Normalizacija femicidov: 'Opeva se jih z enako ležernostjo kot ljubezen'

Raziskave o občinstvu kažejo, da medijske reprezentacije nasilja lahko vplivajo na posameznika. Bodisi s spodbujanjem nasilja bodisi z manjšanjem kritičnosti ali pa z zviševanjem tolerance za nasilje.

Medijski teksti seveda niso edini dejavnik, ki lahko pomaga opravičevati spolne neenakosti, patriarhat ter posledično intimno partnersko nasilje – ki se v skrajnih oblikah končna s femicidom. So pa, poleg individualnih lastnosti in medosebnih odnosov, ena od treh ravni, ki tovrstno nasilje ob napačnih predstavah lahko pomaga opravičevati in normalizirati.

"Ko govorimo o vzrokih za femicid, govorimo o vzrokih na različnih nivojih. To so medosebna raven (odnos med povzročiteljem in žrtvijo), individualna raven (individualni dejavniki in lastnosti) in pa družbena. In medijske reprezentacije bi sodile v družbeno," je pojasnila sociologinja doc. dr. Jasna Podreka.

V družbeno raven sodi vse od pravosodnega sistema pa do sporočil, ki krožijo v družbi. Pokazalo se je, da ravno na tem mestu mediji igrajo močno vlogo. "Če so posamezniki neke družbe soočeni z vsebinami, ki opravičujejo nasilje, nižajo senzibilizacijo do nasilja in poveličujejo neenakopravnost med spoli – v smislu, da je prav, da je moški dominanten, da ni nič narobe, če partnerko tudi disciplinira z nasiljem – in če taka sporočila dobijo še znotraj svojih krogov, potem to lahko vpliva na eskalacijo nasilja in nižanje kritičnosti pri povzročiteljih nasilja," je povedala Podrekova. 

S tem povzročitelj dobiva tudi dodatno moč, ker meni, da s tem, kar počne, ni nič narobe. Medtem pa to isto družbeno stanje žrtvi jemlje tisti pogum, ki ga potrebuje, da bi o nasilju lahko spregovorila.

Sociologinja meni, da je na tej družbeni ravni zelo pomembno, kako se do problematike opredelijo osebe na pozicijah moči, npr. vidni politični predstavniki ali osebe, ki imajo v družbi neko vidno, javno vlogo. "Boj zoper nasilje se začenja v našem vsakdanu in ne v zakonu. Zakon je ključen, ampak če se nam bo dogajalo to, da se v družbi širijo takšna sporočila in da v družbi ter mikrookoljih ne bomo reagirali na nasilje, bo še najboljši zakon ostal mrtva črka na papirju. Ker ne bo prišlo niti do prijave, če bo žrtev že tam dobila sporočilo, da je to, kar se ji dogaja, nekaj normalnega," je prepričana.

Nekatere medijske vsebine sicer seksistična in mizogina sporočila prenašajo subtilno, spet druge odkrito in jasno.

Nedavno so tako na valižanskem stadionu prepovedali predvajanje pesmi Delilah izvajalca Toma Jonesa, ker besedilo pesmi govori o moškem, ki iz ljubosumja ubije svojo partnerko.

"Jaz mislim, da to, da se takšne pesmi prepovejo, nosi zelo pomembno sporočilo. Tako kot ne bomo predvajali pesmi, ki bo opravičevala holokavst. Če bi bil femicid nekaj, kar ni družben problem, potem bi rekli, da predvajanje pesmi ni tako problematično. Ampak ker gre za prisoten in močen družben problem, je pomembno, da se na javnih dogodkih takšne pesmi prepovejo. S tem se namreč kot družba opredelimo do tega, kakšen je naš odnos do femicidov," je povedala Podrekova. 

Slednja sicer dodaja, da ne zagovarja tega, da se predvajanje tovrstnih pesmi prepove v celoti. Se ji pa kljub temu zdi smiselno, da se na pomembnih javnih dogodkih vsebine vendarle pozorno izbirajo. Ker čeprav s prepovedjo morda res ne rešimo problematike femicida, pa gre vseeno za pomembno simbolno gesto, ki pomaga pri ozaveščanju o problemu. "Z argumentacijo zakaj in javno diskusijo okoli tega vprašanja nekdo morda lahko uvidi problematiko," je povedala.

