Nočitev (brez zajtrka) v zaporu na Dobu

Z dolgoletnim kolegom, snemalcem Markom Deuom, se znova peljeva po dolenjski avtocesti proti največjemu slovenskemu zaporu in med vožnjo se skušam vživeti v misli in doživljanje ženske, ki potuje v isto smer, ki bo prišla prenočit k svojemu moškemu v zapor. To možnost imajo ženske, katerih partnerji so zaprti v največjem slovenskem zaporu na Dobu. Ker je zaprtih moških veliko, takoimenovanih garsonjer, kjer se nočitve izvajajo, pa ni toliko – obenem mora biti tudi dovolj pravosodnih policistov, da te nočitve kdo ne bi izrabil za pobeg ali kakšno drugo prepovedano dejavnost – ima vsak moški pravico do t. i. obiska preko noči le enkrat na mesec. In če je denimo zaprt za 15, 20, 30 let, bo to noč – torej enkrat na mesec – zakonec, mož, partner, glava družine in se bo spet počutil tako kot vsi ostali moški, ki v življenju niso prišli navzkriž z zakonom. 

"Z razlogom smo tu, nihče od nas ni nedolžen," mi ob priložnosti pove Bojan Žalik, prvi Slovenec, obsojen na 30 letno zaporno kazen pri nas, ki ga je žena v zaporu začela obiskovati leta 2018, po 17 letih prestane kazni. Zdaj lahko že on obiskuje njo na prostosti, zato potrebe po nočitvi brez zajtrka v zaporu nima več. 

Drugi zapornik, ki je v zaporu devet let, obsojen je bil na 20 zaradi umora v sostorilstvu (torej ni še niti na polovici), mi je zaupal, da je vzdrževati razmerje znotraj zapora izjemno težko. "Saj je normalno, ne gre pričakovati, da te bo ženska tako dolgo čakala ... Zunaj življenje teče naprej."  

Kako pa se počuti ženska, ki prihaja k ljubljenemu na nočitev v zapor, razmišljam naprej, medtem ko avto požira kilometre na poti proti Dobu. Se odene v najlepša oblačila? Se nadišavi, naliči in uporabi rdečo šminko, takšno, kot jo ženske rade uporabimo, ko želimo biti privlačne? Ali naredi to tudi ženska, ki prihaja k svojemu dragemu v zapor? Da bi mu vsaj delno pričarala občutke zunaj zapahov, da bi videla tisto iskrico v njegovih očeh, življenje, ki ga je na žalost podaril kriminalu? Kakšno žrtev naredi ta ženska, da bi spet zagledala radost vsaj za čas obiska v očeh človeka, ki mu je nekoč zaupala svojo ljubezen in ga ne more dovolj sovražiti zaradi tistega, kar je storil (morda res zavržno dejanje: umor), da bi ga zapustila?? Četudi, treba je dodati, marsikateremu zaprtemu se ravno to zgodi. A so tudi ženske, ki imajo z zaprtim družino in otroke ter pri tem – ali ostati ali oditi – igrajo pomembno vlogo. Prav tako kot v primerih zunaj zapora, ko začne v zakonu škripati.

Kako pa se počuti  kaznjenec, ki bo za eno noč spet lahko gledal nekoga, ki ga ima rad, ne le v otopele sence in obrise zaprtih in tistih, ki skrbijo za to, da bo pravici zadoščeno? Da bodo delali samo in ravno tisto, kar država in zakon od njih pričakujeta ter zahtevata? Kajti obisk preko noči je ugodnost, ni samoumevna. Potrebno si jo je prislužiti z upoštevanjem pravil, delom v zaporu, razumevanjem storjenega in prevzemanjem odgovornosti za svoje dejanje. Ni treba kričati na glas, da ti je žal, da si nekomu vzel življenje, ne, ne pričakujejo tega od tebe – potrebno je svoje obžalovanje kazati z dejanji, vedenjem, lastno spremembo, s spremembo lastnega dojemanja sveta in storjenega. 

Kako se torej zaprti počuti v pričakovanju večera, tiste 20. ure zvečer, ko jo bodo spustili k njemu? Ko bo po mesecu dni spet  začutil njen tesen objem, toplino? Ko bo prišla, si bosta lahko v manjšem bifeju, ki je v stavbi za obiske, kupila prigrizek in pijačo (seveda brezalkoholno) in potem ju bo pravosodni policist spremil v eno od garsonjer, ki ima tudi lastno kopalnico. Vrata bo zaklenil in ju naslednje jutro ob 6. uri odklenil. Takrat bo morala oditi.