'Najboljše novoletne zaobljube sprejmemo na plaži'

Če šele na dopustu zaživimo "pravo življenje" in se le stran od službe počutimo izpolnjene, je čas, da razmislimo o spremembi. Znak, da je stanje zelo resno, je, ko na počitnicah zbolimo ali ko se sploh ne moremo odklopiti. To so alarmi, ki jih ne smemo ignorirati, poudarja naša sogovornica in zdravnica psihoterapevtka Tina Bončina.

Zakaj je pomembno, da si vzamemo dopust?

Dopust je nekaj, kar nam nekdo dopusti, da lahko naredimo, zato veliko bolj spodbujam uporabo besede počitnice, ki nakazuje, da je to počitek od vsakodnevnih opravil, dolžnosti in odgovornosti. Pomembno je, da imamo ravnovesje med tem, kako delamo in kako počivamo. Za učinkovito delo je treba učinkovito počivati.

Trenutno smo v obdobju, ko se kaže, da stari način 8+8+8 (osem ur delamo, osem ur imamo prostega časa, osem ur počivamo), ki je ostal še od začetka prejšnjega stoletja v današnjem času ni več tako funkcionalen oziroma je uporaben samo v nekaterih panogah. Z globalizacijo, fleksibilnimi urniki in tehnologijo, ki nam omogoča tudi delo od doma, se je izkazal za omejujočega. Ljudje bolje delajo in so učinkovitejši, če so manj časa na delovnem mestu, če ne delajo vseh pet dni v tednu ali če si sami krojijo urnik. Osebna svoboda je trenutno precej pomembnejša.

Pred kratkim je odmeval primer nekega novozelandskega podjetja, ki je uvedlo štiridnevni delovni teden ...

In so ugotovili, da storilnost ni padla oziroma je celo narasla, ker so ljudje lahko več časa preživeli z družino, imeli so čas za hobije oziroma za vse, kar jih izpolnjuje kot osebo in ne samo kot profesionalca. Izkazalo se je, da tisti čas, ko so prisotni, delajo mnogo bolje.

Lahko vam opišem svojo izkušnjo. Po prvem otroku sem se vrnila na delovno mesto za pet ur. Opravila sem skoraj enako količino dela kot v osmih urah, a moja kakovost življenja se je bistveno izboljšala. Zjutraj sem lahko otroka mirno oddala v vrtec, oddelala skrajšan delovnik in ga vzela iz vrtca po manj kot osmih urah. Hkrati sem imela po službi čas za kavo in opravke. Takrat sem ugotovila, kako je pravzaprav "umetno ustvarjeno", da moramo biti osem ur prisotni v službi. Seveda obstajajo poklici, kjer to ni mogoče. Takrat sem delala kot psihoterapevt, če bi delala kot zdravnik, to ne bi šlo. Nekateri poklici zahtevajo prisotnost. A načeloma so možgani in telo narejeni tako, da imajo faze dela in faze počitka. Tudi vse šolske ure so strukturirane tako, da imamo 45 minut učinkovitega dela, nato pa sledi odmor.

Zadnje čase veliko beremo o izgorelosti. Znamo Slovenci najti ravnovesje med delom in počitkom? So službe res postale zahtevnejše in zahtevajo več kot enega človeka za nek položaj?

Gre za kombinacijo več stvari in težko s prstom pokažemo samo na eno stvar. Ne izgorijo vsi. Le nekdo, ki močno gori, premočno za svoje dobro, bo izgorel. Zakaj tako močno gori? Večinoma je z zunanjimi dejavniki pogojeno, da mora nekaj doseči. Kako se bo tega lotil, narekujejo notranja gonila. Kombinacija zahtevnega delodajalca, težnje po dobičku, vzgoje, da če ne delaš, nisi nič vreden, in perfekcionizem – vse to vodi do tega, da je premalo obdobij regeneracije, prevladuje delo, in potem seveda enkrat poči.

Če pa pogledamo kulturološko, se je kapitalistična družba izrodila v to, da ustvarja blagostanje samo za peščico ljudi. Pri nas se pozna tudi učinek recesije – ljudje so izgubljali službe, a obseg dela je ostajal enak. En človek je prevzel dva ali tri delovišča. Nekaj let so zdržali v teh razmerah, zdaj pa se poznajo posledice in imamo polne čakalnice izgorelih ljudi. Če pogledamo profil ljudi v bolniškem staležu, jih je ogromno starih med 35 in 45 let, kar naj bi bila najbolj zdrava populacija. To je znak, da je nekaj narobe.

