Dobra stran novega zakona je, da bo poenostavil labirint zakonov in predpisov, ki so do sedaj »urejali« plače v javnem sektorju. Na ta način bo vlada dobila v roke orodje, ki ji bo omogočilo kontrolo nad plačili za delo svojih uslužbencev in posledično lažje upravljanje s proračunom in preprečevanje nadaljnje rasti proračunskega primanjkljaja. Le-ta zaradi Maastrichskih pridružitvenih kriterijev ne sme preseči treh odstotkov bruto domačega proizvoda, to je meja, kateri se še nismo nevarno približali, vendar pa bi ob nadaljevanju dosedanjega trenda naša fiskalna stabilnost lahko kmalu postala vprašljiva.
S tem zakonom se bo tudi zmanjšal pomen in pogostost ritualističnega barantanja med vlado in posameznimi sindikati, kjer so le-ti poskusili vladi vsiliti subjektivno vrednotenje svojega dela, ki ni podprto z nikakršnimi ekonomskimi izračuni, pač pa le s propagandističnimi trditvami (kot je bilo na primer rečeno nedavno, da »zdravnik ne sme zaslužiti samo toliko kot kak vodovodar«). Na kratek rok bi torej lahko rekli, da je novi zakon, navkljub birokratsko določenim 65 plačilnim razredom, ki niso določeni na podlagi ekonomskih dejavnikov, korak v pravo smer. Ampak...
...treba je reči, da je novi zakon taktični ukrep, ki zmanjšuje simptome našega kaotičnega trga dela v javnem sektorju, vendar pa dolgoročno (strateško) tak zakon povzroča neučinkovito porazdelitev dela med panogami, vodi k negativni selekciji zaposlenih v javnem sektorju in posledično zavira gospodarsko rast. Naj ilustriram.
Eden od praočetov ideologije administrativnega določanja plač je bil Justus Möser, ki je leta 1772 napisal delo »Proti napredovanju po sposobnosti«. Möser je zagovarjal tezo, da bi bilo življenje v družbi, kjer trg in sposobnost (ne pa delovna doba in stan) določata plačo in položaj v družbi, prava mora, saj bi se tisti, ki bi se zaradi nesposobnosti znašli na dnu družbene lestvice, ne mogli izgovarjati na nikakršno »višjo silo« in bi sovražili vse, ki so nad njimi. Tak sistem bi po pravičnem Justusu vodil v brutalno sovraštvo in nenehna medsebojna obračunavanja, zato je potrebna državna regulacija plač, da ukroti tak »divji liberalizem«.
Novi zakon sicer predvideva dodatke in napredovanja za sposobne uslužbence, v duhu pa je še vedno dedič Möserjevega načina mišljenja, saj posamezne poklicne skupine omejuje na vnaprej določene skupine plačilnih razredov – tako dober osnovnošolski učitelj ne more zaslužiti več kot zdravnik specialist ali pa vrhunski univerzitetni profesor več kot predsednik republike. Posplošenje tega načela pomeni, da bodo potencialno najbolj sposobni učitelji raje delali v drugih poklicih, kot v izobraževanju, podobno velja za potencialno najboljše zdravnike, profesorje in tako naprej – zaradi administrativno določenih plač bo proces, ki mu ekonomisti pravimo negativna selekcija (»adverse selection«) znižal povprečno kakovost človeškega kapitala v omenjenih dejavnostih javnega sektorja; ker pa so prav te dejavnosti ključnega pomena za produkcijo znanja in novih idej, pa bo imelo to »predalčkanje« negativen vpliv na gospodarsko rast.
Rešitev tega problema negativne selekcije je v »outsorcingu«, torej v tem da se večina dejavnosti javnega pomena, kjer zdaj proizvodno dejavnost vsaj posredno organizira država, prepusti trgu. Tako bi namesto stavkajočega Fidesa in o stavki razmišljujočega SVIZ-a imeli na trgu tekmujoče učitelje in zdravnike, socialno državo pa bi uveljavili skozi neposredne subvencije manj premožnim – država brez stavk ni nujno utopija.