Kljub temu, da besedila morda nasilja in femicidov ne spodbujajo neposredno, pa jih zagotovo opravičujejo in normalizirajo. Skozi njih se kaže, kako je femicid del družbe in kulture. "Besedila so posledica nekih družbenih vzorcev in prepričanj, ki tovrstne oblike femicidov razumejo kot nekaj normalnega, kot nekaj, kar si moški lahko privošči, ker ga je 'ljubljena' oseba prizadela ali zapustila. Z opevanjem takšnih pesmi se reproducirajo stereotipi o femicidih in intimnopartnerskem nasilju in s tem se tudi zvišuje toleranca do tovrstnih oblik nasilja," je pojasnila sociologinja. 

In v primeru Delilah in Toma Jonesa se povedano izkaže kot pravilno. Leta 2014 je Tom Jones, ki sicer ni avtor pesmi, za The Independent dejal, da mu je všeč, ko sliši Delilah odmevati po valižanskem stadionu, in je zaradi nje ponosen Valižan. Dodal je, da besedilo ni politično obarvano in ga po njegovem ljudje dojemajo preveč dobesedno. "Gre zgolj za nekaj, kar se v življenju zgodi, ko je ženska nezvesta moškemu in se njemu preprosto strga".

S takšno argumentacijo si je Jones nakopal še več kritik in po mnenju sociologinje so bile te upravičene.

"Tukaj Tom Jones potrdi to, da je upravičeno deležen kritik. Ker v celoti opraviči to, kar poje. Očitno se mu zdi to normalno, da moški ubije partnerko, in to je zaskrbljujoče. Seveda je to popolnoma zgrešeno. Ravno tu moramo mi obrniti fokus – da ne obstaja razlog, da nekdo nekomu opravičeno vzame življenje," je povedala. 

In čeprav poznamo več deset pesmi, ki govorijo o femicidih, še več pa takšnih, ki govorijo o (spolnem) nasilju nad ženskami, pa po mnenju sociologinje vse takšne pesmi niso nujno na enak način problematične. Vse je odvisno od tega, kakšno argumentacijo izvajalec pesmi zanjo poda in kakšne vsebine ter sporočila pesem spremljajo.

"Čeprav je bil Tom Jones upravičeno deležen kritik, pa si ne upam trditi, da to velja za vse. V ozadju so lahko tudi drugi dejavniki. Bodisi da se izvajalci ne zavedajo resnosti problema in ne vejo, kako prisoten je femicid, bodisi pa to, da izvajalci in avtorji skozi pesmi prikažejo neko družbeno realnost, do katere pa so morda lahko tudi sami kritični. Kako se izvajalec opredeli, pove dosti o njem in vsebini, ki jo prepeva," je povedala.

Da obstaja korelacija med glasbo in družbeno stvarnostjo, so že leta 2002 dokazali ameriški tožilci. Justin Barber, ki je bil obtožen – in kasneje tudi obsojen na dosmrtno ječo – umora svoje žene, si je le nekaj ur, preden je zagrešil femicid, na svoj računalnik prenesel pesem skupine Guns and Roses z besedilom I used to love her but i had to kill her (Včasih sem jo ljubil, a sem jo moral ubiti). Pesem so tožilci kot dokaz predvajali tudi na sodišču.

Ista pesem je bila predmet sodne obravnave v še enem primeru femicida. Leta 2012 je Thomas Michael Wilhelm, ki je ubil svojo nekdanjo partnerko, nekaj minut pred umorom poslušal pesem rokerske skupine. Obtoženi je 11 minut pred umorom svojemu prijatelju tudi poslal sporočilo, v katerem mu je povedal, da je pesem ravno poslušal.

Pesmi so le ena od oblik medijskih reprezentacij. Nasilje nad ženskami in femicidi so zelo prisotni tudi drugje. "Na splošno sta medijska produkcija in filmska industrija polni nasilja – ne neposredno nad ženskami – tudi nasilja na splošno. Sama ocenjujem, da so vse takšne medijske reprezentacije, ki nekritično umeščajo nasilne vsebine v svoje tekste, izrazito problematične," pove sociologinja, ki na tem mestu izpostavi tudi predstave o moškosti. "Nasilje v medijih se zelo veže na moško identiteto. Agresija in nasilje sta zelo zaželen del moške identitete in zagotovo je tudi to pomemben socializacijski moment, ki lahko vpliva na to, da so moški manj kritični do uporabe nasilja in bolj podvrženi k uporabi nasilja v vsakodnevnem življenju in situacijah". 

