne za lažjo vključitev v slovensko družbo, Na področju pravic iz naslova zdravstvenega ter socialnega varstva in izobraževanja so osebe z mednarodno zaščito izenačene s slovenskimi državljani. Begunci imajo prost dostop na trg dela in ne potrebujejo delovnega dovoljenja. Posebna pozornost se namenja ranljivim osebam s posebnimi potrebami - otrokom, mladoletnikom brez spremstva, invalidnim osebam, starejšim, nosečnicam, žrtvam posilstva, mučenja ali drugih oblik psihičnega, fizičnega in spolnega nasilja … Kako je v praksi? V letu 2010 je Urad visokega komisarja ZN za begunce izdelal poročilo - Biti begunec 2010. Po podatkih poročila največ težav za begunce povzroča iskanje nastanitve in zaposlitve (tako v Sloveniji kot tudi v drugih evropskih državah). Begunci v Sloveniji si najbolj želijo, da bi lahko sami zaslužili za svoje preživetje - po pridobitvi statusa, morajo po zdajšnji ureditvi za vstop na trg dela čakati 9 mesecev. Velika večina udeležencev v raziskavi je pohvalila življenjske razmere in izpostavila dejstvo, da lahko ohranjajo svojo kulturo, tradicije … in se počutijo varno. Po drugi strani pa se mnogi ne morejo popolnoma vključiti v slovensko družbo, saj se ne počutijo dobrodošle. Kot negativna stran je bil izpostavljen sam postopek za pridobitev azila, ki v veliko primerih traja predolgo - tudi po 2 leti. |
Begunci imajo med drugim pravico do dela, dostop do trga dela bi jim morale države zagotoviti v roku 9 mesecev. V praksi imamo ljudi, ki leta čakajo na delo in ga celo nikoli ne dočakajo ter ostanejo na socialnem dnu. Kaj se zgodi v praksi in kakšne so tukaj pravne rešitve?
V skladu z direktivo morajo države prosilcem za azil zagotoviti dostop do trga dela najpozneje 9 mesecev od vložitve prošnje, če o zaščiti še ni bilo odločeno. Slabši pa je položaj nezakonitih ekonomskih beguncev, ki jih ni dovoljeno zaposliti.
Ljudje, ki dolgo ne dobijo dela, delajo na črno. Ekonomski begunci oziroma migranti v veliki meri predstavljajo poceni in nekvalificirano delovno silo, ki opravlja težja dela in dela, ki jih preostalo prebivalstvo ne želi opravljati. Pogosto delajo v slabih delovnih pogojih: brez ustrezne delovne opreme, preko delovnega časa, brez odmorov, dopusta … Prihaja do neizplačevanja plač, regresa, nadur, groženj in izsiljevanja. Zaradi nezakonitega opravljanja svojega dela tudi niso upravičeni do številnih pravic, ki bi jim sicer pripadle kot delavcem.
Da bi preprečili zaposlovanje na črno in delavce hkrati zaščitili pred zlorabami, bi bilo potrebno postopke ustrezno skrajšati oziroma pospešiti. Eden izmed pomembnih dejavnikov, ki vpliva na vključitev na trg delovne sile, je tudi učenje nacionalnega jezika – za kar je v Sloveniji po podatkih UNHCR dobro poskrbljeno. Nikakor pa ne gre pozabiti na izobrazbo – visoko izobraženi delavci, imajo težav pri iskanju zaposlitve bistveno manj.
Pa če greva še v drugo smer. Kakšne so pa – ali bi morale biti – obveznosti (ekonomskih) beguncev?
Prosilci za azil in begunci morajo spoštovati zakone, druge predpise in splošne pravne akte Republike Slovenije. Sodelovati morajo s pristojnimi državnimi organi in se podrejati njihovim ukrepom ter jih obveščati o vseh spremembah, ki lahko vplivajo na uveljavljanje njihovih pravic. Beguncem se lahko status tudi odvzame, če obstajajo utemeljeni razlogi, da predstavljajo grožnjo varnosti države ali je bila oseba pravnomočno obsojena za kaznivo dejanje zoper človečnost in mednarodno pravo …
Kako pa ocenjujete dostop ljudi, ki prihajajo v Evropo do pravne pomoči in nasvetov? Pogosto imamo občutek, da so tako lahka tarča tihotapcev prav zato, ker so ti edini, ki jih "hranijo" z informacijami.
Države članice EU lahko pravno pomoč tujcem (naj si bodo to begunci ali ekonomski migranti) nudijo šele, ko se ti že nahajajo na njenem teritoriju – žal je takrat neprijetna izkušnja s tihotapci že za njimi. Pomembnost dostopa do pravne pomoči je tako relevantna "šele" kasneje, ko si ti želijo tu urediti življenje (npr. jim pomagajo pri vložitvi prošnje za azil, jih zastopajo v postopkih ...) in ne tekom same poti.
V zvezi z dostopom do pravne pomoči se v praksi največ težav pojavi pri nezakonitih migrantih, saj si zaradi strahu pred izgonom, pravne pomoči ne upajo poiskati. V Nemčiji je bil tudi zaradi takšnih težav ustanovljen sindikat, ki ekonomskim beguncem v nezakonitem položaju nudi pravno pomoč in zastopanje na sodišču. V primerih, ko je to potrebno, delavce na sodišču zastopa zagovornik, tako da njihova osebna navzočnost tam ni potrebna, zaupni pa ostanejo tudi njihovi podatki.