Kdo ustvarja to kulturo, da moramo producirati več, kot zmoremo? Delodajalec oziroma vodstvo. Na nek način je izgorelost odgovornost vodje. Tudi če ima predobre delavce, ki se preveč ženejo, je odgovornost vodje, da jih omeji. Delodajalci se bodo morali spopasti z določenimi spremembami in država bo morala to področje sistemsko podpreti.

Menim, da je ena glavnih težav tudi, da se podjetja nočejo odpovedati mega dobičkom in da niso zadovoljna (le) z dobrim dobičkom. Ta težnja in pohlep sta rak rana sistema. Srednji menedžment se že izobražuje na tem področju, a norm ne postavljajo oni, temveč od uprav dobivajo nerealne zahteve. Če vsako leto presežete normo, vam jo vsako leto zvišajo.

Za večino je letni dopust glavni dogodek leta. Je mogoče bolje, da si ga razporedimo čez leto in ne čakamo le na dan D?

To je povezano tudi s tem, kaj počnemo na počitnicah. Če odpotujemo v daljne kraje, je 14 dni zelo malo. Če pa želimo ležati v senci in brati knjige, sta lahko dva tedna dovolj.

Narobe pa je, če vse leto delamo le za ta dva tedna počitnic. To je signal, ko moramo preveriti svoj odnos do dela. Menim, da bi več počitnic in letnega dopusta koristilo vsakomur. Je pa to seveda ekonomska obremenitev, zato moramo to gledati vedno v ustreznem kontekstu in težiti k ravnotežju.

Na počitnicah si lahko zasidramo dobro počutje in reaktiviramo občutek tudi pozneje, ko nismo več v teh okoliščinah. Na počitnicah odpade tekanje za vsakodnevnimi opravili. Imamo čas za sočloveka, kar pomembno vpliva na naše stanje, saj ne nazadnje živimo od kakovosti odnosov. Bolj ko smo videni, slišani, cenjeni, prisotni s seboj in drugimi, bolj smo zadovoljni in bolj zdravi.

Če pogledamo, kaj nam omogoča prosti čas med počitnicami – da se naspimo, podružimo, kaj finega skuhamo, gremo na daljši sprehod, kaj dobrega preberemo, si privoščimo kopeli, maske, pa tudi potovanja, spoznavanja novih krajev ... Vsega tega vsak dan med delovniki ne moremo. Takrat lahko naredimo eno od teh stvari stvar in nanjo sidramo, ko nismo več na dopustu. In takrat se regeneriramo.

Če sem torej ležala na plaži, pod borovci brala knjigo … Tega ne morem narediti vsak dan. Lahko pa grem v petek popoldne na kopališče, se umirim ob branju knjige in podoživim del tega oziroma reaktiviram spomin, ko sem ležala na plaži. Ali če gremo med počitnicami na treking, si lahko med delovniki vzamemo čas za bližnji hrib in tako reaktiviramo spomin. Spomin dela čudeže. Gledamo z možgani. Zapremo oči in smo že lahko drugod.

Kako naj ravnamo vse leto, da ne bomo spet odštevali dnevov do dopusta?

Zagovarjam predvsem pregovor kdor zna, ne gara (work smarter not harder). Redni odmori in dobri izdelani cilji pripomorejo, da delamo znotraj sposobnosti. Če si zelo dobro zamislim, kaj si želim narediti, in izdelam izvedljiv načrt, kako bom to dosegla – ne perfekcionističen, temveč dovolj dober – se lahko zelo dobro zaščitim pred tem, da ne izgorim in ne grem na počitnice preveč izčrpana.

Če podam preprost primer – na obisk povabim prijatelje in jim želim skuhati kosilo. Ob tem grem lahko v stanje popolne panike, če bo dovolj dobro in si naredim natančen plan za prigrizek dobrodošlice, pa aperitiv, hladno predjed, toplo predjed, glavno jed, ribjo jed, ponudbo vina ... Vse želim sama pripraviti, zato da bi se dobro imeli. To lahko pomeni dva dni predpriprav, ogromno skrbi, nekdo odpove, nekaj se mi razbije, določene stvari ne dobim ... To vse povzroča stres. Če pa se osredotočim na cilj, da se imam dobro s prijatelji in poskrbim, da ne bomo lačni, bo šlo veliko lažje. Tako sem prilagodljiva, ko ne gre planu in se lahko zgodi, da bom ponudila kaj zanimivega, novega.

Ko gre po načrtu, smo namreč na nek način utesnjeni.  Cilj, da se imam dobro s prijatelji, je veliko bolj uresničljiv, kot je cilj, da skuham popolno kosilo. Drugi me obremeni.

Izbira je naša, ni se potrebno omejiti z nerealnimi načrti. Sploh so pa omejitve glavi, kar pomeni, da so spremenljive.

