Pravljica Obleka lepo-in-prav je zadnje najdeno besedilo Plathove, našli so ga šele po njeni smrti. V izvirniku je izšla leta 1996 in je bila že v prvem letu prevedena v dvajset jezikov. V založbi pričakujejo, da bo postala kultno branje, tako kot je že knjiga za najstnike Stekleni zvon iste avtorice. V Obleki lepo-in-prav Plathova piše o pogumu biti drugačen. Pripoveduje o fantiču Maksu Mesecu in njegovi družini. Maks dokaže svoj pogum z nošnjo obleke, ki prispe v skrivnostnem paketu po pošti. Volnena, čisto nova, gorčično rumena obleka je sicer vsem všeč, vendar si jo upa nositi le Maks.
Po besedah prevajalke Jane Unuk je pravljica napisana lirično in z mnogimi stilističnimi sredstvi. Avtorica je uporabila imena, stilizirana v nemškem jeziku in dogajanje postavila nekam v alpski svet. Takšno okolje odsevajo tudi ilustracije Rotraut Susanne Berner.
Domača noviteta Sin Srakolin je Moederndorferjev prozni prvenec za otroke. Glavna protagonistka je pisateljeva hči Gaja. Zgodbica, v kateri se prepletata otroška fantazija in resničnost, je po avtorjevih besedah napisana z mislijo na risanke, saj je v njej mnogo komičnih situacij, ki spominjajo prav na risani film. Zgodba pripoveduje o deklici, katere mama pričakuje otročička. Tako se je v želji po spoznavanju, kako se otroci rodijo, in v pričakovanju bratca, ki se bo z njo igral, v Gajini glavi rodil otrok Srakolin. Srakolina izvali sraka, kar je podlaga za mnoge komične zaplet. Novorojenček je bitje z nekaterimi sračjimi lastnostmi, poleg tega pa ga odrasli, tako kot se za pravljice spodobi, ne morejo videti.
Moederndorfer je povedal, da se je pri pisanju te pravljice dolgo ukvarjal z jezikom otroka - na ravni nekje med dojenčkom in otrokom, ki začenja govoriti. Zgodbo je namenoma zastavil humorno; ob tem se ni izognil pedagoškim razsežnostim, a je do njih ironičen.
