'Niso vsi isti, a včasih je težko ločiti'

Konec meseca bo minilo 20 let od plebiscita o samostojnosti in neodvisnosti Slovenije. Skoraj soglasna podpora plebiscitu – za osamosvojitev se je izreklo 88,5 odstotka vseh volilnih upravičencev oz. 95 odstotkov udeleženih volivcev – je omogočila priprave na dejansko osamosvojitev Slovenije pol leta pozneje, junija 1991.

O takratnem in sedanjem stanju v državi so spregovorili Milan Kučan, takratni predsednik predsedstva, France Bučar, predsednik takratne slovenske skupščine in Lojze Peterle, predsednik prve slovenske demokratično izvoljene vlade. Zbrali smo nekaj odgovorov iz intervjuja za STA.

'Status quo je slab za upokojence'

Kučan je prepričan, da je Slovenija dosegla veliko in da te “prehojene poti ne bi smeli meriti skozi prizorišče političnih afer, ki zamejujejo slovenski javni prostor zdaj, pa tudi ne skozi zlom vrednot, ki jih je uveljavljala neoliberalna ali ultraliberalna gospodarska razvojna koncepcija.” Kot meni, je “velika sprememba potrebna v spoštovanju tega, kar je zapisano v normativnih aktih, v spoštovanju institucij, njihove avtoritete, v spoštovanju dostojanstva državljanov.”

Na vprašanje, ali se vlada uspešno spopada s krizo, pa Kučan odgovarja, da je vlada v prvem obdobju dajala poudarek predvsem blaženju socialnih posledic krize, a se obenem sprašuje, ali je možno poiskati pravo pot reševanja teh kriznih razmer mimo tega, kar se dogaja v svetu.

“Znotraj tega vidim prizadevanja in pogum nekaterih ministrov, ki kljub razmeram vendarle gledajo tudi dolgoročno. Zlasti mislim na pokojninsko reformo, ki ni samo reforma, izzvana z nujnostmi, ampak je reforma, ki gleda tudi naprej in gre mimo tega, kar se kaže skozi ravnanje DeSUS, da brani nek status quo. Dolgoročno gledano je status quo slab za upokojence. Tudi sindikati branijo obstoječe stanje, ki je pa slabo. Če se ukvarjaš samo z vprašanjem, kako čim pravičneje razdeliti to, kar imaš, potem spregledaš, da je glavni motiv vendarle, kako imeti več. Torej kako vzpodbuditi gospodarstvo in kako mu olajšati, da se v krizi trdno postavi na lastne noge,” pravi Kučan.

'Težave drugih tudi naše lastne težave'

Bučar pravi, da je zaskrbljen glede težav, ki jih ima EU, in grožnjah, ki ji pretijo. “To so namreč grožnje, ki pretijo tudi nam. Slovenija je namreč kot država življenjsko odvisna od Evrope,” je prepričan. Glede pomoči drugim državam, ki so zašle v krizo, pravi, da težave drugih pomenijo tudi naše lastne težave. “Reševanje evra je namreč tudi v našem interesu, saj stabilen evro pomeni tudi stabilnost našega finančnega sistema.”

In kako ocenjuje delo sedanje vlade? Kot pravi, bi v tem času imela vsaka vlada veliko dela, a je prepričan, da ta vlada v veliki meri ni dobro opravila svojega dela. “Vendar pa je treba tudi poudariti, da ga verjetno tudi nobena druga ne bi. Gre namreč za velike težave.”

Glede pokojninske reforme meni, da je popolnoma jasno, da jo je treba izvesti, a kot pravi, to ni vprašanje za referendum. “Vprašanje pa je, ali je res reforma pokojnin tista, ki lahko vpliva na reševanje gospodarske krize, kar je sicer v tem trenutku prednostno. Vprašanje namreč je, ali ni morda trenutno bolj potrebno kaj drugega,” pravi Bučar.

Kako pa vidi delovanje opozicije? Prepričan je, da se opozicija ne obnaša tako, kot se za opozicijo spodobi. “Vloga opozicije namreč ni, da za vsako ceno nagaja vladi, ampak da preprečuje napake, ki bi jih delala vlada, in da sodeluje pri nalogah, ki so v skupnem interesu. Ne pa, da je proti vladi samo zato, ker mora biti proti. To je znamenje popolne politične nezrelosti.”

'Niso vsi isti, a včasih je težko ločiti''

Peterle na vprašanje, ali je čas za bolj korenite spremembe ustave odgovarja: “Mislim, da je čas za spremembo ustave, tudi glede postavljanja vlade. Imamo tako ustavo, da če se ne zgodi nekaj zelo posebnega znotraj same koalicije, smo obsojeni na štiri leta take vlade. Še dve leti tega ... jaz res ne vem, kako bo izgledal finale: Imamo predsednika vlade, ki teka gor in dol po igrišču, hkrati bi streljal na tri gole, zadene pa ne nobenega. Vsi skupaj bomo morali premisliti, vsak volivec. Danes ljudje pravijo: 'Vsi so isti.' Niso vsi isti, a včasih je težko ločiti.”

Peterle ugotavlja, da so ljudje po dvajsetih letih bolj razdeljeni kot prej, in to kar naprej glede istih vprašanj. “Težko bomo dosegli kaj velikega skupaj, če te razdeljenosti ne bomo premagali. Zdi se mi, da se bolj bližamo letu 1941 kot letu 2011. Ko gledam, s čem si populisti ali celo posamezna ministrstva pomagajo, se sprašujem, kam gremo.”

Glede reform pa: “Tudi Karl Erjavec ve, da se tako ne da več živeti, da so reforme nujne. Tisti, ki danes vztraja na statusu quo, koplje jamo tej državi. Ko vidiš, da ne gre, moraš nekaj narediti. Vlado imamo zato, da izvaja reforme, ne da taktizira. Čim bolj bodo odlašali nujne reforme, tem večjo ceno bomo plačali vsi. Ta vlada je očitno pozabila, da je najboljša socialna politika podpora gospodarski rasti. Ta vlada skuša lajšati bolečine, ne odpravlja pa vzrokov za krizo.”