Tako lahko gledamo tudi na počitnice – ali v enem dnevu obiščemo čim več znamenitosti in imamo tako polno vtisov, da si komaj kaj zapomnimo. Ali pa obiščemo eno dopoldne in eno popoldne in v njih v miru uživamo. Od posameznika je odvisno, kaj si bo izbral.

Mogoče bi ob tem vprašanju ponudila en nasvet, ki lahko zveni klišejsko: posvetite se eni stvari, tisto, kar delate, počnite predano in fokusirano. Tisti, ki delajo deset stvari hkrati, ne naredijo nobene dobro, in potem se slabo počutijo.

Koliko časa naj traja dopust, da se regeneriramo?

Regeneracija je začetni del počitnic. Ker smo delali, moramo najprej dovoliti telesu in umu, da si odpočijeta. Da naberemo moči, da se naspimo, najemo, skratka življenje brez veliko obveznosti. Ko se enkrat regeneriramo, lahko začnemo uživati.

Velja biti pozoren tudi na to, da ljudje, ki delajo z ljudmi, potrebujejo več regeneracije. Sem spadajo tudi osebe na vodilnih položajih, tisti, ki imajo visoko stresne službe ter tisti, ki delajo v negi drugih.

Je pomembno, da na dopustu spremenimo rutino?

Cilj je, da uživamo. Do neke mere je seveda zato spremenimo rutino ali vsaj omilimo vsakodnevne navade. Za kakšen dan vedno priporočam spanje po mili volji. Namen počitnic je, da se izklopimo, da ni rutine. Nekdo, ki redno telovadi, bo tudi na dopustu vzdrževal kondicijo, a se ni treba gnati. Preveč aktivnosti vzdržuje stresno raven, kar pomeni, da nismo ničesar naredili zase.

Če ne moremo počivati, se je fino vprašati, zakaj ne, kaj nam notranji glas pripoveduje. Šele ko si odpočijemo, se um odpre za nove stvari. Pravim, da najboljše novoletne zaobljube sprejmemo na plaži, ne pa takrat, ko se začne novo koledarsko leto. Časovna distanca od našega vsakdanjika in spočitost nam omogočata, da bolje vidimo, kaj nam je sploh všeč, kaj nas napolnjuje.

V razmislek: za telefon zelo lepo skrbimo – da je vse posodobljeno, da je baterija polna, da je ovitek lep. Ali ne bi bilo lepo, če bi še za dušo tako skrbeli?

Je pomembno, v kakšnem "stanju" se odpravimo na počitnice?

Ja, pomembno je, kako gremo na počitnice in tudi kako pridemo s počitnic. Če se na počitnice odpravimo v naglici in si pustimo sto stvari za takrat, ko se vrnemo, pridemo nazaj v obveznosti, v isto zagato. Pridemo v isto zagato. Zato se je bolje odpraviti en dan pozneje, ko vse uredimo, in se potem vrnemo v mirno stanje. Torej če moramo še plačati račune, odgovoriti na maile, doma do konca pospraviti, je bolje to urediti pred odhodom.

Tudi vrnitev je pomembna. Ni priporočljivo, da smo v nedeljo popoldne še na plaži, v ponedeljek zjutraj pa že v pisarni. Veliko bolje je, da smo še en dan doma in vse uredimo, predno se vrnemo na delovno mesto - to je čas, da operemo, zlikamo, pregledamo fotografije, strnemo spomine, postavimo spominke ... Spominki so nekaj, kar nas spomni na čas počitnic.

Če se le da, je fino oditi na počitnice sproščeno in se tudi v službo vrniti sproščen. Počitnice so stanje duha, ne samo menjava prostora.

Je na počitnicah pomemben tudi odklop od tehnologije?

Zelo pomemben. Nenehno sledenje temu, kaj počnejo drugi in kaj se dogaja v svetu, pravzaprav odtegne pozornost od tega, kje smo mi. Namesto da bi polnili svoje baterije, se ukvarjamo s tem, kaj počnejo drugi in kje je svet. Biti v trenutku in biti prisoten je najbolj zdravilno.

Kaj pa nenehno dokumentiranje vsega na počitnicah in želja po deljenju na družbenih omrežjih?

Za nekoga, ki sam potuje, je morda osamljen, ni nič nenavadnega, da podeli vtise in dobi neki odziv. Drugo pa je, če moraš podeliti vsak krožnik hrane, vsak lep razgled, potem spet nisi tam. Potem to delaš, da boš drugim pokazal, kje si. Počitnice naj bodo centriranje v sebe, počitek za telo in dušo. Če se ukvarjamo s tem, da nas morajo drugi videti, ne počivamo. Sem zagovornica digitalne abstinence ali pa da si vsaj omejimo čas na tehnologiji – recimo zjutraj in zvečer.

