Večina teh ljudi je Romov. Na sodišča pri nas in v Strasbourgu vlagajo tožbe proti državi in občinam, ker jim odrekajo pravice do pitne vode, elektrike in bivališč. Situacija je seveda zapletena, povezana z nelegalnimi romskimi naselji in pogosto tudi z glasovi volilk in volilcev. Občine, ki bi morale urediti položaj Romov pogosto naredijo samo toliko, kot jim volilke in volilci dovolijo.
Njihov svet mi razlaga 15-letni Marsel. Svoje otroštvo je preživel v romskem naselju v okolici Ljubljane. Njegova mama sicer ni Romkinja, je pa navade in jezik prevzela bolje kot marsikateri Rom. Ko je bil Marsel, najstarejši od štirih otrok, tik pred vstopom v šolo, so se preselili v stanovanje na Viču. Naučili so se slovenskega jezika in se skušali čim bolje integrirati v družbo. Večina njegovih prijateljev ni Romov, ohranja pa stike tudi z Romi in ko ga vprašam, s kom se bolje razume, mi s težavo in po premisleku odgovori: »Z mojimi je vseeno malo drugače.«
Opazi, da ga v trgovini opazujejo, če bo kaj ukradel. Začuti tudi, da senca krivde, ko v družbi pride do nesoglasij, najprej pade nanj. Ker romi pač kradejo in lažejo. Zato ima Rom sredi naše družbe veliko težje delo kot Rom sredi romskega naselja. Imejmo v mislih, da vsak, ki je dovolj pogumen, da stopi v našo sredino, sprejme naše vzorce in navade, hodi trnovo pot. Lažje bi bilo ostati tam, kjer so in živeti od socialne pomoči. Spoštujmo to.
Marsel ima vizijo. »Rad se učim, mislim, da je izobrazba ključ do integracije in sprejemanja. Po končani gimnaziji bi se rad vpisal na pravo, če mi bo uspelo. Želim si pomagati Romom na poti do enakopravnosti.« Ve pa, da je veliko tudi na njih samih.
Romi so po naravi veseli ljudje in strašno so povezani med seboj. To moj sogovornik najbolj pogreša v življenju Slovenk in Slovencev. Morda bi se pa kaj lahko tudi mi naučili od Romov.