S čim pa bi po vašem lahko zmanjšali moč tihotapskih združb?
Ekonomski begunci v mednarodnem pravu ne obstajajo - obravnavajo se kot migranti. To pomeni, da jim bo, ko bodo prišli na ozemlje EU in bodo zaprosili za azil, prošnja najverjetneje zavrnjena ter bodo poslani nazaj v svojo državo izvora. Ker se tega zavedajo, poskušajo v razvite države vstopiti na nezakonit način in tu pridejo v igro tihotapci. S priznanjem statusa bi lahko bistveno zmanjšali število nezakonitih vstopov in posledično število smrti med migranti ter vzpostavili nadzor nad migracijami.
Številne države medtem razmišljajo o zaostritvi migracijske politike, še posebej tiste, ki se nanaša na družinske migracije, po katerih osebi kasneje sledi še družina …
V zadnjih letih smo v številnih evropskih državah priča trendu zaostrovanja politike družinskih migracij - kot izjemo velja poudariti Španijo, katere politika temelji na predpostavki, da je združitev družine sredstvo za boljše vključevanje "ekonomskih beguncev" v družbo.
Čeprav pravica do družinskega življenja velja za vse osebe, v primeru tujcev pogosto prihaja do težav pri njenem izvrševanju, saj ta pogosto trči ob pravico države, da odloča o vstopu in prebivanju na svojem teritoriju. Kljub državni suverenosti pa nedržavljani v nekaterih primerih v državah gostiteljicah lahko uveljavljajo pravico do družinske enotnosti - če obstajajo objektivne nepremostljive ovire, ki preprečujejo uresničevanje družinskega življenja drugje.
V nekaterih državah so omejitve za dostop do pravice do družinskega življenja zelo stroge in se v veliki meri razlikujejo od zahtev, ki veljajo za navadne državljane – sponzor (oseba, ki že prebiva v državi članici) mora imeti dovoljenje za prebivanje vsaj za obdobje enega leta, družinski člani ne smejo predstavljati grožnje za javni red, javno varnost ali javno zdravje. Države omejujejo število družinskih članov, ki lahko na ta način vstopijo v državo, njihovo starost, preverjajo zdravstveno stanje oziroma zdravstveno zavarovanje družinskih članov in določajo minimalne prihodke sponzorja, ki jih je treba zagotoviti, kot pogoj se zahtevajo jezikovni testi.
Države zaostrujejo družinske migracije, kajti družinski člani zanje predstavljajo neugodno skupino, saj uveljavljajo pravico do družinskega življenja ne glede na njihove (potencialne) gospodarske koristi za državo gostiteljico. V družbi je namreč razširjeno prepričanje, da družinske člane najpogosteje predstavljajo ekonomsko neaktivne ženske, ki sledijo svojim možem. V resnici glavno skupino družinskih migrantov predstavljajo njihovi otroci, raziskave kažejo, da v zadnjih letih ženske (delovno aktivne) predstavljajo že skoraj polovico vseh migrantov (48 odstotkov).
V državah, kjer imajo veliko število priseljencev – ki so prišli iz takšnih ali drugačnih razlogov – potekajo precej burne debate o vračanju v primeru kaznivih dejanj. Kako je s tem po mednarodnem pravu v praksi in kako to države ščiti pred izkoriščanjem – veliko je bilo govora o lažnih izjavah o homoseksualnosti ali lažnih zakonih, da bi se ljudje izognili izgonu.
O izgonu tujcev iz države je večkrat odločalo Evropsko sodišče za človekove pravice, nekajkrat tudi slovenska sodišča. ESČP je vodilna načela pri presoji, ali ima izgon vpliv na družinsko življenje, sprejelo v zadevi Boultif proti Švici. Merila, ki jih je treba upoštevati so: resnost kaznivega dejanja, dolžina bivanja v državi gostiteljici, starost otrok, narodnost oseb, čas, ki je pretekel od storitve kaznivega dejanja, položaj družine pritožnika, težave, na katere bi družinski člani naleteli v državi izvora, in dejstvo, ali je zakonec ob vstopu v zakonsko zvezo vedel za storjena kazniva dejanja.
Nekatera merila, ki jih je sprejelo v zadevi Boultif, je ESČP ponovno potrdilo v zadevi Üner in dodalo še dva nova kriterija. Pri presoji je vedno treba upoštevati najboljše interese in dobro počutje otrok, morebitne težave, na katere bodo naleteli v državi, v katero bodo izgnani, ter trdnost vezi z državo gostiteljico in namembno državo. Pri presojanju, ali je izgon tujca po storjenem kaznivem dejanju združljiv z EKČP, je treba v enaki meri upoštevati vsa merila in doseči pravično ravnovesje.
Po mnenju ESČP bodo države v primerih izgona, ko bi bili prizadeti interesi otrok, le stežka upravičile svoje interese in ločile družino, če je šlo le za kršitve imigracijskega in ne tudi kazenskega prava.