Vsakega dopusta je enkrat konec. Kaj storiti, da bo prehod čim bolj blag?

Nekaj sem že omenila: da si ne puščamo opravkov, ampak jih uredimo pred dopustom. In da si vzamemo še kakšen prost dan, ko se vrnemo. In seveda to, da na počitnicah sklenemo novoletne zaobljube. Doma si privoščimo nekaj, kar smo počeli na počitnicah – začnemo sobote zjutraj s skupnim družinskim zajtrkom, gremo nekam z družino za par ur, koktejl ob sončnem zahodu  … Nekaj torej, da lahko poustvarimo občutek, ki smo ga imeli na dopustu.

Čisto konkreten primer – če na počitnicah radi rešujemo križanke, si tudi med tednom vzemimo čas za križanke. Pogrnemo si eno brisačo na teraso ali zleknemo na kavč in se z mislimi preselimo na počitnice. Zveni mogoče preprosto in banalno. Ampak dela čudeže.

Kdaj lahko govorimo o podopustniški depresiji?

Nekdo, ki se v službi počuti pod pritiskom, da ni v stiku sam s sabo, da ni opažen, da ni slišan in šele na dopustu zaživi "pravo življenje", bo ob vrnitvi v službo verjetno otožen. Tu ne govorimo o depresiji, ki je resna bolezen. En del te sladke grenkobe, je popolnoma ustrezna reakcija na to, da smo se imeli lepo in da moramo zdaj spet delati.

Če pa se samo na počitnicah počutimo, kot da smo dejansko "mi", je nekaj narobe in še več počitnic tega ne bo rešilo.

Ali lahko doleti vsakega?

Lahko se zgodi tistemu, ki živi neizpolnjeno. So pa določene osebnostne strukture na to bolj odporne. Če se poslušamo, smo notranje svobodni, se bomo na počitnicah spočili, bili pristni in zadovoljni. Ko bomo prišli nazaj, bomo morda malce otožni, da je tega konec, a se hkrati spet veselili vsakdanjika in z veseljem načrtovali nove počitnice. Če pa živimo tako, da smo preobremenjeni, nezadovoljni, v stalnih sporih, bomo na počitnicah doživeli žarek sonca, in ko bomo spet prišli nazaj v temo, bo razlika tako velika, da bomo seveda tudi bolj otožni.

Kakšni so simptomi, da je stanje bolj resno?

Znak, da je stanje zelo resno, je, ko na počitnicah zbolimo ali ko se na počitnicah sploh ne moremo odklopiti. Ljudje, ki tudi na počitnicah ves čas skrbijo, če v službi vse teče, da so vsi maili odgovorjeni, da so na tekočem z dogodki – to so znaki, da so preveč vpleteni in da imajo preveliko breme na svojih ramenih ter imajo občutek, da so nenadomestljivi. To vse so alarmi.

Koliko časa traja dopustniški učinek?

To je zelo individualno. Nekateri že čez tri dni pravijo, da se počutijo, kot da niso bili na dopustu. To pomeni, da so bili preveč zgarani ali da so bili premalo časa na počitnicah ali pa da službo doživljajo kot veliko obremenitev.

Drugače naj bi ta učinek trajal nekaj tednov. Seveda je odvisno, če se vrnete s počitnic in se takoj lotite pomembnega projekta. Na počitnice boste hitro pozabili, ampak projekt boste pa krasno izpeljali, ker ste polni novega zagona in energije. Če pa pridete s počitnic, ko je večina sodelavcev še vedno odsotna, pridete v ležerno pisarno, bo tudi ta občutek dlje trajal.

Dobro je biti iskren do svojih občutkov in pozicije. Če se vrnete v službo tesnobni, je čas, da ukrepate. Teh alarmov ne smete preslišati, sicer bo vedno težje in zdravje bo ogroženo. Vedno več bo psihosomatsko pogojenih bolezni – glavoboli, bolečina v vratu, križu, gastritis, ponavljajoče se infekcije …

Slovenci nismo znani po tem, da odnehamo, znamo pa vztrajati. Naše razmišljanje je – če ni uspelo, se nisem dovolj potrudil. To seveda ne drži. Na določene stvari preprosto ne moremo vplivati, saj niso odvisne od nas, temveč od zunanjih dejavnikov. Takrat moramo vklopiti zdravo pamet in logiko ter preveriti, na kaj lahko vplivamo. Če stvari ne moremo spremeniti, je treba spoštovati drug lep pregovor – pametnejši odneha. Treba se je posloviti od stvari in zamenjati okolje. Tega načina se še učimo.