Eden od predstavnikov takšne tradicionalno patriarhalne in agresivne "moškosti" je tudi spletni vplivnež in samooklicani mizogin Andrew Tate, ki je trenutno v hišnem priporu zaradi obtožb o posilstvih in trgovini z ljudmi. Kljub temu, da je preko spleta širil sporna, žaljiva, škodljiva in kazniva sporočila – zaradi česar so mu različne platforme, vključno z Youtubom, Facebookom, TikTokom, Twitterjem in Instragramom, prepovedale udejstvovanje – je Tate predvsem med mladimi moškimi uspel ohraniti popularnost. Slednjo je v veliki meri krepil s promoviranjem ultra-razkošnega življenjskega sloga, ki ga po njegovem moški lahko pridobi z različnimi mizoginističnimi praksami.

Kakšna je torej vloga mizoginističnih spletnih vplivnežev in kako jim uspeva pridobivati in ohranjati popularnost?

"Vplivneži imajo ogromno moč, ki je bistveno večja od moči nekega klasičnega medija. Načini, na katere nagovarjajo publiko, so bistveno manj nadzorovani in tudi bolj dostopni. Problem je, ker so zelo dostopni mladim. Pokazalo se je, da ima Tate izredno podporo pri mladih moških. Skozi svoje vsebine nagovarja mlajše moške, ki lahko bistveno manj kritično presojajo, kaj pove in na kakšen način. Njihova moč je izjemno velika in tega ne smemo spregledati kar tako. Zato je zelo pomembno, da se z mladimi o teh vsebinah pogovarjamo in jih redno naslavljamo," opozarja Podreka.

Slednja meni, da najboljše orožje za boj proti mizoginističnim vplivnežem predstavljajo drugi spletni vplivneži. Kot pojasnjuje, bi klasične metode nagovarjanja mladih (npr. ozaveščanje v šolah) imele le malo vpliva, zato je pomembno poiskati tudi druge, bolj ustrezne in učinkovite protipole. 

"Drugi vplivneži in vplivnice so vzor naših mladostnikov in mladostnic. Mi moramo znati nagovoriti ta protipol in preko njih moramo mladim pošiljati pravilna sporočila. Na tak način bo nekdo mlad razumel, kaj je narobe s tem, kar govori Andrew Tate," je dejala. Z drugimi spletnimi vplivneži in vplivnicami smo torej lahko bolj uspešni in imamo lahko širši doseg, kljub temu pa se je o problematiki še zmeraj pomembno pogovarjati tudi v šolah in doma. Pomembno je, da se mladi podučijo o varnosti na internetu in o pomenu kritične presoje vsebin, s katerimi se srečujejo.

"Vsekakor ne bi škodilo, da bi v šolah debatirali tudi o teh vsebinah, kot je na primer Andrew Tate. Ker mladim se marsikaj zdi zabavno in smešno, ampak problem je, ko te ideje prenesejo v realno življenje. Vemo, da živimo v svetu materialnega blagostanja. In problem je, ko se sporočila o tem, da moški udari žensko ali da se gre prisilno prostitucijo in da izkorišča ženske v spolne namene, opravičuje kot legitimen vir zaslužka," opozarja sociologinja.

Zaradi še ne razvitih kompetenc za kritično presojo so torej mladi bolj dovzetni za sporne vsebine, te pa lahko pomembno vplivajo na njihovo formiranje. Kot take torej medijske vsebine lahko razumemo kot enega od socializacijskih dejavnikov. 

"Če denimo Andrewa Tata spremlja nek odrasel moški, ki je osebnostno že formiran in z njim deli iste vrednote in prepričanja, potem se bojim, da žal tu nimamo veliko za narediti. To je pač en del moške populacije, ki še vedno obstaja v družbi, in težko je pričakovati, da se bodo spremenili. Pri mladih pa menim, da lahko imamo več vpliva, saj so šele v fazi oblikovanja lastnih identitet. Teksti namreč vplivajo na njihovo formacijo ter tudi na oblikovanje njihovih vrednot in prepričanj. Če bomo z mladimi aktivno delali na kritičnem presojanju takšnih vsebin, jim skozi protipole ponujali še drugačne vsebine in se ne slepili, da to ni resen problem, potem lahko upamo, da bodo odraščali z drugačnimi vrednotami in nekega dne tudi sami prepoznali problematičnost takšnih vsebin," je pojasnila.

Kaj imajo skupnega femicidi, ljubezen in mediji?

Skoraj vsi moški morilci trdijo, da so umor zagrešili iz ljubezni ali pa je bil rezultat prevelike ljubezni za Psychology Today piše izraelski filozof Aaron Ben-Zeev, ki se s takšnimi pojasnili krutega dejanja nikakor ne strinja. Ob tem izpostavlja, da moška prevladujoča prepričanja o ljubezni opravičujejo žrtvovanje njegove partnerke. V tem primeru ideologija, ki stoji za ljubeznijo, zagotavlja legitimnost za strašne zločine, je povedal filozof in raziskovalec. 

In ravno na tem mestu nastane presek med femicidi, ljubeznijo in mediji. Tiste medijske vsebine, ki femicide povezujejo s pozitivnimi čustvi, kot sta ljubezen in strast, pomagajo krepiti ideologijo, ki umore opravičuje in utemeljuje. To pa počnejo tudi z idealiziranjem romantične trpeče ljubezni.

"Naša pop kultura je skozi pesmi, filmsko industrijo, leposlovje ... polna sporočil o tem, da je na nek način normalno, če v ljubezni trpimo, če so ljubezenski odnosi problematični in tudi do neke mere nasilni. Normalizirajo in romantizirajo vse to, za kar bi se morali zavedati, da nikakor ne sodi v ljubezenski odnos. Sama menim, da bi bilo zato potrebno delati z ustvarjalci vsebin, ki so velikokrat za mlade vzorniki in vzornice in jih ozavestiti o tem, kaj njihova sporočila pomenijo za mlade," je povedala Podrekova.

Slednja se v kritikah sicer pridružuje Ben-Zeevu, saj tudi sama meni, da močna čustva vsekakor niso opravičilo za umore.

"Sama sem zelo kritična do takšnih interpretacij. Pogosto se motive za femicide išče v močnih čustvih: bodisi ljubosumje, bodisi nek afekt, ki se je zgodil zaradi neke specifične situacije. In skozi to razumevanje se krivdo velikokrat prenese na žensko, ki naj bi ta močna čustva zaradi nekega vedenja v moškem sprožila," je jasna sociologinja.

V zakonodaji nekaterih držav so bila določena močna čustva, kot je npr. strast, prepoznana kot olajševalna okoliščina. Tako je tudi Italija še do nedavnega poznala zločin iz strasti, za katerega je bila predpisana milejša kazen kot za navaden umor. Če je torej mož ubil svojo ženo, je to bilo razumljeno kot manj hudo kaznivo dejanje, kot če bi npr. umoril nekoga drugega. "Smatralo se je namreč, da je femicid posledica neke specifične situacije, močnega čustva, raptusa ljubezni, znotraj katerega je bila žrtev soodgovorna za takšen izbruh. Poznamo pa tudi primere zakonodaj, kjer umora partnerke sploh niso prepoznavali kot oblike kaznivega dejanja. Tako je npr. Francija še v 19. stol. imela zakon, v katerem je pisalo, da je moški upravičen umoriti ženo, če ga ta zapusti ali vara,"  je dejala profesorica. 

Kot poudarja sociologinja, ki se sklicuje na mednarodne študije in lastne raziskave, pa femicidi niso neposredno povezani z izključno močnimi čustvi. Ti umori so praviloma posledica zgodovine predhodnega nasilja in nasilne osebnosti povzročitelja. Velikokrat so razlogi za tovrstne umore povezani z nekim posegom v pozicijo dominacije, ki jo je moški z nasiljem v razmerju ves čas ohranjal. V več kot polovici primerov se femicidi zgodijo tam, kjer partnerka napove svoj odhod ali pa je nasilno razmerje že prekinila.

"To obdobje je zelo nevarno, zato je tu potrebna dodatna zaščita žrtev. Ti moški gojijo zelo močne tradicionalno patriarhalne vrednote in ravno v tej močni percepciji lastninjenja partnerice tiči glavni motiv za femicide in ne v ljubosumju samem po sebi," je dejala sociologinja. Slednja na tem mestu poudarja, da se glavnemu motivu lahko pridružijo tudi drugi individualni dejavniki, kot je npr. stanje alkoholiziranosti, socialna deprivilegiranost, navadno so pri vseh morilcih zaznane tudi vedenjske motnje in motnje osebnosti. A s temi pridružitvenimi dejavniki se le znižuje storilčeva kritičnost do nasilja, niso pa neposreden vzrok za nasilje. "Tudi če kateregakoli od teh dejavnikov odpravimo, žal nasilna osebnost ostane," še pojasni Podrekova.

'Ne glede na to, kdo je protagonist, ali je to ženska ali moški, nasilje ni nikoli odgovor'

Poznamo tudi nekaj pesmi in medijskih sporočil, ki opravičujejo umore moških s strani partneric. Podrekova opozarja, da moramo biti kritični tudi do teh. "Ko se zavzemamo za enakost spolov, ni cilj, da ženska prevlada nad moškim, ampak da delamo na ozaveščanju o pomenu zdravih in ustreznih odnosov ter pomenu enakosti v družbi. Opozarjati moramo, da so razhodi v odnosih povsem normalni in da ima vsak človek pravico do izbir v življenju. Nikakor pa ne smemo upravičevati nasilnih reakcij na izhode ali težnje k zadrževanju partnerjev za vsako ceno in maščevanja za razhode," meni Podrekova. 

Kot osrednjo skupino znova izpostavlja mladostnike, katerim je treba predstaviti zdrave načine za izražanje negativnih čustev in agresije. "Ker agresija je del vseh nas, ampak jo moramo znati pravilno in ustrezno usmerjati ter eksternalizirati. Npr. skozi šport, hobije, pogovore, izražanje čustev ali če je potrebno poiskati tudi ustrezno strokovno pomoč. Tudi slednje moramo znati predstaviti mladim in tega ne tabuizirati. Nikoli pa ne smejo opravičevati nasilja nad neko drugo osebo, ne glede na to, kako menijo, da jih je ta oseba prizadela," je dejala.

80 odstotkov umorov moških s strani (bivše) intimne partnerice je bila sicer reakcija na to, da je bila ženska predhodno žrtev partnerjevega fizičnega nasilja. Skoraj vsi femicidi pa so posledica predhodnega intimnopartnerskega nasilja. Podrekova zato opozarja, da je potrebno delati na tem področju in preventivi.

"Potrebno je začeti z mladimi in vzgajati generacije, ki bodo bolj senzibilne in bolj kritične do uporabe nasilja v vsakodnevnem življenju, pa tudi do prepoznavanja nasilja," je dejala.

Slovenija sicer v povprečju beleži med pet in sedem femicidov letno. Izstopalo je leto 2020, ko je število intimno-partnerskih umorov znašalo deset. Še huje je marsikje po svetu, kjer ženske v rokah intimnih partnerjev umirajo dnevno. Približno 47.000 žensk in deklet po vsem svetu so leta 2020 ubili intimni partnerji ali družinski člani.

Kljub izjemno visokim statistikam sociologinja meni, da kot družba napredujemo. O tem da pričajo že same številke prijav, ki so se skozi leta, zlasti po ključnih sistemskih spremembah, pomembno povišale. Pa tudi to, da vse več moških prepoznava problem nasilja nad ženskami in se kot nasprotniki nasilja tudi jasno in javno opredelijo.

Kljub pozitivnim spremembam pa smo še daleč stran od želenega. "Družbena omrežja ter vidnost posameznikov in posameznic so pripeljali do tega, da so postali bolj glasni tudi tisti, ki so na nasprotnem polu. In zdaj ponovno skozi neke prefinjene vsebine pošiljajo sporočila o tem, da je za slabe družbene razmere kriv družbeni napredek, ki spolne neenakosti ter moške dominacije in ženske podrejenosti ne zagovarja več. Nek odstotek populacije bo zmeraj menil tako. In proti temu se je potrebno ves čas boriti," je zaključila sogovornica.